PODKAST: Je finski eksperiment z UTD res razočaral?

Eksperiment univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), v katerem je od 1. januarja 2017 do 31. decembra 2018 dva tisoč naključno izbranih brezposelnih Fincev dve leti prejemalo 560 evrov mesečno, je bil eden izmed ključnih projektov, oblikovanih pod vodstvom predsednika vlade Juhe Sipile. Izbrani so UTD dobivali ne glede na zaposlitveni status, preostali brezposelni pa so predstavljali kontrolno skupino. Finci so s tem mestoma drznim korakom želeli ugotoviti, ali je delo lažje najti, če socialno nadomestilo nadomesti UTD, in ali so ljudje dejansko bolj motivirani za iskanje dela, če jim pade v naročje nekaj dodatnega denarja, ki ne vpliva na zmanjšanje preostalih socialnih transferjev. Med naključnimi srečneži je bil tudi novinar Tuomas Muraja, ki je svojo izkušnjo dve leti zapisoval v blogu in jo širšemu svetu predstavil v več kot 80 intervjujih za tuje medije.

Izkušnja iz prve roke

Muraja, samostojni novinar, ki se spopada s krajšimi obdobji brezposelnosti, je zmagal na »loteriji« Zavoda za socialno zavarovanje, ki je Fincem poznan pod kratico Kela. Najpogosteje so ga spraševali, kako je UTD spremenil njegovo življenje. Finančno ga ni. In mednarodni tisk je presenečeno ugotovil, da ima Finska sistem, ki zagotavlja socialno varnost ljudem v različnih življenjskih situacijah.

Je pa imel eksperiment pozitivne psihološke posledice: »Raje prejemam UTD, kot pa izpolnjujem zapletene obrazce po starem sistemu. Prej tudi nisem sprejel vseh ponujenih obrobnih del, saj bi izgubil pravico do nadomestila za brezposelnost. To se ni izplačalo zaradi zapletene papirne birokracije. Zdaj pa kratkoročna dela niso vplivala na socialne transferje.« Tako je lahko Muraja med drugim promoviral svojo knjigo, čeprav so nadomestila za promocijo sicer nizka. V začetku leta 2017 je prejel subvencijo finske kulturne fundacije za dokončanje knjige, ki je bila objavljena spomladi leta 2017. Trenutno se ukvarja z novimi knjigami, vendar doslej še ni prejel nepovratnih sredstev. Medijem je poslal nekaj člankov, vendar ni mogel izstaviti računov, saj še niso objavljeni. Poslal je tudi zajetno število prijav za zaposlitev, a še ni bil na razgovorih. »Poskus je znatno znižal mojo davčno stopnjo. Zdaj potrdim tudi vsa vabila,« je povedal za portal zunanjega ministrstva ThisIsFinland.
Od UTD Finci ne morejo živeti. Murajevi stroški mesečno znašajo okoli 2000 evrov. Brezposelna oseba lahko ob socialni podpori mesečno zasluži 300 evrov, če se ta znesek preseže, pa socialne transferje prepolovijo.

To ni bil prvi poskus UTD na svetu. Koncept je bil v 80-ih letih prejšnjega stoletja pod drobnogledom v Kanadi in ZDA, bilo je pa tudi nekaj lokalnih poskusov. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje so socialne politike na obeh straneh Atlantika namreč socialne prejemke pogojevale s sprejetjem ponujenega dela, tudi neplačanega ali pa slabo plačanega. In medtem ko se je število ljudi, ki se zanašajo na socialne transferje, povečalo, se število delovnih mest ni. Ti programi se niso preusmerili v to, da bi državljanom omogočili nadaljnje prejemanje nadomestil za brezposelnost, tudi če občasno delajo za nizko plačilo, ki ne pokrije osnovnih življenjskih potreb. S prehodom na sistem osnovnega dohodka bi pomagali tistim, ki spadajo v kategorijo kratkoročno zaposlenih. UTD je tozadevno zdravilo proti neenakosti.

Kontaminacija?

Za UTD so se sicer v deželi tisočerih jezer zavzemali levica in zeleni, presenetljivo pa je eksperiment leta 2017 izvedla desnosredinska vlada. Prav tako je presenetljivo, da je idejo preskušala Finska, ki ima celovit in dober sistem socialne države ter relativno nizko stopnjo brezposelnosti. Žal eksperiment v prvem letu ni povečal stopnje zaposlenosti udeležencev, so pa bili ob koncu eksperimenta ti veliko srečnejši. Prejemniki UTD so imeli manj stresnih simptomov in tudi manj težav s koncentracijo ter zdravjem kot kontrolna skupina. »Bili so tudi bolj samozavestni glede svoje prihodnosti,« je dejala Minna Ylikännö, vodilna raziskovalka pri Keli.

Prav ti izsledki raziskave so šokirali svetovno javnost, vsaj sodeč po naslovih v časopisih in spletu. Razočarali in šokirali so tudi Heikkija Hiilamoja, profesorja socialne politike na helsinški univerzi. Tiho je upal na pozitiven vpliv na zaposlovanje, a je takšen izid dejansko pričakoval.
»Finski eksperiment je bil namenjen delnemu osnovnemu dohodku. Usmerjen je bil v delovno sposobne, ki nimajo dela, ne pa v univerzalni temeljni dohodek. To je bil vir velike zmede in kritik eksperimenta,« je za Svet kapitala poudaril Hiilamo, ki je tudi večkrat nagrajeni avtor in strokovnjak s področja družinske politike in revščine.
Opomnil je tudi na precej neznano dejstvo, da je vlada Juhe Sipile lani uvedla socialno reformo, t. i. drugo fazo aktivacijskega modela za brezposelnost. »To je kontaminiralo kontrolno skupino,« je prepričan Hiilamo. Po novi reformi namreč brezposelnim, ki se ne želijo dodatno izobraževati ali prekvalificirati ali zavrnejo ponujeno delo, za naslednje tri mesece socialno nadomestilo znižajo za pet odstotkov. In v študiji za eksperimentalno skupino niso veljala enaka pravila kot za kontrolno skupino (brezposelne brez UTD). Vključeni v eksperiment so lahko zavrnili ponujeno delo brez sankcij, medtem ko so tisti iz kontrolne skupine tvegali zmanjšanje socialnih transferjev. »Nekateri trdijo, da imajo takšne sankcije nasproten učinek in da spodbujajo ljudi k iskanju dela. Drugi pa trdijo, da so sankcije kontraproduktivne, ker so model nadzora,« razlaga Hiilamo.
Zakaj prejemniki UTD niso iskali dela? »Ker je na poti do trga dela veliko preprek tako za vključene v eksperiment kot tiste v kontrolni skupini,« brez obotavljanja odvrne Hiilamo. Morebiti so manj izobraženi. Dolgotrajno brezposelni se težje vrnejo na trg delovne sile, nekateri imajo zdravstvene težave, tudi socialne težave …

»UTD ne poslabšuje delovne etike«

Rezultati pa niso presenetili raziskovalcev, ki so spremljali eksperiment. Ohto Kanninen s finskega Inštituta za ekonomske raziskave poudarja, da so rezultati o splošnem dobrem počutju pričakovani in pozitivni: »Če bi bilo drugače, bi bilo to presenečenje.« Nepričakovan ni niti (ne)učinek na zaposlovanje. »Intuitivno bi pričakoval večjo zaposljivost, ampak glede na izsledke podobnih raziskav v specifičnih skupinah ljudi – dolgotrajno brezposelnih – to ni mogoče,« nam je pojasnil Kanninen in dodal, da nezaposljivost ni povezana z vzpodbudami.


Zato izsledki raziskave niso šokantni, čeprav jih tuji mediji želijo prikazati kot take. Finci so v raziskavo namreč vključili večinoma dolgotrajno brezposelne. Kar pomeni, da morebiti nimajo veščin, potrebnih na trgu dela, so nekdanji odvisniki, mentalno bolni ali pa enostavno na trgu ni bilo dela zanje. Če si dolgo časa brez dela, traja dlje, da se ponovno vključiš v delovni ritem. Tisti, ki so že leta odrinjeni, morajo ponovno vzpostaviti zaupanje do sistema in delodajalcev, kar lahko traja nekaj let, razmišlja Kanninen. So pa bili vključeni v eksperiment vsaj manj prizadeti zaradi birokracije socialnega sistema pri uveljavljanju socialnih pravic in srečnejši.
Da rezultati niso presenetljivi, pritrjuje tudi sociolog in profesor s Fakultete za socialno delo Srečo Dragoš, ki pravi, da eksperiment ni neuspešen, če se zaposljivost ni povečala: »Vsa poročila govorijo isto.« Eksperimente namreč ocenjujemo glede na cilje. Če je cilj UTD povišanje zaposlenosti, je treba v okviru eksperimenta odpirati tudi nova delovna mesta. Bistvo finskega eksperimenta je enako vsem predhodnim po svetu, tudi prvemu, ki je nekaj let trajal v Kanadi. Vprašanje je, ali uvedba UTD vpliva na spremembo delovne etike. To je ključno vprašanje, saj je eden glavnih ugovorov proti UTD zastonjsko kosilo ali kot pri nas radi rečemo, kdor ne dela, naj ne je. »Vsi eksperimenti dokazujejo, da UTD ne poslabšuje delovne etike, in to je ključno,« poudarja Dragoš. To nikakor ne pomeni, da UTD ne izboljšuje možnosti za delo, vendar je treba pri tem gledati na zaposlene in prekarne delavce. Na tiste, ki živijo blizu praga revščine. »Teza je, da če bi imeli prekarni delavci in tisti, ki opravljajo najtežja in najslabše plačana dela, UTD, bi se lažje znebili t. i. ‘junk jobs’. Pri ostalih, ki so zaposleni in imajo plačo višjo od minimalne, pa bi ob uvedbi UTD morali spremljati, kako so pripravljeni spreminjati svojo karierno pot. Z UTD bi se verjetno lažje lotili novega posla, kljub verjetnosti, da jim spodleti, sedaj pa to ni mogoče. Vsakdo premisli, ali bo menjal službo,« pojasnjuje Dragoš. Prepričan je, da UTD eksperimentov ne smemo delati na brezposelnih, sploh ne na dolgotrajno brezposelnih niti strukturno brezposelnih. »To je podobno, kot če bi uvedli UTD in testirali, kako se bo izboljšalo zdravje, kar je odvisno od mnogih dejavnikov.«

Cilj je dosežen

Ali bodo rezultati vplivali na nadaljnje vladne odločitve, finski sogovorniki ne vedo povedati. Tudi zato, ker so zaenkrat analizirali le podatke prvega leta eksperimenta. Upajo, da ti ne bodo voda na mlin nasprotnikom UTD. Kanninen ne pričakuje enakih rezultatov za drugo leto eksperimenta (izsledke bodo deloma objavili aprila). »Mislim, da bodo podatki malce drugačni od teh,« je dejal.

Ali je na rezultat raziskave vplivala tudi nova socialna politika, ki je začela veljati lansko leto, ne vedo, pravi Kanninen. »Bi pa bilo lepo imeti skupino ljudi, na kateri bi lahko merili učinke te zakonodaje. Sedaj pa tega ne vemo. Izvedeli smo le, da do neke mere te spodbude ne vplivajo na zaposlitev ljudi iz težko zaposljivih skupin in dolgotrajno brezposelnih, so pa pozitivno vplivale na njihovo splošno počutje.« In če je nespodbujanje zaposlovanja posledica nove reforme, potem je to slabo. Kritiki pravijo tudi, da je bil eksperiment prekratek. V farmaciji in medicini raziskave trajajo leta, od družboslovcev pa pričakujejo rezultate v dveh letih. A vendar je dovolj zgovoren že podatek o sreči. Če se ob povečani sreči in splošnem dobrem počutju za 2000 ljudi v tem eksperimentu ni povečala brezposelnost, potem je eksperiment uspel. »Cilj je sreča, ne zaposljivost. Vsak sistem mora biti trajnosten, sicer ne deluje, in dobrobit je pri tem ključna, kar pa radi pozabljamo,« sklene Kanninen.