Zakaj UTD ni primerna rešitev za izzive prihodnosti?
Najpogosteje omenjena rešitev za primer tehnološke brezposelnosti je univerzalni temeljni dohodek, ki se ga drži sloves idealne ideje na papirju, ki pa bo s težavo zaživela v praksi.
Odpri galerijo
S Stephanie Kelton, ki je na zadnjih predsedniških volitvah prevzela vlogo finančne svetovalke senatorja Bernieja Sandersa, smo se pogovarjali o njenih pogledih na mogočo brezposelnost v prihodnjih letih. Tako kot večina ekonomistov tudi ona pričakuje občutne spremembe v številu razpoložljivih delovnih mest, ob tem pa univerzalnega temeljnega dohodka ne navaja kot primerno rešitev, ampak izpostavlja tri glavne morebitne težave:
- Inflacija. Vlada lahko dodaten denar ustvari na dva načina: s prodajo obveznic ali z višanjem davčne stopnje. V primeru slednjega bi to pomenilo, da ima posameznik manjšo količino denarja, ki jo lahko porabi, in je inflacija manj verjetna. V kolikor pa bi država prodajala dodatne obveznice in s tem povečala količino denarja v obtoku, je inflacija možna posledica. Dodatni argument, ki ga kritiki UTD povezujejo z inflacijo, je zmanjšanje produktivnosti, ki bi sledila uvedbi dohodka v obliki UTD.
- Izguba trenutnih pravic, ki jih zagotavlja država. Univerzalni temeljni dohodek je financiran s sredstvi, ki se pridobijo z ukinitvijo nekaterih državnih programov. Tako bi bil z umikom financiranja javnega šolstva, zdravstvenega zavarovanja in podobnih programov vsak posameznik primoran z dohodkom UTD urediti svojo varnostno mrežo. Več pravic, ki jih prebivalci zdaj imajo, bi padlo na eno samo pravico, kar je UTD.
- Kot najbolj kritično težavo pa navede večanje razlik med bogatim in revnim prebivalstvom. UTD je namreč nastavljen kot dohodek, ki ga prejemajo tako premožni kot tudi najnižji sloji. To bi pomenilo, da bi lahko osebe, ki imajo že zdaj dovolj premoženja za preživetje, dodaten denar uporabile za naložbe in zaslužek. Manjša verjetnost je, da bi enako storili prebivalci nižjih slojev, ki bi večino dohodka porabili za osnovne potrebe. Posledično bi situacija pripeljala do večanja ekonomskih razlik med prebivalstvom.
Zaradi naštetega Keltonova izraža večjo naklonjenost drugačnim oblikam rešitve za tehnološko brezposelnost. Za UTD trdi, da se ne usmeri v reševanje problema revnejšega dela prebivalstva, ampak je končna in idealna rešitev za ekonomijo, v kateri ni več potrebe po človeški zaposlitvi. Zagovarja programe, ki bi obenem reševali tudi druge težave, kot sta zmanjševanje neenakosti in ponujanje dostojne zaposlitve vsem državljanom. Keltonova izpostavlja program »Job Guarantee« (državno zagotovljena zaposlitev), ki naj bi bil primernejši za obdobje, ko se bo zmanjševalo povpraševanje po človeški delovni sili. Gre za zamisel, ki je zaživela v krogih ameriških progresivnih demokratov in dobiva vedno več pozornosti ekonomskega sveta. Prispevke na temo programa državno zagotovljene zaposlitve pogosto spremljajo udarni naslovi, ki zamisel označujejo za nujno potrebno. Program dobiva na prepoznavnosti tudi zato, ker je to ena izmed obljub demokratov v prihajajoči kampanji za volitve leta 2020.
- Inflacija. Vlada lahko dodaten denar ustvari na dva načina: s prodajo obveznic ali z višanjem davčne stopnje. V primeru slednjega bi to pomenilo, da ima posameznik manjšo količino denarja, ki jo lahko porabi, in je inflacija manj verjetna. V kolikor pa bi država prodajala dodatne obveznice in s tem povečala količino denarja v obtoku, je inflacija možna posledica. Dodatni argument, ki ga kritiki UTD povezujejo z inflacijo, je zmanjšanje produktivnosti, ki bi sledila uvedbi dohodka v obliki UTD.
- Izguba trenutnih pravic, ki jih zagotavlja država. Univerzalni temeljni dohodek je financiran s sredstvi, ki se pridobijo z ukinitvijo nekaterih državnih programov. Tako bi bil z umikom financiranja javnega šolstva, zdravstvenega zavarovanja in podobnih programov vsak posameznik primoran z dohodkom UTD urediti svojo varnostno mrežo. Več pravic, ki jih prebivalci zdaj imajo, bi padlo na eno samo pravico, kar je UTD.
- Kot najbolj kritično težavo pa navede večanje razlik med bogatim in revnim prebivalstvom. UTD je namreč nastavljen kot dohodek, ki ga prejemajo tako premožni kot tudi najnižji sloji. To bi pomenilo, da bi lahko osebe, ki imajo že zdaj dovolj premoženja za preživetje, dodaten denar uporabile za naložbe in zaslužek. Manjša verjetnost je, da bi enako storili prebivalci nižjih slojev, ki bi večino dohodka porabili za osnovne potrebe. Posledično bi situacija pripeljala do večanja ekonomskih razlik med prebivalstvom.
Zaradi naštetega Keltonova izraža večjo naklonjenost drugačnim oblikam rešitve za tehnološko brezposelnost. Za UTD trdi, da se ne usmeri v reševanje problema revnejšega dela prebivalstva, ampak je končna in idealna rešitev za ekonomijo, v kateri ni več potrebe po človeški zaposlitvi. Zagovarja programe, ki bi obenem reševali tudi druge težave, kot sta zmanjševanje neenakosti in ponujanje dostojne zaposlitve vsem državljanom. Keltonova izpostavlja program »Job Guarantee« (državno zagotovljena zaposlitev), ki naj bi bil primernejši za obdobje, ko se bo zmanjševalo povpraševanje po človeški delovni sili. Gre za zamisel, ki je zaživela v krogih ameriških progresivnih demokratov in dobiva vedno več pozornosti ekonomskega sveta. Prispevke na temo programa državno zagotovljene zaposlitve pogosto spremljajo udarni naslovi, ki zamisel označujejo za nujno potrebno. Program dobiva na prepoznavnosti tudi zato, ker je to ena izmed obljub demokratov v prihajajoči kampanji za volitve leta 2020.
Več iz rubrike
Javnofinančna gibanja ugodna, a z negativnimi tveganji
Novi podatki Fiskalnega sveta na voljo. In kakšna je projekcija prihodnosti?
Kateri so 4 razlogi zakaj imajo samski višje denarne stroške?
Samski stan ima svoje prednosti, toda med njimi v večini ni tistih, ki so denarne narave.