ZDA lahko zmagajo v trgovinski vojni s Kitajsko

Scaramucci je za BBC izjavil, da bo Kitajska precej na slabšem kot ZDA, če se zgodi prava trgovinska vojna med velikanoma. Kot Trumpov asistent ima precej težko nalogo zagovarjati Trumpov protekcionizem, hkrati pa gledati na interese Wall Streeta, saj predlagani ukrepi lahko sprožijo velike padce na ameriških borzah.

Trump je vso kampanjo pred volitvami kritiziral Kitajsko, ki je ameriškim delavcem menda ukradla delovna mesta. Z uvedbo carinskega davka na kitajski uvoz v ZDA bi po prstih udaril Kitajce, hkrati pa ameriškim podjetjem omogočil, da del teh delovnih mest spet pripeljejo v ZDA. Na hitro se mogoče zdi logika smiselna, vendar je v praksi zgodba precej bolj zapletena.

Uvedba carinskih dajatev na kitajski uvoz bi pomenila višje cene za ameriške potrošnike ter nekoliko manjše povpraševanje po kitajskih produktih. Predlagan 35-odstoten davek bi precej udaril po žepu prav nižji in srednji sloj Američanov, ki bi posledično zmanjšali potrošnjo, namenjeno drugim produktom in storitvam. Skupaj bi to pomenilo tudi manjšo gospodarsko rast, ki bi zaradi tega lahko padla v negativno območje – brez težav se lahko zgodi recesija, saj potrošnja pomeni 70 odstotkov ameriškega BDP.

Na BDP bi teoretično pozitivno vplivala rast trgovinske bilance (razlike med izvozom in uvozom), ki je v ZDA že več let v negativnem območju, saj Američani veliko več produktov in storitev uvozijo, kot izvozijo. Dodatno naj bi po argumentih Trumpa in njegove administracije »izboljšanje« trgovinske bilance omogočilo ameriškim podjetjem višje investicije, ki pozitivno vplivajo na gospodarsko rast. Tudi pri tem je njihov načrt obrnjen na glavo, saj je v resnici obratno sorazmerje med »izboljšanjem« trgovinske bilance in bruto investicijami, kot je na svojem blogu pokazal John Hussman, upravljavec skladov in nekdanji profesor financ.

Ko kitajsko podjetje proda neki produkt v ZDA, prejme plačilo v dolarjih. Produkt gre iz Kitajske v ZDA, dolarji pa iz ZDA na Kitajsko. ZDA torej uvažajo dobrine, izvažajo pa finančne produkte (ali kot depozite, obveznice ali druge naložbe, saj imajo izvozniki dolarje). Kot vse bilance se tudi trgovinska bilanca na koncu dneva »zbalansira«. Ker so ZDA neto uvozniki dobrin, morajo po definiciji biti izvozniki finančnih produktov. Posledično bi lahko rekli, da ZDA uvaža privarčevana sredstva drugih gospodarstev.

Graf, kjer je prikazana sprememba bruto investicij kot deleža BDP glede na spremembo trgovinske bilance, nam nazorno pokaže negativno korelacijo med njima. »Izboljšanje« trgovinske bilance, torej povečanje ameriškega izvoza glede na uvoz, sovpada s padcem bruto investicij, kar je popolnoma v nasprotju z napovedmi Trumpa. Nove investicije so financirane iz privarčevanih sredstev v sistemu, ki pa jih ZDA uvažajo – manjši uvoz dobrin (glede na izvoz) posledično pomeni, da se manj denarja steče v ameriški finančni sistem. To pomeni, da je na voljo manj sredstev za nove investicije. Manj novih investicij pa pomeni nižjo gospodarsko rast.

Zgodba pa se ne konča tu. Da bi Trumpova administracija lahko močno povišala državno potrošnjo in hkrati zmanjšala davke na dobičke podjetij, kot je bilo napovedano, bi potrebovala zelo veliko prilivov privarčevanih sredstev od drugih gospodarstev, saj je stopnja varčevanja v ZDA prenizka. Potrebovali bi torej višji uvoz, saj bi tako v državo priteklo več finančnih sredstev, ne pa nižji, kot je zdaj cilj s trgovinsko vojno.

Kombinacija teh ukrepov lahko povzroči močno upočasnitev gospodarske rasti ali celo recesijo, ki se brez težav sprevrže v finančno krizo. Zaradi višje državne potrošnje in nižjih davkov se bo povečal državni deficit. To pomeni, da se bodo morale ZDA še močneje zadolževati. Trgovinska vojna bi negativno vplivala na prilive investicij v ZDA, ki bi posledično imele težave pri povečani potrebi po financiranju. Zahtevani donosi na državne obveznice bi se posledično lahko povečali, kar bi še dodatno negativno vplivalo na gospodarstvo, saj bi se stroški zadolževanja zvišali tudi podjetjem in gospodinjstvom.

Ameriška podjetja so hkrati že močno zadolžena, skoraj tako močno kot pred globalno finančno krizo leta 2008. Dolgovi podjetij so se zaradi okrevanja in predvsem zaradi nizkih obrestnih mer začeli hitro povečevati in so presegli 70 odstotkov ameriškega BDP, kot je razvidno na drugem grafu. Manj prilivov v finančni sistem iz tujine bi precej otežil refinanciranje in novo zadolževanje ameriških podjetij ter podražil stroške dolgov. Delež prezadolženih podjetij bi posledično lahko šel v stečaj, zvišala bi se stopnja brezposelnosti, gospodarska rast pa padla v negativno območje.

Na drugi strani Pacifika pa očitno razmišljajo nekoliko bolj racionalno, saj je kitajski predsednik Xi Jinping v Davosu miril udeležence: »Kitajska bo pustila svoja vrata široko odprta in jih ne bo zaprla.«