Če ne bi imeli cepiv in antibiotikov, ne bi imeli težav z okoljem

Dominique Turcq je tudi avtor termina »augmented management« in istoimenske knjige. O digitalizaciji se mu ne zdi več smiselno pogovarjati, pravi, da je to tako, kot če bi govorili o vplivu elektrike.

Njegova akademska kariera je vključevala sodelovanje z HEC, ESCP in INSEAD v Franciji, IIST na Japonskem, poslovno pa je sodeloval s Sonyjem, McKinseyjem in družbo Manpower, bil je tudi posebni svetovalec ministrstva za trgovino, komisije za gospodarsko načrtovanje in ministrstva za industrijo v francoski vladi. Ima doktorat iz menedžmenta na Univerzi HEC v Parizu in doktorat iz korporacijske sociologije s Sorbone. Dominique Turcq prihaja v Slovenijo v okviru letnega predsedniškega foruma poslovne šole IEDC Bled, ki bo letos osmega novembra na Bledu v znamenju nevroznanosti in biologije.
 

Leta 2004 ste pri Manpower, kjer ste bili vodja strategije, želeli vzpostaviti zunanje družbeno omrežje. To je bil čas, ko še ni bilo Facebooka in Linkedina. Kje ste dobili idejo, o čem ste razmišljali?

Ljudje zmotno menijo, da so družbena omrežja prišla s Facebookom. Poznamo jih že od leta 1998, takrat so bila javna družbena in notranja omrežja v vzponu. Ljudje so začenjali sodelovati in komunicirali horizontalno, pred tem pa je bila edina možnost vertikalna komunikacija. Moral si iti po hierarhični lestvici navzgor mimo mnogih ljudi, avtorizirati zadevo in šele potem je lahko vsebina prišla v drug silos, kjer se je o njej diskutiralo.  Z omrežji je bila vzpostavljena neposredna horizontalna komunikacija. Na prelomu tisočletja so se že ustvarjale skupine ljudi s podobnim razmišljanjem, ki jih prej nisi poznal in nisi vedel, da delijo podobno mnenje in imajo podobne izkušnje. Manpower je imel šeststopenjsko interno družbeno omrežje vzpostavljeno od leta 2000. Tako sem dobro vedel, kaj je družbeno omrežje in da bodo zunanja družbena omrežja spreminjala družbo. Zakaj ga ne bi mi ustvarili globalno? Nadrejeni so bili navdušeni nad idejo, a se jim je za tisti čas zdelo predrago. Moje mnenje je bilo, da bo to revolucioniralo družbo in korporacije.

Naslednje leto je prišel Facebook. Začeli smo opazovati nastajanje nečesa novega. Šel sem na svoje in ustanovil raziskovalni center. Moj cilj je bil ozaveščati podjetja o vplivu družbenih omrežij, znotraj podjetja in zunaj njega. Do leta 2011 se podjetja niso zavedala pomena omrežij, danes vam ni treba več razlagati, zakaj so pomembna.
 

Če so bila takrat družbena omrežja, kaj je potem danes tisto, kar bo spreminjalo družbo?

V teh letih sem bil stalno na preži za spremembami, ki vplivajo na podjetja. To je bila v preteklih letih zagotovo digitalizacija, v zadnjih petih letih je prišla umetna inteligenca, v naslednjih petih do dvajsetih letih pa prihajata nevroznanost in biologija, ki sta zdaj osrednji področji mojega raziskovanja.

Kaj pa menite o novem zelenem dogovoru, h kateremu so pozvali Združeni narodi, ker se vedno manjši deleži ekonomskega razvoja pretakajo k delovni sili, ozračje je močno onesnaženo, investicije ne dajejo več rezultatov …

V naši družbi se nekaj močno spreminja. Njen vedno večji del zahteva drugačno družbo. Greta Thunberg je simbol nečesa in zagotovo ne gre za neko najstniško muho. Iščemo recept za trajno konkurenčno prednost.
 

Sta to digitalizacija in umetna inteligenca?

Digitalizacija je danes kot elektrika. Ste kje zasledili kakšne seminarje o tem, kako deluje elektrika, kako vpliva na poslovne procese? Ne, čeprav je v ozadju vsega, kar danes počnemo, nas ne zanima, kaj se dogaja z elektriko. Enako postaja z digitalizacijo. Postaja normalna, danes moramo ugotoviti, kaj je tisto, kar ni še normalno, in kako s tem zagotoviti konkurenčno prednost. Če danes razglašamo, da stopamo na pot digitalizacije, je to smešno. Imamo danes zaradi umetne inteligence pomembno konkurenčno prednost? Da, imamo. Bo trajala 20 let? Ne, ne bo. Kaj bo naš naslednji korak za trajno konkurenčno prednost?

Zakaj, ko stalno povečujemo konkurenčnost, delamo vedno dlje. Ne bi morali zaradi nenehnega povečevanja konkurenčnosti delali manj?

Če bi želeli živeti, kot so živeli v 40. letih prejšnjega stoletja, bi bilo dovolj, če bi delali nekje sedem ur na teden. Ampak tega ne želimo, ustvarili smo potrošniško družbo, želimo imeti vedno več, zato smo razvili svoje ekonomije in še vedno veliko delamo. Enako je, če pogledamo umetno inteligenco in vso tehnologijo. Ne bomo delali manj ur, bomo pa producirali več stvari in storitev. Če bo okoljska evolucija to dopuščala. Če bo katastrofalna, bo scenarij drugačen. A tudi takrat, samo pomislite, koliko dela bo potrebnega, da se bomo prilagodili okoljskim spremembam in odpravljali posledice. Veliko dela nas čaka. Ali pa morda mislimo, da smo vsi bogati, da imamo vsi dovolj hrane in dober dostop do zdravstva? Naj vam povem, da nimamo. Veliko potreb moramo še zadovoljiti in to bo zahtevalo veliko dela.
 

Omenili ste Greto Thunberg, pa morebitno ekološko katastrofo, verjamete, da nam pretijo slabi časi?

Težko je ne misliti o elementih katastrofe. Podnebne spremembe, ki bodo povzročile preseljevanje ljudi in množične migracije, pomenijo nevarnost konfliktov. Težko si je zamisliti, da se bo ekonomija naprej razvijala tako, kot se je zadnjih 150 let. Spremenila se bo, kako, s kakšno hitrostjo in kje se bo začelo, ne vemo. Ampak že danes imamo ogromno katastrofalnih posledic podnebnih sprememb, zavarovalnice imajo milijardne izgube, zato to ni futuristični scenarij. To se že dogaja. V Franciji imamo komarje, ki so okuženi z mrzlico denga, česar pred desetimi leti ni bilo. Kako se bomo odzvali na te spremembe, je pravo vprašanje.
 

Bosta nevroznanost in biologija področji razvoja prihodnosti, ki nam bosta pomagali preprečiti posledice?

To sta dve znanosti, ki ju podrobno spremljam. Recimo klimatologija vpliva na korporacije, te se morajo zdaj odzvati in načrtovati. Pri nevroznanosti in biologiji trenutno še ne vidimo vpliva na korporacije, pa bi ga morali. Nevroznanost bo temeljito spremenila način sprejemanja in prepoznavanja odločitev, zmanjšala napačne odločitve, spremenila vpliv na ljudi.
 

Ali se nismo tega naučili že s prihodom psihologije v 30. letih prejšnjega stoletja?

Ko imamo na hodniku stopnice in dvigalo, bodo ljudje avtomatsko stali pred dvigalom in čakali, da pridejo na vrsto, čeprav imajo zraven stopnice in morajo le v nadstropje više. Če stopnice opremiš s prijetnim zvokom klavirja, bodo raje odšli po stopnicah. Gre se nežno vplivanje na navade ljudi. Enako je, če jim pot do stopnic označiš z dvema tankima rdečima črtama … To pravzaprav nima nič opraviti s psihologijo, ampak gre za možgane. Ko naši možgani vidijo črte, jim sledijo, gre za odkritje nevrologije.
 

Na katerih področjih bodo ta odkritja uporabljena?

Veliko na področju zdravja. Mimogrede, še en primer, če jih želite še več, priporočam knjigo Nobelovega nagrajenca Richarda Thalerja, Nudge theory. Ko prideš v restavracijo, je pogosto pri vhodu na tabli nekaj izbranih jedi, naši možgani so tako povezani, da ko si lačen, želiš jesti tisto jed, ki jo vidiš prvo. Restav­racija poveča prodajo jedi, ki so navedene pri vhodu v restavracijo, že samo s tem, ko jih tam navede. To ni nujno zdrava izbira. Vodja restavracije se lahko odloči, kaj bo tam napisal, bodo to zdrave jedi ali tiste, ki se jih mora znebiti, da jim ne bi pretekel rok, ali tiste, pri katerih ima največjo maržo.

To je poslovna odločitev. A tudi etična. To je ponazoritev, kako nevroznanost vpliva na posel. To bo zelo pomembno. Tako kot zavedanje, da smo večkrat žrtve nezavedne pristranskosti. Recimo, ko šef nekaj reče in se dva ali trije z njim strinjajo, drugi ne bodo več oporekali. To znanje bo pomembno za sprejemanje drugačnih odločitev. Pomembne bodo tudi kolektivne pristranskosti. Naši možgani so nori in nas ves čas varajo. Nevro­znanost pa nam zdaj pomaga razumeti te norosti. Kmalu bomo imeli socialna gibanja in treninge, kako bolje prepoznati pristranskosti in kolektivne pristranskosti. Danes imamo strokovnjake, ki preverjajo dejstva, jutri bomo pozorni na to, da ne zdrsnemo v past kolektivnega razmišljanja ali past, ko se strinjamo z nečim, ker je to rekel nekdo z avtoriteto. Velikokrat menimo, da bo nekdo, ki je v nekem okolju naredil nekaj odličnega, enako ali podobno storil drugje. Pogosta je tudi znanstvena pristranskost, ko recimo geologi govorijo o podnebnih spremembah in nihče ne dvomi o njihovih besedah, čeprav niso klimatologi. Verjamemo jim zgolj zato, ker so znanstveniki, čeprav nimajo nobene zveze s podnebjem. Pogosta je tudi pristranskost lepega videza, ker so lepi, so tudi pametni.
 

Toda težko se je znebiti pristranskosti, četudi vemo, kako deluje.

Pri večini dogodkov ne vemo, da je to na delu, ampak ugotovitve nevroznanosti nam bodo pomagale, da to ozavestimo in s sistemskimi rešitvami preprečimo. Recimo, da ukinemo fotografije na življenje­pisih. Sodniki so bolj mili proti koncu dopoldneva kot na začetku. To je dokazano. Ne vemo pa, zakaj. Osnovna hipoteza je, da potrebujejo višjo raven sladkorja. Morda so bolj utrujeni. Morda v prostoru ni dovolj svežega zraka, ampak vemo pa, da po nekaj urah dela postanejo zahtevnejši. Iz tega se lahko naučimo, da če moramo govoriti s šefom, pojdimo k njemu zjutraj.
 

Kaj pa nam pripravlja razvoj na področju biologije?

Biologija bo spremenila 21. stoletje tako, kot je 20. stoletje. Zelo malo ljudi se zaveda, kaj je najpomembnejša tehnologija, ki je spremenila 20. stoletje. Nekateri rečejo elektrika, nuklearna energija, avto …, redki pa so tisti, ki rečejo cepiva in antibiotiki. Če jih ne bi izumili, bi bili dve in pol do tri milijarde velika populacija, smo pa osemmilijardna. Biologija prejšnjega stoletja je spremenila našo civilizacijo tako močno, da imamo zdaj težave z okoljem, ki jih ne bi imeli, če bi bili trimilijardna populacija. Danes biologija z DNK-analizo, modifikacijo in zdravljenjem DNK spreminja marsikaj drugega. Investicije v genetiko so izjemno visoke tako v ZDA kot na Kitajskem. Svet se bo zaradi tega močno spremenil. Že danes jemo modificirano hrano. To ni nič v primerjavi s tem, kar prihaja.

Torej tudi vse etične diskusije ne morejo vplivati na to, da bi bila prihodnost manj, kaj naj rečem, umetna?

Mešani (augmented) menedžment pomeni, da mora menedžer razumeti prihodnost in jo znati etično presojati. To bo velik izziv. Vse tehnologije, tako umetna inteligenca, biologija kot nevroznanost, zahtevajo etično dimenzijo. Menedžerji bodo morali prevzeti odgovornost.

Umetno inteligenco bomo morali dati na pravo mesto; to ni eksperiment, to ni oseba, to je stroj. Stroj nima odgovornosti. Človek jo ima. Moramo se začeti počutiti odgovorne, čeprav in kljub temu da nam pomaga stroj. Menedžerji pa morajo odgovornosti naučiti tudi ljudi v svoji ekipi.
 

Povejte nam konkreten primer srednjega menedžmenta, ki se pri svojem delu zanaša na umetno inteligenco, in kakšne dileme in odgovornosti ga čakajo.

Znanec pride k finančnemu svetovalcu v banki po posojilo. Program, ki na podlagi tisočih različnih podatkov izračuna verjetnost, ali bo oseba poplačala posojilo, to posojilo označi za tvegano. Ker bančnik kreditojemalca osebno pozna in zaupa v njegovo sposobnost, da ga bo odplačal, mu posojilo odobri. Če ga bo res odplačal, ni problema. A kaj, če ga ne bo? Kaj bo rekel bančniku nadrejeni? Bo rekel, naslednjič upoštevaj program? Je to prav? Mislim, da bi morali zaposlene izobraziti, da umetna inteligenca ni avtoriteta, ampak le pomoč.
 

Toda ali se vam ne zdi, da je zgodovina že dokazala, da ljudje radi prevalimo odgovornost na druge. Umetna inteligenca bo zelo priročna za to.

Smo ljudje, moramo ostati avtonomni. Če bomo sledili umetni inteligenci, ne bomo ljudje. Danes imamo odzive na pretirano potrošništvo, onesnaževanje, tudi takrat jih bomo imeli. Zaradi reakcij družbe, vsaj v demokraciji, sem optimističen, da ne bomo svoje avtonomije opustili tako zlahka. Vedno bodo ljudje, ki se bodo organizirali in opozarjali na ne­pravilnosti. Kot Greta, vseeno mi je zanjo, je pa zagotovo simbol in več Gret bomo imeli, boljši bomo pri reševanju izziva. Vsaka tehnologija, ki jo je človek izumil, je imela negativne posledice, z jedrsko energijo smo dobili najbolj čisto energijo, a na žalost tudi jedrsko bombo. Kdo je odgovoren za uporabo? Človek in človeško razumevanje. Tukaj nam ostaja še veliko dela. Potrebujemo več filozofov v podjetjih.