Glasni pozivi k spremembam študentskega dela

Gre za delo, s katerim se srečujemo praktično na vsakem koraku. Sprašujemo se, kako pomembno je tovrstno delo za slovenske študente in delodajalce, kako je to področje urejeno ter h komu odtekajo prispevki ob vsaki opravljeni uri študentskega dela.

Obseg študentskega dela se je po podatkih SURS od leta 2008 do zdaj zmanjšal za približno 25 odstotkov. Tako je leta 2008 v vsakem četrtletju v povprečju delalo 42 tisoč oseb, deset let pozneje pa se je število gibalo okrog 31 tisoč.

To število se je znatno zmanjšalo v obdobju krize, za tem pa se ni več zvišalo na enako raven, ne glede na gospodarsko rast in povečano povpraševanje po delavcih. V reviji »Delavci in delodajalci« Andraž Bobovnik piše, da s spremembami na področju pokojninskega zavarovanja študentov, ki so pričele veljati leta 2015, delodajalci ne vidijo več finančnih prednosti pri zaposlovanju študentov, to pa bi lahko vplivalo na zmanjšanje povpraševanja po študentskem delu.

Študentsko delo je milijonski posel

Od leta 2015 je študentsko delo vključeno v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za kar zdaj tako študentje kot tudi delodajalci plačujejo prispevke. Ob tem se del bruto zneska nameni tudi za koncesijske dejavnosti in dajatve, še navajajo na straneh Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

S podatki ministrstva lahko vsako napotnico razčlenimo in ponazorimo delež zneska, ki je namenjen za prispevke in koncesije, pa tudi končni zaslužek študenta. Za vsako opravljeno uro študentskega dela mora študent plačati prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki znaša 15,5 odstotkov zaslužka. Če je torej delodajalec študentu izplačal celoten zaslužek v višini 100 evrov, mora študent od tega prispevati 15,5 evra za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pri 100 evrih se zgodba za študente načeloma konča, delodajalec pa je ob tem znesku obvezan plačati še 33,74 odstotkov prispevkov in koncesij. To pomeni, da je delodajalec za 100 evrov študentskega dela obvezan plačati še 33,74 evrov za prispevke in dajatve. Z drugimi besedami, skupen strošek napotnice v višini 100 evrov za delodajalca znaša 133,74 evrov, kar je končni bruto znesek. V ta skupni znesek so všteti prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter dve koncesijski dajatvi. Razčlenitev se tukaj ne ustavi, saj se koncesijske dajatve delijo še naprej. Prav koncesijske dajatve namreč skupaj predstavljajo največji delež obremenitve za delodajalca – skupno 16 odstotkov zaslužka študentskega dela.



Dobra polovica teh dajatev se zliva v proračunski sklad za sofinanciranje štipendij, preostanek pa se polovično razdeli med Študentsko organizacijo Slovenije in posrednike študentskih del, torej študentske servise. Slednji letno sklepajo pogodbe o koncesiji z ministrstvom, v sklopu tega pa posredujejo začasna in občasna dela dijakom in študentom. Predstavniki največjega študentskega servisa eŠtudentski servis, poudarjajo, da se moramo zavedati, da so študentski servisi podjetja enaka kot vsa druga, ob tem pa dodajajo, da se jih preveč povezuje s težavami študentskih organizacij. Vendar pa kljub vsemu ne moremo mimo dejstva, da študentsko delo poganja tovrstne organizacije, tudi če niso v tesnem stiku z njim. Po podatkih istega študentskega servisa študentje in dijaki mesečno v povprečju zaslužijo 170 evrov, v enem letu pa prek napotnice dela več kot 100.000 dijakov in študentov. Navedeno število študentov delavcev in zaslužki so v primerjavi z drugimi javnimi podatki izredno nizki, vseeno pa že prek teh lahko ugotovimo, da se na tak način letno obrne 17 milijonov evrov. Če upoštevamo minimalni prispevek, ki ga delodajalci plačajo za Študentsko organizacijo Slovenije – ta je 3,795-odstoten –, bi ob upoštevanju zgornjih podatkov to pomenilo več kot 600.000 evrov plačila za krovno študentsko organizacijo. Po drugi strani pa Radiotelevizija Slovenija poroča o povsem drugačnih številkah. Njihovi izračuni sugerirajo, da študentje letno pridelajo kar dobrih 200 milijonov evrov. To bi pomenilo, da študentski servisi zaslužijo več kot 9 milijonov evrov za posredovanje del, enak znesek pa dobi tudi Študentska organizacija Slovenije. Zaradi visokih zneskov se študentskih servisov, ne glede na to kako močno si to želijo, ne da spregledati ob omembi financiranja študentskih organizacij. Študentske organizacije so pred kratkim bile medijsko izpostavljene zaradi neupravičenega razdeljevanja sredstev svojega letnega proračuna, zato želja po oddaljevanju ni nerazumljiva.

Razlogi za burne razprave o študentskih servisih

Aktivnosti, ki jih izvajajo študentski servisi, so opredeljene kot koncesijske dejavnosti, ki se izvajajo ob odobritvi države. Koncesijskih izvajalcev oziroma študentskih servisov je v letošnjem letu 19, njihova osnovna naloga pa je povezovanje delodajalcev in iskalcev dela prek študentskih napotnic. Svojo dejavnost izvajajo tako, da javnosti posredujejo iskana dela in urejajo procese, ki so potrebni za začetek dela in pozneje izplačilo. Trenutno je za populacijo študentov iskanje dela relativno lahek proces. Po besedah predstavnikov študentskih organizacij veliko študentov ne ve, kakšni procesi potekajo v ozadju ob iskanju dela ali katere pravice jim pripadajo med opravljanjem dela. Ne glede na splošno slab sloves so za poenostavitev iskanja dela zaslužni študentski servisi, ki so v zadnjih nekaj letih svoje procese zadovoljivo optimizirali. To je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj se je število zaposlenih na študentskih servisih v zadnjih desetih letih zmanjšalo – to in pa seveda že prej omenjeni zmanjšani obseg študentskega dela. Študentje so izvzeti iz birokracije, večina dela na študentskem servisu pa je prilagojena tehnološkemu napredku. Z vidika učinkovitosti in napredka na področju organiziranosti študentskega dela študentskim servisom dejansko ni mogoče očitati nič slabega. Posledica, ki je sledila, je znižanje stroškov dela in morebitno povečevanje dobička glede na količino opravljenega dela.



V zadnjem obdobju so opazni vse glasnejši pozivi k preureditvi te koncesijske dejavnosti. Najbolj prepoznaven je predlog Levice, ki predlaga, da se dejavnost posredovanja študentskega dela preseli na zavode za zaposlovanje. V informativnem programu Tarča na Radioteleviziji Slovenija se je poslanec Matej Vatovec še enkrat zavzel za spremembo na tem področju in poudaril, da bi s predlogom Levice pridobili tudi sredstva v skladu za štipendije. Preureditve si želijo tudi pri stranki SDS, vendar je v njihovem predlogu nekaj razlik v primerjavi z Levico. Vsi pa pozivajo k večji transparentnosti pri posredovanju študentskega dela, ki zdaj zasebnikom prinaša precejšnje zaslužke na račun koncesijske ureditve.

Plusi in minusi za študente

Karierni center Univerze v Ljubljani občasno objavlja prosta delovna mesta in ob tem študentom svetuje pri pomembnih odločitvah, ki bi pozitivno vplivale na njihovo karierno pot. Pravijo, da se izogibajo objavljanju del v strežbi, promociji in podobnemu. Bolj kot takšna dela aktivno spodbujajo študentsko delo, s katerim študentje spoznajo svoje področja študija in se na tak način tudi povezujejo s potencialnimi delodajalci v svoji stroki. Kot pomembno prednost študentskega dela navajajo nabiranje izkušenj in referenc, ki študentom koristijo po zaključenem študiju in ob vstopu na trg dela. Pri tem pa obstaja tudi past: ob preobremenjenosti s študentskem delom lahko trpijo študijske obveznosti, saj študent več časa nameni delu kot dejanskemu študiju. Zaenkrat pa vendarle prevladujejo študentska dela na področju strežbe in promocij, zato je poziv k več strokovnim delom zelo smiseln.


Maja Dizdarević iz Kariernega centra poudarja, da študentsko delo predstavlja ključen vir dohodka za študentsko populacijo. Opozarja, da ne smemo pozabiti na segment študentov, ki za študij nujno potrebujejo možnost dela, saj si na tak način omogočijo študij, nekateri pa finančno celo pomagajo staršem. Dodaja, da je po podatkih lanskega poročila Evroštudent »za več kot dve petini študentov glavni vir prihodkov lastno delo. Polovica študentov dela tudi med študijskim letom, v času predavanj; tretjina je redno zaposlenih, četrtina jih dela občasno. Največ (23 %) jih dela med 20 in 40 ur na teden. Izredni študenti so pogosteje redno zaposleni, redni študenti pa pogosteje opravljajo študentsko delo. Polovica jih dela zato, da si pokrije življenjske stroške, še nekoliko več pa zato, da si poleg kritja življenjskih stroškov lahko še kaj privoščijo. Dve petini jih dela, da bi si pridobili delovne izkušnje. Skoraj polovica študentov, ki dela, opravlja delo, ki ni povezano s študijem.«

Čeprav so opazne prednosti in dobrobit študentskega dela za študente, se marsikje kažejo slabe prakse te oblike dela. Na določenih delovnih mestih študentje za delodajalca predstavljajo bolj ohlapno obvezo in manjši strošek, kot če bi delavce redno zaposlovali. Nemalo študentov opravlja enako količino dela, ki vsebuje elemente, ki so ključni za vzpostavitev redne zaposlitve – pa vendar do redne zaposlitve ne pride. Zaradi teh ugotovitev je ureditev posredovanja študentskega dela in razdelitve prispevkov resnično potrebna prevetritve ali vsaj obsežnejše razprave.


Koncesijska dejavnost posredovanja študentskega dela tako postaja vedno bolj deljena tema. Zagovorniki trenutne ureditve, ki so po večini na tak ali drugačen način povezani s servisi in študentskimi organizacijami, so mnenja, da posredovanje del trenutno deluje najhitreje, kar se da, in ob tem zahteva zelo malo stroškov. Na drugi strani so osebe, ki vidijo v delovanju študentskih servisov mahinacije in prevelike dobičke zasebnikov na račun koncesijskih dejavnosti. Dobrodošlo bi bilo videti celotne izračune, o katerih govori stranka Levica, ki je velika pobudnica sprememb na področju študentskega dela. Prav tako bi bilo koristno transparentno pregledati študentske servise, ki so vpeti v vprašljive prakse vodenja. Ob vsem pa ni nesmiselno dvomiti o zmožnostih zavodov za zaposlovanje za izvrševanje posredovanja študentskega dela v takšni meri, kot se to dela zdaj. Na koncu je delo pomembno za študente, servisi in študentske organizacije pa so bili v osnovi ustanovljeni zato, da bi izboljšali izkušnjo študija, zdaj pa se zdi, da je njihova glavna ideja povečevanje dobička in sledenje ideologiji »kar si želijo študentje«. Slednje so besede predsednika Študentske organizacije Slovenije, Klemna Perana, ki človeku sugerirajo vprašanje: ali je za takšne organizacije in odločevalce res pomembno samo to, kar si družba želi, ali pa si lahko privoščijo usmerjanje napredka in oblikovanje trendov po svoje?