Želim si, da bi uvedli kapico na najvišje zaslužke!

Vodja britanskih laburistov, ki ima na spolzkem političnem parketu kar nekaj težav, vse odkar se je zavihtel na vrh stranke, je javno mnenje prejšnji teden razburkal z izjavo, da bi omejil najvišje možne zaslužke direktorjev državnih podjetij. Hitro so se oglasili kritiki takšnega načrta, britanski Independent pa je izvedel raziskavo javnega mnenja, ki je pokazala, da ima takšna ideja v splošni javnosti kar nekaj podpore.

Sedeminpetdeset odstotkov vprašanih je dejalo, da podpirajo idejo, da plača direktorja ne bi smela biti 20-krat višja od plače najslabše plačanega delavca. Proti njej je bilo le 30 odstotkov vprašanih, medtem ko so preostali odgovorili, da o tej temi nimajo mnenja.

Corbyn je v svojih komentarjih šel še dlje: »Mislim, da so plače nekaterih nogometašev smešne. Plače nekaterih direktorjev tudi. Zakaj bi moral kdo na leto zaslužiti več kot 50 milijonov funtov?«

Nekdanji svetovalec laburistov Danny Blanchflower je Corbynove navedbe označil za idiotizme. Kakor koli, Corbyn težko reče, da je iznašel zelo nov koncept. Zgornja omejitev bogastva buri duhove že od antike. Franklin D. Roosevelt je med drugo svetovno vojno predlagal zgornjo omejitev prihodkov pri 25.000 dolarjih (današnjih 365.000 dolarjev). Za vse prihodke nad to mejo je predlagal 100-odstotni davek. Že prej pa je Aristotel predlagal, da najbogatejši Grk ne bi smel imeti pod palcem več kot petkrat več od najrevnejšega.

AFP

Takšna opozorila doslej niso zalegla. V resnici so razlike med najbolje in najslabše plačanimi vse večje. V ZDA so lani najbolje plačani direktorji javnih podjetij v žep pospravili tudi več kot 300 milijonov dolarjev. Analitiki menijo, da takšni zneski nikakor niso upravičeni, saj jih ne podpirajo poslovni uspehi. Kaj šele da bi bilo dokazljivo, da je šef res toliko produktivnejši od povprečnega delavca, kot znaša razlika med njunima plačama.

Medtem ko so mnogi prepričani, da so prav najslabše plačana dela v podjetjih najpomembnejša in tudi najtežja – od delavcev zahtevajo, da ves dan preživijo na nogah, prenašajo težka bremena ali delajo v nevarnem okolju –, drugi vztrajajo, da se brez vizionarske direktorske glave ne bi zgodilo nič pomembnega. Zanimiv je, denimo, podatek, ko so pred petimi leti v izbranih desetih ameriških podjetjih, kot so McDonalds, Starbucks, Gap, Walmart itd., primerjali povprečne plače zaposlenih in njihovih direktorjev. Ugotovili so, da je največja razlika ravno v McDonaldsu. Delavec v McDonaldsu bi tako moral delati sedem mesecev in en dan, da bi zaslužil enako kot njegov direktor v eni sami uri.

Plače nekaterih nogometašev so smešne. Plače nekaterih direktorjev tudi.

Eksplozija direktorskih plač se je začela predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi na krilih nasvetov svetovalcev podjetjem, da morajo, če želijo biti v vrhu najuspešnejših, biti prva tudi po višini plač direktorjev.

Enotnega odgovora na vprašanje, ali je Corbynova ideja le populistična hrana za množice, ki si želijo pravičnejšega sveta, ali dejansko dobra ideja, ki bi jo bilo treba uresničiti, tako ni.

Glavni argument kritikov pa ostaja, da bi plačne omejitve povzročile beg talenta iz javnega sektorja, s tem pa bi bili osiromašeni tako država kot celotna družba.