Je Severna Koreja berač na kupu zlata?

Patetični glas v ozadju prizora pravi, da joče zaradi slabega stanja, v katerem se je znašlo gospodarstvo njegove države.
O nenavadnem videoposnetku je pripovedoval begunec, ki je trdil, da so posnetek z objokanim voditeljem, najvišjim funkcionarjem Delavske stranke, prikazali aprila, ko je Severna Koreja ZDA že ponudila srečanje na najvišji ravni, tako da ni izključeno, da je bilo vse skupaj zgolj priprava na veliki preobrat, in to tako v severnokorejski zunanji politiki, v kateri Amerika ne bo nič več »imperialistična sovražnica«, kot tudi v gospodarski usmeritvi, v kateri so bile reforme do zdaj tabu.

Po svojem naravnem bogastvu je Severna Koreja bolj podobna beraču, ki sedi na kupu zlata, kot eni najbolj revnih držav sveta.

Morda je prav na podlagi zgodbe neidentificiranega begunca tim Donalda Trumpa pripravil svoje videosporočilo, ki ga je ameriški predsednik v Singapur prinesel na svojem ipadu, da bi ga še pred začetkom pogovorov pokazal Kimu. Na posnetku, ki je videti, kot da ga je naročil severnokorejski propagandni oddelek, je mogoče videti, kaj vse bi lahko imela Severna Koreja – od futurističnih nebotičnikov do luksuznih počitniških objektov, od tehnološko naprednih tovarn do supermodernih letališč – če bo pravilno izbrala. V nasprotnem primeru pa – kot je bilo to mogoče videti na Trumpovem ipadu – čaka to deželo kataklizmični propad. »Obstaja samo ena pravilna izbira,« je sporočal patetični glas v ozadju posnetka. »In ta izbira se mora zgoditi zdaj!«
Na podlagi omenjenih dveh videoposnetkov so mnogi, med drugim tudi Bela hiša, ugotovili, da je Kim Džong Un privolil v denuklearizacijo, ker je zaradi propadajočega gospodarstva že zdaj na kolenih, ker v nobenem primeru ne more več preprečiti popolnega zloma žalostnih ostankov severnokorejske industrije, pa tudi zato, da bi pred popolnim propadom rešil uničeno kmetijstvo in se izognil še eni veliki lakoti.

Shutterstock

No, pa je res vse tako?

Ve se, da je Severna Koreja eno najbolj zaprtih gospodarstev, tako da se je že na podlagi tega domnevalo, da je njena 25-milijonska družba ena najrevnejših na svetu. Kljub temu se zdi, da nihče točno ne ve, kako šibko je gospodarstvo te države.
Kot v pred kratkim objavljenem članku navaja Geoff Raby, nekdanji nerezidenčni veleposlanik Avstralije v Pjongjangu, je večina podatkov, ki so jih imeli tuji diplomati o Severni Koreji, prihajalo od ameriške obveščevalne službe (CIA), pri čemer so se analize tamkajšnjih gospodarskih razmer že dvajset let redno končale za napovedjo skorajšnjega gospodarskega zloma. Kljub temu je Severna Koreja obstajala iz leta v leto, kataklizmični scenariji se nikakor niso hoteli uresničiti, tako da je postajalo vse bolj jasno, da so tuji strokovnjaki vsaj močno podcenjevali žilavost tega zelo posebnega režima, ki mu je uspevalo ne le držati glavo nad vodo, temveč tudi določene gospodarske interese okoliških držav povezati z lastnimi domačimi resursi ter se tako izogniti tistemu, kar se je ves čas zdelo neizbežno.

V resnici nihče točno ne ve, kako šibko je gospodarstvo te države s 25 milijoni prebivalcev.

Sama Severna Koreja je sicer že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prenehala objavljati statistične podatke in jih uvrstila v kategorijo »državnih tajnosti«. Od začetka tega stoletja je začela objavljati zgolj odstotke povečanja posameznih sektorjev, in to brez absolutnih številk. Tako so se, denimo, v proračunu za letošnje leto – v primerjavi z letom 2017 – za 7,3 odstotka povečale naložbe v znanost in tehnologijo, za 5,5 odstotka so se povečale naložbe v splošno ekonomsko obnovo, 5,9 odstotka več sredstev so namenili izobraževanju, tri odstotke več književnosti in umetnosti, vendar ni pri tem nikjer navedeno, koliko je vsaka od teh postavk znašala lani, tako da tudi številka za leto 2018 ostaja nekje na območju neopredeljive domišljije.
Različne institucije so uporabljale različne metodologije, da bi prišle do vsaj kolikor toliko otipljivih ocen. Nekatere so spremljale satelitske posnetke obdelovanih površin, cest in tovarniških objektov ter tako dobesedno iz vesolja opazovale, kaj se tam iz leta v leto spreminja. Južnokorejska centralna banka, ki velja za najresnejši vir podatkov o severnokorejskem gospodarstvu, je merila moč vodnih slapov na jezovih, gostoto dima iz tovarniških dimnikov ali višino stebelc na riževih poljih, nato pa vse to umeščala v bolj ali manj zanesljivo sliko o stanju na terenu. Z vsemi temi meritvami so na koncu ugotovili, da je severnokorejsko gospodarstvo 1,8-krat večje, kot so ga ocenili v Združenih narodih. In čeprav bi bil v normalnih razmerah takšen odstop v oceni neresen, je v tem primeru preprosto preveč neznank. Bloomberg, na primer, opozarja, da je celo Cia v svoji datoteki The World Factbook obseg severnokorejskega gospodarstva, ocenjen po pariteti kupne moči, »zaokrožila na najbližjih deset milijard dolarjev«, kar pomeni, da je navedenih 40 milijard dolarjev dejansko lahko 36, morda pa celo 44 milijard dolarjev.

Shutterstock

Ko gre za Severno Korejo, je vse mogoče

Banka Koreje (Južnokorejska centralna banka) poleg tega ocenjuje, da je severnokorejsko gospodarstvo leta 2016 imelo 3,9-odstotno rast, kar je najvišja stopnja rasti v zadnjih desetih in več letih. Ocene za leto 2017 še niso bile objavljene, prevladuje pa prepričanje, da je bila rast nekoliko počasnejša, in to tako zaradi sankcij kot tudi zaradi ustavitve rasti cene surovin na globalnem trgu. Kim Džong Unove solze kljub vsemu niso bile tako zelo grenke, kot bi sicer lahko bile, in to predvsem zahvaljujoč liberalizaciji domačega trga, kar je pomenilo več avtonomije za menedžerje v državnih podjetjih, pa tudi vstopanje zasebnega kapitala v državni sektor.

3,9 % naj bi leta 2016 zraslo severnokorejsko gospodarstvo.

Najpomembnejše gibalo rasti kljub vsemu še vedno ostaja »sivi trg« – na katerem lahko posamezniki prodajajo in kupujejo blago za široko porabo, kot so hrana in oblačila –, ki ga je Kim Džong Un odobril nedolgo po tem, ko je po smrti očeta Kim Džong Ila prevzel oblast v državi. Prav ta strpnost do zasebnih pobud je mlademu voditelju zagotovila veliko podporo javnosti in prebudila dodatna pričakovanja, kar zadeva občutnejše zvišanje življenjske ravni.
Upokojeni funkcionar Cie William Brown trdi, da je prav kombinacija nedavnega pomanjkanja in celo množičnega umiranja zaradi lakote ter novih svoboščin na zasebnem trgu pripeljala do tega, da je med Severnimi Korejci zavladal izrazito močan podjetniški duh. Brown meni, da je tamkajšnje gospodarstvo nominalno na ravni Sudana, da pa ima v nasprotju s številnimi revnimi državami Severna Koreja zelo izobraženo prebivalstvo, poleg tega pa tudi dobro geografsko lego z neposredno bližino Kitajske, Južne Koreje, Japonske in Rusije.
Kako je to videti v praksi? Mednarodne sankcije so Severno Korejo prisilile k temu, da velik del svoje električne energije prodaja Kitajski, in to za gotovino. Od velike sosede tako mesečno dobi od 60.000 do 100.000 dolarjev, vendar hkrati to pomeni, da je njeno prebivalstvo najpogosteje v temi. V komunistični državi je elektrika, kadar jo imajo, brezplačna, a jo imajo zdaj le uro ali dve na dan. A podjetni Severni Korejci so si iz Kitajske dobavili akumulatorje, ki jih zdaj v tisti uri ali dveh, ko imajo elektriko, napolnijo v svojih stanovanjih, nato pa po ulicah ljudem za drag denar prodajajo elektriko, denimo za to, da si napolnijo svoje mobilne telefone. To je duh, pravi Brown, ki obljublja gospodarski razcvet, takoj ko se bodo vrata odprla malce bolj na široko.

Tuji kapital zanima podzemno bogastvo

Ko se bo to zgodilo, bo namreč tuji kapital – o tem ni nikakršnega dvoma – dobesedno planil na ta deviški trg. Po svojem naravnem bogastvu je Severna Koreja bolj podobna beraču, ki sedi na kupu zlata, kot eni najbolj revnih držav sveta. Kakšnih 150 kilometrov severozahodno od glavnega mesta Pjongjang leži eno od največjih nahajališč redkih zemeljskih kovin, v katerem se skriva najmanj 20 milijonov ton zalog. Tukaj so pod zemljo tudi zaloge magnezita (ki jih je menda kar šest milijard ton, po čemer je ta dežela druga na svetu), volframa, cirkonija, molibdena, renija in še okoli 200 vrst drugih kovin in mineralov, ki so nujno potrebni v vojaški industriji, pri gradnji jedrskih elektrarn in za proizvodnjo elektronskih izdelkov. K vsemu temu je treba dodati še okoli 50 milijard ton zalog železove rude, ki je sama po sebi vredna skoraj 200 milijard dolarjev.
Skupna vrednost severnokorejskih rezerv mineralov in redkih kovin naj bi v širokem razponu znašala od šest tisoč do deset tisoč milijard dolarjev. Kolikor vemo, obstaja v tej državi okoli 700 rudnikov, toda vsi po vrsti so v zelo slabem stanju, saj država ni imela dovolj sredstev za njihovo tehnološko obnavljanje. Tuje družbe, in to predvsem južnokorejske, nestrpno čakajo na to, da se bo prižgala zelena luč za naložbe. Severna Koreja bi torej lahko bila – vsaj teoretično in matematično gledano – v resnici takšna, kot je bila prikazana na Trumpovem videoposnetku. Če se bo, seveda, odločila za pravo izbiro.
Čeprav se na veliko pričakuje, da bo Kim Džong Un postal severnokorejski Deng Xiaoping (ki je pred natanko štirimi desetletji napovedal začetek kitajskih gospodarskih reform), pa je sam severnokorejski voditelj izjavil, da bi se raje ravnal po Vietnamu in vietnamskemu modelu, ne pa po kitajskem. Ta država se mu namreč zdi bolj podobna njegovi, med drugim tudi zaradi tega, ker je bila tako kot Severna Koreja v vojni z ZDA, nato pa je z Ameriko vzpostavila dobre odnose.

Shutterstock

Kot Vietnam ...

Vendar pa ekonomisti opozarjajo, da je Severna Koreja danes veliko bolj razvita, kot je bil leta 1986 razvit Vietnam, ko je začel svoj program, poimenovan doi moi. Leta 2016 je, denimo, severnokorejski bruto domači proizvod znašal od 30 milijard do 40 milijard dolarjev, medtem ko je vietnamski bruto domači proizvod pred 32 leti znašal zgolj 26 milijard dolarjev. V strukturi vietnamskega gospodarstva je kmetijstvo v tistem času znašalo 40 odstotkov, v Severni Koreji pa obsega ta sektor zgolj 20 odstotkov. Delež storitev v takratnem Vietnamu in sedanji Severni Koreji je podoben, je pa zato Kim Džong Unova država že zdaj veliko bolj industrializirana, kot je bila leta 1986 industrializirana njena vzornica.
Leta 2017 je vietnamsko gospodarstvo imelo 6,8-odstotno stopnjo rasti, in to v dobri meri zahvaljujoč tujim naložbam, med katerimi jih velik del prihaja prav iz Južne Koreje. Glede na veliko razliko v ceni delovne sile (severnokorejska je seveda cenejša od vietnamske) ne bi imel Kim Džong Un nikakršnih problemov s tem, da kapital preusmeri na svojo stran, seveda pod pogojem, da se vlagateljem zagotovi določena pravna podlaga in da se gradnja novega gospodarstva začne z resnimi infrastrukturnimi projekti. In celo tukaj ima njegova država boljše pogoje, kot se je mislilo. Cia je te dni objavila svojo najnovejšo oceno, ki kaže, da ima Severna Koreja že zdaj skoraj 7500 kilometrov železniških prog, kar je celo več, kot jih ima Južna Koreja. V kakšnem stanju so te proge, pa je seveda drugo vprašanje. A Kitajska je že na podlagi tega izračunala, da bodo lahko sosednjo državo veliko lažje, kot se je mislilo, vključili v svoj veliki projekt »enega (gospodarskega) pasu, ene (svilne) ceste«. Severna Koreja je že zdaj »vroče« območje za tuji kapital in poslovne partnerje. Kim Džong Unu ni treba točiti solza. On mora zgolj pripraviti govor partijskim funkcionarjem in, kot je to leta 1978 storil Deng, objaviti začetek modernizacije in reform.

INTERVJU: Kim Džong Un misli, da bodo balistične rakete obranile njegov režim. Same blodnje so ga