Pametna mesta so blizu in daleč

Zadnje čase je vse pametno: dom, naprave, avtomobili in tudi mesta. No, mesta naj bi bila. Če ne prej, v bližnji prihodnosti. Ampak kaj je pametno mesto?

Zanimiv izraz nima enotne definicije, ko je v igri mesto.



Je politična etiketa, ki jo uporabljajo urbanisti in tehnološka industrija. Dunaj je pametno mesto. Digitalizirano, kakor smo že pisali. In kljub tehnologijam in inovacijam še vedno prijetno za življenje. In London je pametno mesto. Pravzaprav so tam skovali ta izraz. Tam gostijo največ konferenc na temo pametnih mest. No, če je London s praznimi nebotičniki, vsemi nadzornimi kamerami in kanalizacijo, nad katero se zmrdujejo domačini, pametno mesto, potem se nam ni bati digitalnega urbanizma, so pred letom dni porogljivo zapisali v reviji Atlantic. Zdi se jim, da tehnično, na površini, ni nič kaj drugače, kot je bilo. Več se je spremenilo pod površjem. Ampak v glavnem se jim zdi, da se vse nenehno spreminja v smislu, da ostaja enako.

Zaspani Greenwich

S tako posplošeno sliko Londona se, sodeč po povedanem na nedavni mednarodni konferenci Smart Cities 2019: »Resilient Cities: between digital and physical world«, ki je bila na Ljubljanskem gradu, profesor Allan Mayo ne bi strinjal. Dolgoletni javni uslužbenec, ki se zdaj ukvarja predvsem z razvojem pametnih in prožnih mest, pravi, da morajo biti mesta danes bolj prožna kot nekoč. Kakor bo moralo biti londonsko okrožje Greenwich. »Petdeset let je moralo preteči, odkar je James Watt izumil uporaben parni stroj, da so se začele spremembe, in tudi današnja digitalna revolucija bo transformirala družbo,« ponavlja že nekoliko udomačeno razmišljanje. Ampak Greenwich, nekoč prvo »pametno mesto« Velike Britanije – Henrik VIII. je bil rojen tukaj, v poznem 17. stoletju so začeli raziskovati navigacijo in iznašli geografske pasove –, se ni prilagodil spremembam. Tega ni storil, pa čeprav je bil Greenwich, kakor pravi Mayo, »središče industrijske revolucije severne Anglije«.



Tam je bil vir industrijsko-vojaškega napredka, »vozlišče industrijske revolucije«.

»Že pred 150 leti je bilo polno kablov pod Temzo za prenos informacij, ki so med pristanišči prehajale tako hitro, kot leti krogla iz puške. Greenwich je imel največjo premogovno termoelektrarno; prehod z zelene energije na parno energijo se je zgodil prav tukaj, v kraljevi mornarici, kjer so veter zamenjali za paro. Imeli smo vodilne raziskovalce, najboljše menedžerje s svetovnim pogledom,« ampak Greenwich je, ko je Carl Siemens zaprl tovarno kablov, pristal na periferiji. Še danes tamkajšnje gospodarstvo ni prilagojeno spremembam, ki se dogajajo. »Greenwich je primer, kako se nam ni uspelo prilagoditi spremembam, čeprav populacija okrožja raste.« Tudi na podnebne spremembe, ki so vse bolj očitne, ni pripravljen. Londona in Greenwicha ne ogroža le dvigovanje morske gladine, ampak tudi nevihte; zaradi poplav so imeli v enem letu kar 50 rdečih alarmov. Preobremenjenost cestne infrastrukture se bo povečala; v Londonu za 25 odstotkov.

»Populacija Greenwicha bo izredno stara, kar povzroča veliko skrbi za celotno državo,« opozarja Mayo in omeni še paradoks življenjskih stroškov: »V Greenwichu odštejemo za najemnino 50 odstotkov plače, v Londonu ponekod celo 100 odstotkov in to so velike težave mest. Zato je treba gledati na njihovo prilagodljivost iz treh zornih kotov: z vidika ekonomske dinamike, okoljske odpornosti in politične agilnosti (da delujemo neodvisno in samostojno).«

Po drugi strani je London »lahko srečen, da je skupek več manjših vasi, saj lahko začne transformacijo«, za kar potrebuje dobro oblikovane soseske, podatke in druga, konkurenčna digitalna orodja. »Razmišljati moramo o izzivih prihodnjih desetih let. Zato želimo imeti v Greenwichu samovozeča vozila, ki jih že preizkušamo, prenavljamo Greenwich, da bo bolj mesten, in gradimo storitveno infrastrukturo. Gospodarstvo z malo dodane vrednosti želimo spremeniti v gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo,« načrte niza Mayo.

Kaj bo torej mesta naredilo pamet­na? Kaj sploh so pametna mesta? Kaj lahko razberemo iz tehnološkega napredka? Tukaj je nekaj primerov, o katerih so govorili na konferenci.

Olivier Usher: Droni v zraku

Olivier Usher, ki v okviru Neste, britanske fundacije za inovacije, vodi raziskave o mestih prihod­nosti, se naslanja na brezpilotne letalnike (drone). Pravi, da nas preteklost lahko veliko nauči o uvajanju nove tehnologije v družbo: »V začetku 20. stoletja je množična proizvodnja avtomobilov spremenila ne le vozni park, ampak tudi cene avtomobilov; te so se zaradi velikega obsega proizvodnje znižale. To je bila kvantitativna sprememba.

Ko so bili avtomobili množično dostopni, se je preoblikovala podoba mest, in to se dogaja še danes.« Spremenili jih bodo tudi brezpilotni letalniki, ki so zdaj na stopnji, kot so bili avtomobili pred stoletjem. »Imamo poceni drone, ampak infrastrukture zanje še ni. Kako bodo vplivali na naša mesta, še ne vemo, zato moramo razmiš­ljati o različnih scenarijih in veliko raziskovati, da bi razumeli vpliv dronov na prihodnost, pri tem je treba poslušati tudi znanstvenike in tehnologe,« pravi Usher, ki se ne slepi, da je tehnologija dronov uporabna v vseh mestih enako. V raziskavi petih večjih britanskih mest so pri Nesti ugotovili, da so primerni za javno koristne namene, kot so prevoz krvi, odziv v nesrečah (prometne, požar), uporaba na gradbiščih in pri pregledu infrastrukture; z njimi bi se lahko izognili nevarnostim, ki so jim izpostavljeni delavci na cesti, in podobno, in takšno uporabo podpira tudi javnost. »Ekonomske koristi pa se pokažejo šele takrat, ko postanejo dovolj množični.«



Usher pravi, da bo zračni prostor prihodnosti povsem drugačen, a potrebuje virtualno infrastrukturo nad našimi glavami in tudi na tleh. Do zdaj so za umeščanje dronov v prostor največ naredili v Singapurju in ZDA, kjer eksperimentirajo tako z upravljanjem v vidnem polju kot zunaj vidnega polja, nekaj projektov pa poteka tudi v Evropi in Afriki, o čemer smo že pisali. Ampak kaj kmalu jih še ne bomo redno videvali v zraku. Čeprav Amazon veliko vlaga v dostavo paketov z droni, Usher vidi kar nekaj ovir, da bi bilo to množično: »Potrebujemo infrastrukturo tudi na tleh, da lahko pristanejo, in v starih mestih si to težko predstavljam. Drugo pa je ekonomski vidik. Stroškovno se pošti to ne splača, dostava z droni ne bo tako poceni kot prevoz pošiljk po cesti. To ne pomeni, da takšne dostave ne bo, ampak bo trajalo nekaj časa.« Ne nazadnje se v Dubaju, kjer testno z brezpilotnimi letalniki že prevažajo ljudi, ubadajo s podobnimi težavami, kot bi se pošte, če bi drone želele uporabljati v večjem obsegu: potrebujejo vzletno in pristajalno točko, takšen prevoz je tudi precej drag, v rangu premijskih storitev, ampak tehnološka podjetja veliko vlagajo v to. Kljub prednostim, ki bi jih lahko prinesle tovrstne tehnologije, je v javnosti precej pomislekov: »Nove tehnologije so marsikdaj narobe razumljene. Če želimo spremeniti mišljenje, ne smemo teh tehnologij samo promovirati, ampak moramo pristopiti k ljudem, jih poslušati in razumeti njihove pomisleke. Brez podpore javnosti ne bo razvoja oziroma bo otežen,« je prepričan Usher.

Digitalna varnost in podatki

Pametno je pogosto sinonim tudi za digitalizacijo. »Ker imamo na vzhodu za sosedo Rusijo, je varnost v Estoniji izrednega pomena,« je povedal Hannes Astok, namestnik direktorja za strategijo in razvoj na estonski akademiji za e-upravljanje. »Digitalna varnost je izjemno pomembna. Estonci so zelo nagnjeni k uporabi digitalnih storitev in pogosto iščejo storitve na spletu. Tu igra pomembno vlogo samo mesto, ki lahko zagotavlja te storitve.« Toda kaj pa je pomembno za mesto? »So pomembni avtomobili ali stavbe? Po kratkem razmisleku ugotovimo, da so hrbtenica vsake organizacije podatki. Za obnovo stavb potrebujemo zgolj denar, če pa izgubimo podatke, jih zelo težko dobimo nazaj.«


Rešitev, ki prepreči izgubo podatkov, je digitalizacija, prehod iz papirne v digitalno obliko je nujen. Sočasno se poraja vprašanje, kako digitalne podatke hraniti, saj lahko tudi računalniške centre prizadenejo nesreče. »Odgovor na to so hibridne rešitve za shranjevanje podatkov. Primarno naj bodo podatki shranjeni na lokaciji, njihova kopija v drugem mestu v državi, tretja kopija pa v oblaku. Shranjevanju podatkov v oblaku se številne vlade in organizacije še vedno izogibajo, saj se pojavljajo pravna vprašanja, v smislu, kdo vse lahko dostopa do naših podatkov. Vendar ob tehtanju možnosti, da tretja oseba spremlja naše podatke, in drugega scenarija, da vse podatke izgubimo, moramo izbrati prvo možnost,« je poudaril.

Pri implementaciji se morajo državni akterji zavedati bremen, ki jih prinašajo nove tehnologije.

Vzpostavitev digitalnih tehnologij pomeni velik finančni zalogaj, prav tako je treba razmisliti, ali bo mogoče zagotoviti delovno silo, ki bo skrbela za to infrastrukturo. »Odlično je, če se lahko mesta med seboj povežejo in si infrastrukturo delijo. Pri tem je treba poudariti, da to ne zmanjša avtonomnosti posameznega mesta. Cilj morajo biti zadovoljni prebivalci, ki uporabljajo digitalne storitve. Obenem pa bodo podatki shranjeni in dostopni tako v fizični kot digitalni obliki,« je dejal Astok.

Pametna parkirišča

Kljub opozorilom, da je treba preiti na čistejša prevozna sredstva in da se ni gospodarno in okoljsko sprejemljivo voziti sam v avtu, smo Slovenci (tudi zaradi geografske razpršenosti) odvisni od avtomobilov. Ob gradnji novih cest vznikajo tudi nove parkirne hiše in parkirišča, ki pa jih je v mestih vedno premalo. Kje najti prosto parkirno mesto? Žal v Sloveniji še nimamo urejenega sistema pametnih parkirišč, je povedal Nejc Petek iz štajerskega podjetja Tenzora (ki ima poslovno enoto poleg na Ptuju tudi v Ljubljani in hčerinska podjetja na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Albaniji in na Kosovu), ki opremlja in preoblikuje parkirišča v pametna. Ta so ena izmed rešitev za pametna mesta. Kaj je pametno parkirno mesto? »Takšno, ki 've', kdaj je zasedeno in kdaj prosto. Ta informacija je koristna tako za lokalno prebivalstvo kot turiste,« pojasni Petek. Tako voznikom ni treba tavati naokoli z iskanjem parkirišča, s čimer izgubljajo čas: »Približno 30 odstotkov prometa v mestih povzroči iskanje parkirišč, zato je več onesnaževanja okolja, hrupa, tudi prometnih nesreč …« Pamet­no parkirno mesto je opremljeno s tipalom, ki je nameščeno približno 10 centimetrov pod površino in zaznava spremembo magnetnega polja Zemlje. Te podatke posreduje zbiralcu podatkov, ta pa naprej na infotable za voznike in platforme. V bistvu deluje tako kot sistem parkirišč v nakupovalnih središčih – zelene in rdeče lučke nam dajejo vedeti, v katero vrsto naj zavijemo, da najdemo prosto mesto. »Enako bi lahko imeli na ravni mesta,« meni Petek in doda, da so takšen pilotni projekt naredili na Ptuju. Ugotovili so, da sistem odlično deluje. Na vprašanje, kje bi bilo smotrno uvesti tak sistem, odvrne, da v večjih mestih, čeprav ga imajo v tujini tudi mesta s 3000 prebivalci. »Predvsem turistični kraji. V Portorožu bi to prišlo prav, pa tudi v Mariboru na Slomškovem trgu,« razmišlja.