Zlato – špekulativna naložba

Čeprav smo se Slovenci nad zlatom navdušili predvsem v zadnjih desetih letih, v osnovi velja, da je to specifična naložba, o kateri pred zlato evforijo nismo vedeli prav veliko. Toda zlato je imelo v svoji tisočletni zgodovini različne vroče zgodbe. Naložba v zlato je pomenila zaščito pred inflacijo ali pa je zagotavljala varno zatočišče pred orkanom finančne krize. Predvsem v zadnjih letih je bil poudarjen tudi surovinski potencial zlata, saj se njegova cena giblje precej podobno kot cene drugih surovin oziroma kovin.

A v nasprotju z delnicami, zlato nima dividend in dolgoročno ne ustvarja dodane vrednosti. Prav tako se zlata ne troši oziroma porablja kot, na primer, nafto. Gmota zlata je fizično vedno prisotna in se je ne porabi. Za mnoge je zato le špekulativna naložba, pri kateri vlagatelji kupujejo po načelu iskanja večjega bedaka (angl. »greater fool theory«), v upanju torej, da se bo našel kupec, ki bo za zlato pripravljen plačati še višjo ceno.

Kdo ima v lasti največ zlata?

Centralne banke imajo v lasti več kot 32.000 ton zlata oziroma 20 odstotkov vsega zlata na svetu. Največji imetnik zlata je ameriška centralna banka, ki poseduje več kot 8000 ton te žlahtne kovine. Kaj pa Slovenija? Naša država ima v lasti le 3,2 tone zlata, kar ob njegovi trenutni ceni znaša približno 115 milijonov evrov. Na lestvici največjih imetnikov zlata zaseda naša država 86. mesto, takoj za Kolumbijo in pred Mozambikom. Naši sosedi Avstrijci imajo, na primer, skoraj stokrat več zlata kot mi, trenutna skupna vrednost vsega zlata v Avstriji pa znaša približno deset milijard evrov. A med vsemi našimi sosedi zmaga Italija, ki ima daleč največ zlata – približno 2500 ton.

V zadnjih tridesetih letih je med zlatom in ameriškim dolarjem obstajala visoka negativna povezava. Ali povedano bolj preprosto: zlato in dolar naj bi bila vsak na svoji strani gugalnice. Ko vrednost dolarja raste, zlato pada, in ko je dolar pod pritiskom, se vrednost zlata zviša. A kot dokazuje borzna zgodovina, ni bilo vedno tako.

Kakorkoli že, zlato je letos spet postalo vroča naložbena tema. Po več letih nenehnega padanja je namreč doživelo preobrat, saj je od začetka leta zraslo za približno 20 odstotkov, medtem ko so delnice rudnikov zlata v tem času dosegle sto- ali večodstotno rast.

Številni vlagatelji so prepričani, da je zlato dobra varovalka pred inflacijo. Ta argument pogosto uporabljajo goreči zagovorniki zlata, ki kot glavno prednost, zakaj bi morali imeti v lasti vsaj nekaj zlata v fizični obliki, navajajo prav zaščito pred inflacijo. Odgovor na to, ali zlato res varuje pred inflacijo, je vseeno bolj zapleten, kot ga želijo prikazati mnogi prodajalci zlata. Poglejmo si dejstva.

Zlato ščiti pred inflacijo na zelo dolg rok ...

Če želite svoje premoženje zapustiti svojim prapravnukom, je zlato gotovo ena od možnih izbir, saj na zelo dolgo obdobje (sto let ali več) res ohranja svojo vrednost.

Dober primer je cena avtomobila v dolarjih in zlatu. Fordov avtomobil je bil leta 1920 vreden 600 dolarjev, kar bi v zlatu znašalo približno en kilogram. Danes je cena povprečnega avtomobila okoli 30.000 dolarjev, medtem ko je cena avtomobila v zlatu ostala približno nespremenjena pri enem kilogramu.

A vsi ne bomo dočakali sto let ali več, da bi nas zlato lahko zaščitilo pred inflacijo, zato ne moremo trditi, da je ta sijoča rumena plemenita kovina dober inflacijski ščit. In dokaz? V obdobju evforije se je cena zlata močno zvišala v sedemdesetih letih, nato pa v osemdesetih izgubila več kot polovico vrednosti.

Visoka rast med letoma 1970 in 1980 je pogosto glavni argument pri prepričevanju, da zlato raste takrat, ko je inflacija visoka. V tem obdobju je inflacija v ZDA res poskočila nad deset odstotkov, cena zlata pa je narasla s 40 dolarjev za unčo na 700 dolarjev za unčo. Nato je sledil kolaps cen tako zlata kot srebra. Najvišjo ceno je zlato doseglo leta 1980, ko je preseglo 800 dolarjev za unčo, nato je njegova cena hitro padla pod 400 dolarjev. Zlato je izgubljalo vrednost vse do leta 2001, ko se je začela ponovna večja rast. Takrat je njegova cena znašala okoli 250 dolarjev.

V vmesnem obdobju oziroma med letoma 1980 in 2000 je povprečna inflacija znašala malo več kot pet odstotkov na letni ravni, cena zlata pa se je v tem istem obdobju znižala z 800 na 250 dolarjev. Ali menite, da je to res dobra zaščita pred inflacijo? Kupna moč potrošnikov je ob petodstotni inflaciji v dvajsetih letih upadla za ogromnih 65 odstotkov, zlato pa je v tem istem obdobju imelo 70-odstotno izgubo. Če prištejemo še izgubo zaradi inflacije, je vrednost zlata v proučevanem obdobju padla za neverjetnih 90 odstotkov!

Zlato nas lahko varuje pred nizkimi realnimi obrestnimi merami. Realne obrestne mere so obrestne mere oziroma zahtevana donosnost na obveznice, ki so znižane za višino inflacije. Najpogosteje se uporabljajo obrestne mere na ameriške državne obveznice z dospetjem deset let. Ko so obrestne mere višje od inflacije, je zlato relativno nezanimiva naložba, ko pa začnejo v primerjavi z inflacijo upadati, zlato pridobi svoj sijaj.

In prav to se je zgodilo po letu 2001, ko je zlato doseglo najnižjo vrednost po poku balončka leta 1980. Realna obrestna mera je bila pred tem relativno visoka, saj so obrestne mere na obveznice takrat znašale več kot pet odstotkov, medtem ko je bila inflacija manj kot dvoodstotna, torej je realna obrestna mera znašala okoli tri odstotke.

Toda leta 2000 so realne obrestne mere začele upadati močneje, po drugi strani pa je bil to začetek desetletne rasti cene zlata. Zaradi globalne finančne krize so centralne banke po svetu še dodatno znižale obrestne mere, vendar je inflacija še naprej ostajala na relativno nizki ravni. Kljub temu so realne obrestne mere nadaljevale negativni trend in bile leta 2012 močno negativne. Takrat je cena zlata dosegla rekordno ceno 1900 ameriških dolarjev za unčo.

Od leta 2012 so se realne obrestne mere nekoliko zvišale in posledično negativno vplivale na ceno zlata, ki je v tem času izgubilo približno tretjino svoje vrednosti.

Ta dinamika je razvidna tudi na grafu. Ko realne obrestne mere postanejo nizke ali negativne, se cena zlata močno zviša, in ko se realne obrestne mere obrnejo navzgor in postanejo visoke, je cena zlata v padajočem trendu. Na grafu so realne obrestne mere označene z zeleno črto (desna os v odstotkih), cena zlata z modro črto (leva os) in indeks potrošniških dobrin oziroma inflacija z rdečo črto (leva os).

V zlato ali raje v »zlate« delnice?

V zlato lahko investiramo na več načinov. Lahko kupimo zlato v fizični obliki ali pa investiramo v sklad, ki kupuje fizično zlato. Možna izbira je tudi nakup delnic podjetij, ki pridobivajo zlato, ali nakup sklada, ki kupuje delnice podjetij za proizvodnjo ali predelavo zlata. Katera izmed možnosti je najboljša ter kakšne so prednosti in slabosti posameznih investicij v zlato?

Nakup fizičnega zlata je s stroškovnega vidika najslabši način investiranja v zlato, za kar obstaja več argumentov. Prvi in najpomembnejši je visok transakcijski strošek, ki se skriva v sami ceni zlata. Gre za razliko med nakupno in prodajno vrednostjo fizičnega nakupa zlata ali tako imenovani »spread«. Pri določenih ponudnikih ta razlika lahko znaša tudi do deset in več odstotkov, kar seveda pomeni, da strošek provizije pri nakupu in prodaji lahko precej zmanjša morebitni dobiček oziroma poveča možno izgubo.

Druga težava je lahko tudi odkup, povezan z likvidnostjo naložbe v fizično zlato. Da naložbe lahko unovčite, morate najprej najti kupca. To seveda ni težko, saj je na trgu veliko podjetij, ki odkupujejo fizično zlato. Težava nastane, ko izveste, da so pripravljeni od vas zlato kupiti po nižji ceni od tržne. Če cena zlata v času prodaje močneje pade, bodo kupci še toliko bolj znižali odkupno ceno, s čimer bo vaša izguba še večja.

Pri fizičnem zlatu obstaja tudi tveganje za tatvino, saj ga morate primerno skladiščiti. Če boste zlate palice shranili doma pod posteljo in se vam takšna hramba morda zdi celo varna, naj vas opozorimo, da tatovi žal nikoli ne počivajo. Če pa ga boste skladiščili v banki ali sefu, bodo s hrambo zlata povezani stroški še dodatno odnesli želene donose.

K sreči pa poleg slabosti obstajajo tudi prednosti takšnega nakupa in ena od njih je neobdavčenost fizičnega zlata. To pravilo velja zgolj za nakup zlata v fizični obliki, v primeru nakupa in prodaje zlata na borzi, pa morajo vlagatelji plačati davek na kapitalski dobiček po trenutno veljavni zakonodaji.

Na borzah je mogoče trgovati z delnicami številnih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo ali predelavo zlata. To so podjetja, ki zlato pridobivajo iz rudnikov, ali podjetja, ki se ukvarjajo z njegovo predelavo. Samo na glavnih ameriških borzah je teh podjetij več kot štirideset, največja med njimi pa so Barrick Gold, Newmont Mining in Goldcorp.

Za delnice teh podjetij je značilno, da rastejo takrat, ko raste cena zlata. Logika pa razumljivo velja tudi obratno: ko cena zlata pada, izgubljajo vrednost tudi delnice teh podjetij.

Pri investiranju v posamezna podjetja moramo biti pozorni na veliko dejavnikov: ali podjetje dobro posluje, ali je prezadolženo, ali ima visoke dobičke in denarne tokove, ali je trenutno na borzi dovolj poceni itd. Prav tako je pri investiranju v delnice »zlatarjev« problematična njihova volatilnost. Ob desetodstotnem padcu cene zlata lahko pričakujemo precej večji padec cen delnic teh podjetij.

Prednost investiranja v takšne »zlate delnice« pa je tudi v tem, da lahko v nasprotju s fizičnim zlatom takšna podjetja zlahka ovrednotimo. Podjetje je vredno točno toliko, kot bodo investitorji v prihodnosti pripravljeni plačati za unčo plemenite kovine, kar pomeni, da je cena odvisna predvsem od razpoloženja investitorjev. Po drugi strani imajo podjetja tako imenovano fundamentalno vrednost, ki jo lahko izračunamo iz različnih knjigovodskih izkazov podjetja, na primer iz knjigovodske vrednosti podjetja ali iz dobičkov, ki jih podjetje ustvari na letni ravni.

Prav zaradi tega najboljši investitorji na svetu (Warren Buffett, Seth Klarman, Joel Greenblatt) ne kupujejo zlata v fizični obliki ali v obliki skladov ETF, ampak raje kupijo delnice podjetij, ki proizvajajo ali predelujejo zlato. Tako svoje mnenje o rasti cene zlata lahko izrazijo z nakupom delnic in so nagrajeni z donosi, ki so še višji od rasti surovine, če se seveda izkaže, da imajo prav.

Sklad, ki kupuje delnice proizvajalcev in predelovalcev zlata

Za tiste, ki niso profesionalni investitorji in analitiki, pa obstaja bližnjica do nakupa »zlatih delnic«. Povprečni vlagatelji raje investirajo v sklade, ki imajo v lasti delnice zlatih podjetij. Ti skladi so lahko klasični vzajemni skladi (nekaj jih je na voljo tudi v Sloveniji), lahko pa kotirajo na borzi kot skladi ETF.

Naj poudarimo, da so stroški upravljanja premoženja v klasičnih vzajemnih skladih precej višji kot v skladih ETF. Vzajemni skladi povprečno zaračunavajo dva odstotka na letni ravni, večji skladi ETF pa okoli 0,4 odstotka. Ta stroškovna razlika se na donosih lahko znatno izrazi predvsem dolgoročno.

Zlato ni drugo ime za varno naložbo

Priznana študija The Golden Dilemma (slov. Zlata dilema) je razkrila, da zlato ni najvarnejša naložba (angl. »safe heaven«), saj ima enako število negativnih mesecev kot ameriški delniški indeks S & P 500. V le 20 odstotkih primerov je bila donosnost zlata pozitivna v času, ko je indeks S & P500 izgubil vrednost.

Sklep

Ustrezni skladi ETF na zlato torej ponujajo dobro naložbo predvsem s stroškovnega vidika, čeprav sta pri tem še vedno negotova varnost in dejstvo, ali gre za stoodstotno naložbo. Po drugi strani v prid nakupu fizičnega zlata govorita predvsem neobdavčenost in psihološka varnost oprijemljive vrednosti, slabost pa se kaže predvsem v veliki razliki med nakupno in prodajno ceno fizičnega zlata, ki lahko močno oklesti dobiček. Izkušeni vlagatelji z večjim znanjem strošek razlike v ceni pri fizičnem nakupu zlata zmanjšajo tudi z nakupom zlata v tujini, kjer so razlike v ceni (angl. »spread«) še manjše. Pri nakupu zlata je treba predvsem paziti, da ima oznako »good delivery« in da se ga ne kupuje na nepooblaščenih mestih, kjer je možnost prevare večja.

Komentar: TRETJE OKO: Jure Cekuta, Zlatarna Celje, d. d.

Zlati rešitelj življenja

Zlato je bilo v zgodovini vsekakor vedno dober hranitelj vrednosti. Spomnimo se časov (čas med in po vojni), ko fizični denar ni bil vreden skoraj nič in smo z vrečami denarja kupovali osnovne življenjske dobrine. Zlato je kljub vsemu ohranilo vrednost ter bilo za marsikoga rešitelj življenja.

V novejših časih pa se je sprožila prava zlata evforija, ki je pri številnih vlagateljih obljubljala bajne donose in dobičke. Žal se je izkazalo, da zlato ni investicija za špekulativne naložbe, ampak varna naložba za daljše časovno obdobje. Vsekakor vidim prednost investiranja v fizično zlato, kajti le tako imamo v roki likvidno naložbo, ki jo lahko unovčimo zelo hitro. Prednost nakupa fizičnega zlata pa je vsekakor oprostitev plačila davka ter plačilo davka na kapitalski dobiček.

V naložbenem portfelju bi predlagal približno 20 odstotkov naložbe v fizično zlato. Še posebno veliko pozornost pa je treba nameniti prodajalcu zlata. Ta mora biti preverjeno podjetje, ki mu lahko zaupate, da dobite to, kar kupujete. Žal se v zadnjih letih pojavlja tudi zelo veliko ponaredkov zlatih ploščic. Te prihajajo od sumljivih podjetij, ki želijo investitorje pretentati. Če pa želite v zlatu postopno varčevati z majhnimi mesečnimi vložki (najmanj 40 evrov na mesec), smo v Zlatarni Celje pripravili storitev Zlati korak, kjer z manjšimi mesečnimi zneski varčujete v fizično zlato ter vsak mesec dobivate poročila o stanju na vašem zlatem računu. Takšen način varčevanja je zelo primeren kot varčevanje za otroke, vnuke ali posebne namene v prihodnosti.