Humanisti in družboslovci so nujen kader v vsakem podjetju

A to niso le inženirji in programerji, ki so novosti pripeljali v naš dom, ampak tudi družboslovci. Ali njih univerze oziroma študijski programi že izobražujejo v smeri, da bi svoje znanje prodali v gospodarstvu? In zakaj gospodarstvo potrebuje družboslovce?

Ali znate povsem pravilno uporabljati pametnejši pralni stroj? Saj veste, vse tiste nastavitve – epruveto, metuljčka, ovco? Pa pametni fotoaparat – vse funkcije, ki jih ponuja? Tako na vprašanje, zakaj industrija potrebuje družboslovce, odgovarja docent in doktor antropologije Dan Podjed z ZRC SAZU. Podjed ni inženir, a niti tehnološki analfabet ni, pa ima kljub temu težave povsem pravilno uporabljati pametni pralni stroj brez branja navodil. »Na pralnem stroju so narisani čudni liki. No, za ovco sem dojel, da to pomeni pranje volnenih izdelkov, kaj pomenita epruveta in metulj, pa se mi ne sanja, ker sem založil navodila. In zato pralnega stroja ne morem popolnoma izkoristiti. Prav na področju uporabniških vmesnikov so nujna humanistična znanja, da znajo ljudje upravljati te naprave,« opisuje primer.

Gospodarstvo se ne zaveda dodane vrednosti, da lahko podatke, ki jih imajo, nekdo kakovostno analizira in jim morda ponudi predloge za izboljšanje.

Podobno je s fotoaparati. Tisti v 90. letih so imeli precej manj gumbov kot današnji. Bili so preprosti. Lani je Podjed kupil fotoaparat, ki ima kar 15 gumbov. »Od teh so štirje označeni s FN od 1 do 4. Vem, da FN pomeni funkcija, ampak zakaj je takšna oznaka na fotoaparatu,« se sprašuje Podjed, ki se zaslona na dotik na tej napravi ne dotakne, ker ga skrbi, da bi spremenil izvirne nastavitve. Zaveda se, da so proizvajalci želeli ustreči potrošniku, a meni, da jim ni najbolj uspelo. Raje bi imel pametno napravo z enim gumbom, pravi. Zanima ga, kdaj bo (slovenska) industrija razumela, da poleg razvijalcev in strokovnjakov za oblikovanje nujno potrebuje tudi strokovnjake za ljudi. To velja tudi za javni promet, delovanje železnic ...
Podjed, ki je sodeloval v več projektih, ki so povezali humanistiko in inženirstvo, pravi, da so njegove izkušnje interdisciplinarnega sodelovanja zelo pozitivne: »Razvojne ekipe zaradi interdisciplinarnosti pridobijo novo dinamiko, z vključitvijo antropologa pa dobijo strokovnjaka, ki se ne spozna na tehnične vidike naprav, veliko pa ve o ljudeh, ki tehnologije uporabljajo, in njihovih navadah.«

Reuters

Zakaj potrebujemo družboslovce?

»Ni naključje, da antropologe zaposlujejo vodilna podjetja, ki razvijajo informacijske tehnologije, kot so Intel, Google in Microsoft. Antropološko znanje in veščine vključujejo ljudi tako pri spoznavanju njihovih načinov življenja kot pri njihovi analizi,« pravi etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski filozofski fakulteti Rajko Muršič. Gospodarstveniki vedo, da končno odločitev o nakupu njihovih proizvodov in storitev sprejme človek in jih v praksi tudi testira. To so vodilna svetovna podjetja že dognala. Pionirka družboslovnega preboja v visokotehnoloških podjetjih je bila Genevieve Bell, ki je Intelu pokazala uporabnost antropologije v praksi. V Intelovem laboratoriju je zaposlila zgodovinarje, kulturologe, sociologe, psihologe in antropologe, skratka, profile, ki so v gospodarstvu večkrat videni kot nekoristni za gospodarstvo in industrijo. Zakaj je šel Intel po tej poti? »Ker dela izdelke, ki jih bodo uporabljali ljudje. Inženirji pa velikokrat razmišljajo inženirsko. Ključna sprememba, ki jo morajo narediti podjetja, je premik od ekspertnega k ljudem usmerjenemu načinu razmišljanja. To sta dosegla Intel in Microsoft, ki je drugi največji zaposlovalec antropologov na svetu, pa tudi Boeing,« pravi Podjed. V razvojne ekipe antropologe vključujeta podjetji Nissan in Volvo, ki razvijata avtonomna vozila.
»Načinov, kako naj bi svoje proizvode najučinkoviteje prilagodili ljudem, ni tako preprosto ugotoviti, kot bi si morda kdo mislil, češ saj smo vsi ljudje in nam nič človeškega ni tuje. Prav nasprotno: etnologi marsikdaj potrebujemo leta, da razumemo neko družbeno dejanje ali kulturno pogojeno navado,« zakaj potrebujemo družboslovce, argumentira Rajko Muršič. »In tukaj je glavna težava,« nadaljuje. »Etnografske raziskave zahtevajo čas, ta pa je v poslovnem svetu denar. Zato so v uporabni antropologiji, še posebno poslovni antropologiji, antropologiji dela, razvojni antropologiji in antropologiji dizajna, razvili tudi prilagojene raziskovalne tehnike, s katerimi lahko najdejo rešitve tudi v krajšem času, v nekaj mesecih ali celo v nekaj tednih.«
V slovenski etnologiji že od petdesetih let najdemo primere uporabe znanja o ljudski kulturi v turizmu in nekaterih drugih gospodarskih dejavnostih, kot so obrt ter projekti revitalizacije mestnih in vaških okolij. »Sodelovanje z ljubiteljskimi in lokalnimi društvi in skupnostmi je bilo vedno samoumevno. Manj pa je bilo neposrednih pobud iz gospodarstva,« opaža Muršič in dodaja, da je vzrokov za to več, med glavnimi pa sta »nepoznavanje znanja in veščin, ki jih premorejo diplomantke in diplomanti etnologije in kulturne antropologije, in sorazmerna majhnost slovenskega gospodarstva, ki le redko samostojno prodira na zunanje trge, še posebno ne na tiste, ki potrebujejo poznavanje specifičnih kulturnih kontekstov in z njimi povezanih poslovnih praks. A nekaj izkušenj imamo tudi s tem.«

Reuters

Razvoj mora biti usmerjen k ljudem

Česa se mora zavedati visokotehnološko gospodarstvo, ki primarno išče inženirje, programerje, razvijalce strojne opreme in aplikacij, strojnike …? Kaj dela narobe? Težava, ki jo imamo, je, da podjetja ne sledijo k ljudem usmerjenemu razvojnemu pristopu, ki ima štiri faze, opaža Podjed: »Najprej je treba identificirati, čigav problem rešuješ, potem je treba napraviti analizo, da ugotoviš, kaj ljudje sploh hočejo in potrebujejo. V tretji fazi je treba interpretirati zbrane informacije na način, da bodo razumljive razvijalcem, četrta faza pa je testiranje, v katero vključiš ljudi, ki si jih identificiral v prvi fazi.« Če rešitev ne deluje, se je treba vrniti na začetek in ponoviti postopek. Težava slovenske industrije pa je, da se razvoj običajno začne pri tretjem koraku – interpretaciji, pojasnjuje Podjed: »V podjetju ekipa ljudi začne razvijati rešitev za ljudi, ki si jo zgolj zamišljajo. Včasih so jim v pomoč fiktivni liki – persone. Tako je, recimo, Janez star 30 let, poročen z otrokom in psom, Marija je 60-letna vdova, upokojena in ne zna uporabljati pametnega telefona. Na podlagi takšnih person začnejo razvijati tehnologije, namesto da bi šli na teren in naredili raziskavo med živimi ljudmi.« Podjed je prepričan, da če bi se zgodil preklop miselnosti, bi podjetja uvidela, da ne poznajo potrošnikov, in bi zato analizirala potrošnike in njihove dejanske potrebe. Šele potem bodo izdelki smiselni, uporabni in do ljudi prijazni. »Pri nas se tega industrija precej ne zaveda,« je prepričan Podjed.

Je okolje zrelo za povezovanje?

No, velik del slovenske industrije proizvaja za večja podjetja, je pogosto podizvajalec, zato družboslovcev v takšnem pogledu ne potrebuje. Imamo pa tudi (mala) visokotehnološka podjetja, kjer bi bili družboslovci koristni. Recimo v primeru podjetij, ki proizvajajo naprave za potrošnike. Mnoge so danes visokotehnološke. Podjed je prepričan, da je okolje zrelo za te spremembe in prvi premiki se že dogajajo.

Antropologe v razvojne ekipe poleg Intela, Micorsofta, Boeinga vključujeta tudi Nissan in Volvo, ki razvijata avtonomna vozila.

V mednarodnem projektu People so antropologi sodelovali s podjetjem Metronik, ki se ukvarja z avtomatiko, proizvodno informatiko, energetskim menedžmentom in avtomatizacijo proizvodnih procesov. Namen projekta, ki se izvaja v štirih državah in ki ga vodi Inovacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani, je vključiti študente družboslovja in humanistike v industrijo. Morda na prvi pogled antropologija ne spada v to domeno, a se je večkrat pokazalo nasprotno. Recimo v primeru nove stavbe fakultete za računalništvo in informatiko ter fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je bila največja infrastrukturna investicija Univerze v Ljubljani. Opremljena je s tisoči senzorjev, ki ves čas spremljajo 22.000 vhodnih in izhodnih signalov o dogajanju v stavbi. Študenti antropologije so pod vodstvom mentorjev iz univerze in industrije z etnografsko raziskavo ugotovili, da si ljudje s to »prepametno stavbo« več ne upajo in ne znajo upravljati. Ljudje niso tako zadovoljni z najsodobnejšimi tehnologijami, kot bi pričakovali, primer opiše Podjed. »Ljudje radi upravljajo svoje okolje in nočejo tega prepuščati napravam – ne stavbam ne avtomobilom. Kot ugotavljamo, je pomembno, da imamo v pametnih stavbah tudi pametne ljudi, ki so vključeni v procese upravljanja. Zato so podjetju Metronik predstavili izsledke raziskave in predlagali nekatere konkretne rešitve. Takšnih primerov bo v prihodnosti še več.«
Da je okolje zrelo za povezovanje, pritrjuje tudi Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti, a opaža, da je večina sodelovanja prostovoljskega. »Da bi podjetja razumela dodano vrednost, bi morala biti pripravljena sofinancirati tudi nekatere raziskave in v tem primeru bi se lahko tudi mi kadrovsko okrepili in pomagali.« V tujini podjetja tudi finančno podpirajo raziskovalne projekte, ker se zavedajo, da s tem vsi pridobijo (win-win). A toliko zanimanja za sodelovanje pri nas še ni. Se pa kaže napredek, pravi Boštjančičeva.
Polona Vilar, predstojnica oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na filozofski fakulteti, pravi, da tudi pri nas odgovorna podjetja vsekakor cenijo dodano vrednost, ki jo lahko prinese družboslovni pogled, poleg dobička so jim pomembni tudi človeški vidiki: »Cenijo pa tudi zmožnosti ter pripravljenost svojih zaposlenih za nenehno izobraževanje in usposabljanje, ki gresta z roko v roki z njihovo pismenostjo na različnih področjih (bralna, informacijska, vizualna, multimedijska ...) Tudi GZS je na primer že začela ugotavljati, da slabše pismeni kadri ogrožajo uspešnost podjetij, in je podprla nacionalno kampanjo bralnega opismenjevanja odraslih.«

Reuters

Izkoriščamo potencial družboslovcev?

Se gospodarstvo zaveda, kam lahko gre po informacije in kdo jim lahko pomaga? »Mislim, da ne in da se prednosti sodelovanja zaveda le peščica,« razmišlja Eva Boštjančič. Sodelovanje bi lahko bilo intenzivnejše, bi pa glede na obstoječe obveznosti fakulteta ali oddelek sam to težko izpeljal, pravi. »Se mi pa zdi, da se gospodarstvo ne zaveda dodane vrednosti, da lahko nekatere podatke, ki jih imajo, nekdo kakovostno analizira in jim morda ponudi predloge za izboljšanje,« pravi.

Pionirka družboslovnega preboja v visokotehnoloških podjetjih je bila Genevieve Bell, ki je Intelu pokazala uporabnost antropologije v praksi.

Razlike so tudi med podjetji. Visokotehnološka podjetja, predvsem multinacionalke, imajo zelo dobro pripravljene sisteme, na katerih sloni njihovo poslovanje, in ne prosijo za pomoč, opaža Boštjančičeva. Slovenska zagonska podjetja imajo težavo s financiranjem, prav tako dodane vrednosti družboslovcev ne prepoznajo. »Se mi pa zdi, da so razmere na trgu dela v Sloveniji takšne, da je kadrov vedno manj, hkrati pa so kadri vedno bolj izbirčni in si želijo službe v spodbudnih delovnih okoljih. In marsikatera organizacija je malo pozabila na ta vidik, kako zgraditi spodbudno delovno okolje, zato danes vedno več organizacij prosi družboslovce za pomoč, kako narediti privlačno delovno okolje, kako ne nazadnje oblikovati blagovno znamko delodajalca, ki bo atraktivna na trgu dela,« opaža sogovornica.
Na psihologe se podjetja obračajo predvsem s temami, vezanimi na kadrovsko področje. »Prav tako nekaterim organizacijam svetujemo pri uvajanju sprememb, problemih v komunikaciji, odprti smo tudi za predstavitev novih področij, ki še niso v praksi. Raziskujemo, analiziramo in jih pripravimo na implementacijo v praksi,« razlaga Boštjančičeva. Sodelovanje zanima tako mala kot velika podjetja, ki vidijo dodano vrednost sodelovanja z akademskim svetom. Najbolj so inovacijam naklonjena srednja podjetja, medtem ko imajo državne družbe veliko večjo težavo zaupati podatke in navdušiti zaposlene za sodelovanje pa tudi »bolj okorna so pri odzivih na naše ponudbe in predloge, kaj bi lahko naredili«. Pred časom so ponudili tudi brezplačno merjenje zavzetosti zaposlenih v zameno, da bi te podatke anonimizirali in uporabili pri znanstveni študiji.
Teme, ki bi lahko podjetju pomagale, predlagajo sami, ideje pa črpajo iz trendov, ki smo jim priča v Zahodni Evropi pa tudi v ZDA, saj se bodo počasi delovne navade pri nas amerikanizirale. »Letos se je v slovenskih medijih že pojavila razprava o neomejenem dopustu,« enega od trendov navede Boštjančičeva in doda, da imajo ameriški delodajalci s tem bolj negativne kot pozitivne izkušnje: »Če to veš, lahko slovenske delodajalce pravi čas informiraš o tem.«
»Posamezni podjetniki ali večja podjetja nas le redkokdaj povabijo k sodelovanju. Zato pa veliko bolj aktivno sodelujemo z neprofitnimi organizacijami,« pravi Muršič, ki je vodil raziskavo o potencialih nevladnih mladinskih klubov za Ustanovo nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, s katero so na sodelovalni način z akterji na terenu opisali delovanje samoniklih prizorišč in zasnovali razvojne modele njihovega nadaljnjega preživetja. »Zadnje čase na oddelku tvorno sodelujemo z zavodom Muzej norosti, ne le pri snovanju muzeja na Tratah, temveč tudi pri ustanovitvi Centra za dezinstitucionalizacijo,« še dodaja.

Reuters

Kako se fakultete približujejo gospodarstvu?

Kaj pa delajo fakultete v smeri, da bi družboslovci lažje dobili službo v industriji?

Rajko Muršič, etnolog in kulturni antropolog: »Načinov, kako naj bi svoje proizvode najučinkoviteje prilagodili ljudem, ni tako preprosto ugotoviti, kot bi si morda kdo mislil.«

»Skupaj s poznavanjem marketinga, ki ga ne poučujemo, čeprav študente seznanimo z načeli svobodnega trga in alternativnih inačic menjave, si prizadevamo predstaviti tudi druge gospodarske vrednote, kot so samopomoč, sodelovanje, solidarnost, neodvisnost, delo v razmerju do zaposlitve, delo v skupno dobro, prostovoljstvo in nepridobitniško sodelovanje z drugimi in podobno,« odvrne Muršič.
Na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo izvajajo nekaj predmetov, v katerih izobražujejo študentke in študente z uporabnimi znanji in veščinami. Muršič in Podjed izvajata tudi predmet kultura podjetništva in mednarodnih stikov, v katerem študente seznanjata z industrijsko, poslovno in organizacijsko antropologijo ter antropologijo dela. V okviru praktičnih vaj je v sodelovanju z Združenjem Manager nastal uporaben spletni priročnik Medkulturni vodnik, ki so ga pod vodstvom Dana Podjeda pripravljali študentje in študentke etnologije in kulturne antropologije. »Pri predavanjih predstavimo tudi negativne plati pridobitništva in izkoriščanja ljudi ter narave, predvsem v neenakosti globalnega kapitalizma, in predstavljamo tudi drugačne modele gospodarstva, na primer skupnostnega in nepridobitniškega,« pojasnjuje Muršič.
Dan Podjed ob tem pravi, da želi študentom na predavanjih odpreti obzorja, kje vse bi lahko delali. Tudi prek omenjenih projektov. »Vsak bo dobil službo tudi zato, ker so to poklici prihodnosti,« je prepričan. Če bi še naprej spodbujali le študij naravoslovja in tehnike, nam bo čez 20 let manjkalo družboslovcev in humanistov. In nove rešitve, ki jih bodo razvijali le naravoslovci in inženirji, bodo do ljudi manj prijazne.
Morda tudi zato na fakulteti za družbene vede (FDV) zadnje čase opažajo povečano povpraševanje podjetij in organizacij po študentskem delu in zaposlitvi njihovih študentov ter diplomantov: »K nam prihajajo ponudbe za praktična usposabljanja, pripravništva, udeležbo študentov na posvetih ter strokovnih srečanjih, seminarjih in delavnicah ter prošnje za različne aktivnosti študentov na organiziranih dogodkih, raziskovanjih, tekmovanjih in simulacijah,« pravijo. Želijo pa si, da bi »država in gospodarstvo naročala več ekspertiz prav na visokošolskih in raziskovalnih ustanovah, namesto da vključuje predvsem zasebna podjetja in svetovalce«.
»Humanistika je slovenska konkurenčna prednost, na humanističnih področjih izstopamo v svetovnem merilu, a žal tega potenciala ne znamo izkoristiti,« je prepričan Podjed, ki meni tudi, da bomo Japoncem in Indijcem težko konkurirali v nanotehnologiji ali razvoju pospeševalnikov delcev. »Lahko pa jim konkuriramo na interdisciplinarnem področju in napravimo preboj tako, da povežemo, recimo, humanistiko, tehniko in naravoslovje.«

Dan Podjed, antropolog: »Podjetja ne sledijo k ljudem usmerjenemu razvojnemu pristopu, ki ima štiri faze.«

Tudi Eva Boštjančič pravi, da poskušajo študentom že med študijem poleg znanstvenih in teoretičnih spoznanj, ki jih potrebujejo, da se formirajo v psihologe, odpirati vrata zunaj filozofske fakultete – čim več seminarjev in vaj poskušajo delati v sodelovanju s prakso. »Vabimo ljudi iz prakse, ki dajejo študentom širino dejanskega poklica psihologa. Predstavljajo tudi karierno pot z vsemi vzponi in padci, prav tako hodijo na oglede različnih organizacij. S kolegi sestavljamo programe obiskov organizacij, pa tudi organizacije iz poslovnega sveta poskušamo privabiti k sodelovanju. To pomeni, da analiziramo nekatere fenomene v organizacijah z znanstvenega vidika, te podatke pa dajemo organizacijam z namenom, da lahko izboljšajo delovanje – predvsem delo z ljudmi, optimizacija procesov, prilagajanje organizacije določenim skupinam, ki ima posebne potrebe pri delu. Hkrati pa občasno svetujemo nekaterim organizacijam v projektih, v katerih sodelujejo študentje,« niza Boštjančičeva primere dobre prakse.
Polona Vilar pravi, da se prav zdaj na ravni EU pogovarjajo o premisleku glede izobraževanja, kompetenc in zaposlovanja za študente oziroma diplomante bibliotekarstva in informacijskih znanosti, »saj ugotavljamo, da v različnih državah EU vlogo informacijskih strokovnjakov vidijo zelo različno, medtem ko na primer v Nemčiji službe najdejo tako v podjetjih, kjer so odgovorni za pretok in arhiviranje informacij, kot v javnih službah (arhivi, muzeji, knjižnice) in še bi lahko naštevala, v nekaterih drugih državah (na primer Švedska, Hrvaška, tudi Slovenija) trg dela predstavljajo večinoma knjižnice. Torej se pogovarjamo o kompetencah, ki naj bi jih pridobivali študenti, in o promociji področja bibliotekarstva in informacijskih znanosti v družbi in na trgu dela.« Dodaja, da tudi pri nas obstajajo izjeme, »saj imajo odgovorna podjetja (na primer Krka) vzpostavljene specialne knjižnice oziroma z usposobljenimi strokovnjaki skrbijo za pretok informacij in s tem podpirajo svoje delovanje«.

Povezovanje teorije s prakso

Tudi na FDV pravijo, da pedagogi v okvir študija vedno bolj vključujejo in vabijo strokovnjake z gospodarstva in negospodarstva z namenom vključevanja študentov v projekte in njihovega raziskovanja zunanjega okolja v okviru projektnih ali seminarskih nalog. Na ta način študentom omogočijo vpogled v delo in potrebe zaposlovalcev ter stik z njimi. Marsikateri študent na ta način dobi priložnost opravljanja študentskega dela ali celo zaposlitve.

Eva Boštjančič, katedra za psihologijo dela in organizacije FF: »Da bi podjetja razumela dodano vrednost, bi morala biti pripravljena sofinancirati tudi nekatere raziskave.«

Na fakulteti imajo več deset dogovorov z organizacijami iz gospodarstva in negospodarstva o sodelovanju pri praktičnem usposabljanju študentov, se pa sodelovanje razlikuje od programa do programa. »Vključevanje strokovnjakov iz prakse v študijski proces poteka v okviru organiziranega pedagoškega dela pri različnih predmetih, praktikumih, in sicer tako, da teoretične vsebine povezujemo z izkušnjami v praksi. Strokovnjaki skupaj s študenti rešujejo konkretne primere iz realnega delovnega okolja. Na ta način študenti teoretično znanje, ki ga pridobijo pri posameznih predmetih, povežejo s praktičnimi. Strokovnjaki prihajajo iz večjih medijskih hiš, oglaševalskih in zaposlitvenih agencij, podjetij, neprofitnih organizacij in od drugod,« pojasnjujejo na FDV.
Študenti medijskih in komunikacijskih študij praktična znanja med drugim pridobivajo v podjetjih in ustanovah, kot so PM Poslovni mediji, Grey, RTV Slovenija, Radio Študent in s strokovnjaki, kot so Arne Hodalič, Gregor Zemljič, Meta Krese, Jure Longyka in drugi.
Študente aktivno spodbujajo tudi k sodelovanju pri obštudijskih dejavnosti, pri čemer so v okviru društev ves čas v tesnem stiku z gospodarstvom – na fakulteti organizirajo številne strokovne dogodke, kjer strokovnjaki in tudi diplomanti predstavljajo primere iz prakse.
Dodajajo, da je v koledarskem letu 2017 v pedagoškem procesu na FDV gostovalo 70 strokovnjakov iz prakse, ker pa se zavedajo pomena sodelovanja z realnim delovnim okoljem, so število zunanjih strokovnjakov v študijskem letu 2017/2018 še povečali.

Reuters

Dolgoročnih koristi ni brez kritičnega mišljenja

Čeprav se fakultete trudijo gospodarstvo približati študentom, jim s pomočjo zunanjih sodelavcev razširiti obzorja, pritegniti gospodarstvo k sodelovanju, je njihovo osnovno poslanstvo bodoče diplomante opremiti z znanjem, ki ga bodo lahko unovčili na trgu delovne sile. A Muršič ob tem poudari, da javnost v zadnjih letih zmotno pričakuje, da se bo univerza spremenila v poklicno šolo, češ da jo zato financiramo z javnimi sredstvi. Njeno poslanstvo je drugačno, pojasnjuje Muršič: »Na univerzi smo dolžni pridobivati temeljno znanje in z njim najprej razvijati temeljne vede, nato iskati uporabnost na novo pridobljenega znanja. Svoje na novo pridobljeno znanje takoj posredujemo študentom in študentkam. Zato so študenti in študentke opremljeni s širokim temeljnim znanjem in morajo obvladati specifične tehnike za pridobivanje informacij in podatkov. Neposredno uporabno znanje in veščine pa razvijejo šele v konkretnih delovnih okoljih. Za celotno družbo je ključno, da jih, vsaj na področju humanistike, naučimo tudi kritičnega mišljenja, ki edino prinaša dolgoročne družbeno koristne ustvarjalne učinke.«