Cena zlata – glasnik recesije?

Potem, ko je v prvi polovici lanskega leta cena zlata vztrajno drsela navzdol, se je po avgustovskem dnu smer obrnila in zdaj se cene nahajajo blizu 1300 dolarjev za unčo. Navdušenci nad zlatom že dolgo svarijo pred recesijo in zato napovedujejo skorajšnji skok cene zlata v višave, a že zadnjih šest let se zdi, da zlato nikakor ne more prebiti meje med 1300 in 1400 dolarjev za unčo.

A potem se je na ameriškem trgu pojavil znak, na katerega čakajo mnogi investitorji – krivulja donosnosti je postala inverzna. Kaj to pomeni? Običajno so v normalnih gospodarskih časih dolgoročni donosi višji od kratkoročnih, o inverzni krivulji donosnosti pa govorimo, ko se to razmerje obrne. In prav to se je zdaj začelo dogajati v ZDA; donosi 10-letnih ameriških državnih obveznic niso več višji od 3-mesečnih! V preteklosti je to (skoraj) vedno naznanjalo recesijo. Zadnja dva primera tega pojava sta iz leta 2000 ter let 2006–2007 in obakrat je sledil opazen pretres tako na borzah kot v realnem gospodarstvu.

Ravno takšni časi pa so tisti, v katerih cena zlata naraste. Če bi ga kupili v zadnjem primeru, ko so 3-mesečne ameriške državne obveznice prinašale boljše donose od 10-letnih, bi ga lahko čez nekaj let prodali za trikratno ceno.
Nič nenavadnega ni torej, da so na nekaterih spletnih straneh, posvečenih zlatu, ob tem zadnjem dogodku skoraj praznovali in oznanjali, da so nove višave cene zlata tik pred vrati.

A počasi – stanje ni nikoli tako enostavno, da bi zgolj po enem kazalcu lahko zanesljivo sklepali o prihodnosti.

Gremo po vrsti – nam inverzna krivulja donosnosti sporoča isto, kot ob svojih zadnjih dveh pojavih? Ni nujno. Razlog za zadnja dva pojava je bil namreč porast donosnosti kratkoročnih obveznic, tokrat pa gre bolj za to, da je ameriška centralna banka (FED) naznanila, da nadaljnjih pričakovanih višanj obrestne mere še ne bo, zato so dolgoročne donosnosti zdrsnile navzdol. Prav ta razlika morda pomeni, da vedno pogosteje napovedovana recesija vendarle še ni čisto za prvim ovinkom.
 

Zakaj ravno zlato?
 

Zakaj bi sploh izbrali zlato kot naložbo? Najprej se je treba zavedati, da je zlato v prvi vrsti dolgoročni hranilec vrednosti, ne pa donosna naložba. Zlato ne nosi nikakršnih obresti ali dividend – naložba ni v tem, da z zlatom delamo nekaj, kar je donosno, pač pa zgolj to, da obstaja. Kot naložba je torej primeren za to, da se v turbulentnih časih izognemo hudim padcem in ohranimo premoženje. Prodajalci zlata vam bodo sicer z veseljem povedali, da je zlato zaščita pred inflacijo, a to drži le deloma oziroma le na izjemno dolgi rok – v vmesnih obdobjih pa nihanja cen več kot le izničijo to zaščito. Nekdo, ki je julija 2011 investiral v zlato, se težko prepričuje, da se je s tem zaščitil pred inflacijo, saj je njegova naložba v tem času izgubila več kot 30 odstotkov vrednosti.

Trenutno se mora potencialni investitor v zlato vprašati dve vprašanji. Prvo je, za koliko časa bi vstopil v to naložbo. Če meni, da nas v prihodnjih letih zagotovo čaka recesija, je lahko smiselno, da špekulativno vloži v zlato in počaka, da recesija mine. Če pa bi zlato kupoval kot zelo dolgoročno naložbo, pa sledi drugo vprašanje: ali verjame, da se vedno vse vrne nazaj v ustaljene tirnice, in se bo to zgodilo tudi s ceno zlata, ali pa se na trgu zlata dogaja strukturna sprememba (predvsem s krepitvijo povpraševanja po tej žlahtni kovini s strani vzhajajočih svetovnih sil) in so se stvari za vedno spremenile? Trenutno je namreč cena zlata kljub temu, da mnogi že dolgo pričakujejo vzpon na višjo raven, zgodovinsko gledano visoka. V preteklosti je to dolgoročno pomenilo, da so bili povprečni donosi drugih naložb v naslednjih obdobjih višji, kot pa jih je prinašalo lastništvo zlata.



A navdušencem nad zlatom lahko prikimamo vsaj pri nečem – pogled na trg vsekakor pokaže, da se oblikuje nova močna skupina povpraševalcev po zlatu.
 

Ne le ZDA in Evropa
 

Tako kot smo članek začeli s cenami ameriških državnih obveznic, se običajno vse analize trga zlata začnejo z dogajanjem na ameriških trgih ter morda deloma še na evropskih. A morda prav pri zlatu ta zahodnocentričen pogled spregleda tisto, kar strukturno spreminja ta trg; vzhodne države na čelu s Kitajsko in Indijo. V lanskem letu so skupni nakupi zlata centralnih bank presegli tiste iz preteklih let. Lani so skupno centralne banke svoje zlate zaloge povečale kar za 651 ton (kar je največ od leta 1967). Po velikih nakupnih količinah izstopajo Rusija, Kazahstan in Turčija, na nakupno stran pa sta se spet vrnili Kitajska in Indija. Zanimivo je, da so se na trgu pojavili tudi novi kupci.

Centralne banke držav Evropske unije od začetka 21. stoletja niso večale svojih zlatih rezerv, a to se je v lanskem letu spremenilo. Prvi dve državi EU, ki sta v tem stoletju kupili večje količine zlata, sta Poljska in Madžarska. Slednja je svoje zaloge zlata lani kar podeseterila!
 

Kje so razlogi?
 

Vsaka od držav ima seveda lahko svoje razloge, zakaj povečuje zlate rezerve, a skupna točka večine je skrb zaradi prevelike izpostavljenosti ameriškemu dolarju. Pri tem prednjači predvsem Rusija, ki je skoraj vse svoje dolarske rezerve zamenjala za zlato.
 

Divji mlajši bratec
 

Še ena žlahtna kovina pogosto buri domišljijo investitorjev – srebro. Letna količina nakopanega srebra je izrazito večja od količine zlata, toda zaradi precej višje cene slednjega to vendarle pomeni, da vrednostno gledano letno izkopano zlato za skoraj desetkrat presega vrednost izkopanega srebra. Predvsem pa se trg srebra obnaša precej bolj divje – volatilnost je v primerjavi z zlatom večja za nekaj razredov, drži pa, da se ceni obeh na daljši rok gibljeta podobno. To pomeni, da lahko v času dvigovanja cen žlahtnih kovin investitor s srebrom še precej bolj požlahtni svojo naložbo kot z zlatom.

A ta medalja ima seveda tudi drugo plat – ne le, da na poti navzdol cena srebra običajno zaniha precej nižje, precej bolj je treba imeti tudi srečno roko pri trenutku prodaje, saj se običajno zgodi, da cena srebra pade zelo na hitro. Predvsem pa mora biti investitor v srebro pripravljen prenesti velika nihanja. Pri večjih zneskih pa je zelo opazna še ena razlika; če ne zaupate papirnatim transakcijam, pač pa bi želeli žlahtno kovino tudi fizično imeti v svoji lasti, se pri velikih zneskih pri srebru že pojavi tudi težava, kako varno skladiščiti to naložbo. Da bi dosegli enako vrednost, kot jo ima zlato, ki bi ga lahko držali v eni dlani, bi morali nakopičiti srebra kar za deset velikih škatel za čevlje.

Zdi se, da z ohlajanjem gospodarstev po svetu (zelo počasi) pada tudi apetit investitorjev po tveganju. V takem okolju prej ali slej sledi obdobje, ko začnejo cene žlahtnih kovin naraščati, a zaenkrat se zdi, da nas pred tem čaka še nekaj časa počasne rasti ali vsaj stopicanja trgov na mestu.