Zakaj gospodarska rast ni prinesla višjih plač?

Začnimo z dobro novico; brezposelnost v državah OECD je bila v prvem četrtletju letošnjega leta zgolj 5,4 odstotka. Delodajalci pravijo, da z njihovega vidika to predstavlja že veliko težavo, saj težko najdejo nove delavce – kdor želi delati, delo že ima, trdijo. In res, podatki kažejo, da smo prvič po začetku krize dosegli točko, ko ima delo večji delež ljudi kot pred krizo. Ob koncu lanskega leta je zaposlenost v državah OECD namreč presegala tisto izpred desetletja.

OECD: Zaposleni lahko za počasno rast plač krivijo tudi »superzvezdniška« tehnološka podjetja, ki z majhnim deležem delovne sile obvladujejo vedno večji del trga.

Da na trgu ni več veliko brezposelnih ljudi, ki so pripravljeni in sposobni delati, kaže tudi podatek, da se je v zadnjem času močno izboljšala zaposlenost v skupinah, ki tradicionalno niso med najbolj iskanimi kadri, torej med starejšimi, zelo mladimi, priseljenci, mladimi materami z otroki …

Pixabay

Ob solidni gospodarski rasti in preostalih ugodnih makroekonomskih kazalnikih lahko rečemo, da to ni več zgolj okrevanje po krizi, pač pa prava konjunktura. Rast zaposlenosti v konjunkturi povsem sledi ekonomski logiki in zgodovinskim izkušnjam, toda v preteklih ciklih je šla rast zaposlenosti z roko v roki z rastjo plač, a tokrat te ni od nikoder. Stopnje rasti plač so se do pred kratkim celo nižale. Kaj se dogaja?

Je naša plača prenizka?

Pixabay

Zaostajanje produktivnosti

Prva opazna značilnost tokratne konjunkture je relativno počasna rast produktivnosti, neprimerljiva z rastjo v preteklih ciklih (delno je bilo takšno tendenco zaznati tudi že pred zadnjo krizo, a ne toliko kot zdaj). Žal moramo priznati, da je bila rast produktivnosti dela v Sloveniji zadnja leta celo še slabša od povprečja Evropske unije. A rast produktivnosti kljub temu prehiteva rast plač – v Sloveniji je gospodarstvo dolgo želelo, da se takšno stanje ohranja zato, da lahko gospodarstvo tako postaja vedno bolj konkurenčno in dohiteva tuje tekmece. Toda zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti ni slovenski fenomen, pač pa v zadnjem obdobju splošen pojav, razširjen prek vseh velikih gospodarstev, vključno s celotno EU. Gre torej za spremenjeno delitev zaslužka med kapitalom in delom. Toda kako to? Ali ekonomska logika v tem primeru odpoveduje? Če vsi tarnajo nad pomanjkanjem kadrov (vedno več nakopičenega kapitala pa vedno bolj vneto išče priložnosti za donose), ali ne bi morala logika ponudbe in povpraševanja dvigniti cene delovne sile?

Pixabay

Preveč poenostavljeni modeli

Realnost je drugačna od preveč poenostavljenih modelov in dejavniki, ki jih modeli zanemarijo, imajo lahko veliko, celo ključno težo pri prevešanju tehtnice na eno ali drugo stran. Delodajalec in delojemalec nista v enakovredni poziciji, ko gre za zamenjavo. Delodajalec, ki zaposluje mnogo ljudi, bo brez težav nadomestil povprečnega zaposlenega z novim, prav tako pa zanj običajno ne bo preveč boleče, če bo iskanje novega zaposlenega trajalo nekaj časa.

Danes ni nenavadno, da najuspešnejša podjetja, ki dosegajo največje dobičke, velik del svoje delovne sile plačujejo po minimalnih tarifah.

Nasprotno ima delojemalec precej manj razpršena tveganja in izguba dela (ter hkrati s tem običajno edinega prihodka) ga postavi v zelo težak položaj. Če iskanje novega delodajalca traja nekoliko dlje, občuti tudi precejšnjo škodo, ki ni zgolj materialna, pač pa običajno tudi psihološka. In v sodobnem svetu se razkorak med močjo delojemalca in delodajalca le povečuje. Najnovejše poročilo OECD kar naravnost zapiše, da lahko zaposleni za počasno rast plač krivijo tudi »superzvezdniška« tehnološka podjetja, ki z majhnim deležem delovne sile obvladujejo vedno večji del trga.

Smo sužnji denarja?

Da pri pojasnjevanju počasne rasti plač preprost model ponudbe in povpraševanja na polnokonkurenčnem trgu ni najbolj primeren, so pred časom opozorili že akademiki José Azar, Ioana Marinescu in Marshall I. Steinbaum, ki so lani decembra objavili študijo, v kateri ugotavljajo, da vsaj v ZDA – domnevajo pa, da je drugje podobno – trg delovne sile ni blizu popolni konkurenci, pač pa delodajalci vedno bolj koncentrirajo svojo moč in prihajamo bliže monopsonu – trgu, ki ga obvladuje močan kupec, v tem primeru »kupec« delovne sile. Večja ko je tržna moč največjih podjetij, nižje plače dosegajo njihovi zaposleni. To je sprememba, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih; prej je namreč v razvitih gospodarstvih veljalo, da so velika uspešna podjetja tudi dobri delodajalci, danes pa ni nenavadno, da najuspešnejša podjetja, ki dosegajo največje dobičke, velik del svoje delovne sile plačujejo po minimalnih tarifah. Pogajalska moč se torej vedno bolj pomika na stran delodajalcev.
Z ekonomsko terminologijo to imenujemo elastičnost – kako močno se spreminja ponudba ali povpraševanje glede na spreminjanje cene; študija prej omenjenih akademikov kaže, da je razen v redkih primerih elastičnost ponudbe dela zelo nizka, ne odziva se tako močno na spremembo cene, kar pomeni, da močni delodajalci to lahko izkoristijo.

Preteklost pušča močan pečat

Zadnja gospodarska kriza ima še vedno velik vpliv na nizko rast plač. Delno zaradi psihološkega vpliva, kajti mnogi, ki so v krizi ostali brez dela ali pa so bili dolgotrajno prisiljeni sprejemati delo pod svojimi zmožnostmi (ali željami), se iz strahu pred ponovitvijo takšnega scenarija hitreje zadovoljijo z višino plače, kot bi se, če v bližnji preteklosti ne bi imeli takšne izkušnje. A na delu niso le psihološki učinki, podatki o zaposlenosti in brezposelnosti namreč ne pokažejo celotne slike; velik del dogajanja na trgu delovne sile je namreč v bližnji preteklosti krojila tudi tako imenovana podzaposlenost, ki se v nasprotju s prejšnjima dvema kategorijama precej manj spremlja. Gre za ljudi, ki so evidentirani kot zaposleni, a so zaradi stanja na trgu dela prisiljeni sprejeti delo na delovnem mestu, ki ne zahteva izobrazbe, kakršno so dosegli, ali pa delajo opazno manj, kot bi si želeli. Čeprav jih statistika vodi kot zaposlene, pa raziskave kažejo, da je njihova osebna izkušnja običajno bolj sorodna z brezposelnimi – bolj so nagnjeni k depresiji, manjka jim notranje motivacije, pri tem pa trpi tako njihovo fizično kot psihično zdravje.
Podzaposlenost v obdobju konjunkture delno blaži pomanjkanje kadrov, saj nekateri zaposleni začenjajo delati več, drugi pa se premaknejo v bolj produktivna dela.

Pixabay

Postajamo družba dveh razredov?

Če povprečje kaže kaj klavrno sliko rasti plač, pa v sebi skriva veliko heterogenost med zaposlenimi. Medtem ko se celo med zaposlenimi veča delež tistih, ki imajo tako nizke prihodke, da živijo v območju tveganja revščine, in ko ni rasti prihodkov, pa najbolje plačani odstotek zaposlenih prejema tako visoke prejemke kot še nikoli.

Za najbolj iskane kadre trenutno vladajo odlične razmere; najbolje plačani odstotek zaposlenih prejema visoke prejemke kot še nikoli.

Na to med drugim opozarja tudi Marcel Fratzscher z Nemškega inštituta za gospodarske raziskave (DIW), ki pravi: »Drži, da so tisti s pravimi znanji in sposobnostmi v Nemčiji zadnjih dvajset let res bogato nagrajeni, a za spodnjih 40 odstotkov po višini plače je zgodba povsem drugačna. Temu segmentu prebivalstva plače realno v zadnjih dvajsetih letih niso zrasle – nasprotno, celo znižale so se!«
Ta kratka misel verjetno dobro opisuje tudi razvoj trga delovne sile v prihodnje; ne gre le za en zgornji odstotek zaposlenih, pač pa mnogi s pravimi znanji in sposobnostmi dobivajo priložnost, da si pri delodajalcih izpogajajo zelo bogate nagrade in izjemno udobne pogoje dela. A to lahko velja le za določen delež najbolj sposobnih kadrov z najbolj iskanimi znanji, ki izstopajo iz množice. Preostala večina v luči globalizacije in robotizacije ter večanja pogajalske moči delodajalcev verjetno ne more upati na rast svojih prihodkov v svoji delovni dobi v takšni meri, kot je to veljalo za prejšnje generacije. Pri tem ključno vprašanje ni zgolj ekonomsko, pač pa tudi politično; Slovenci imamo zgodovinsko izkušnjo, kako slabo in škodljivo je, če prihodki zaposlenih niso odvisni od njihovega učinka in doprinosa, a tudi obratna slika, ko je razkorak med večino in izjemnimi posamezniki prevelik, družbe ne pelje v zavidanja vredno smer. Tudi če trdimo, da se v zgornjo skupino lahko prebije vsak, pa je jasno, da se tja ne morejo prebiti vsi.

Pixabay

Potreben bo premislek

V svetu, kjer zmagovalec pobere vse, pa naj gre za zaposlenega ali podjetje, je težko spremeniti način delovanja; nepremišljeni ukrepi bi imeli za posledico le zmanjšanje konkurenčnosti in Slovenija pri tem ne more ravnati dosti drugače od svojih neposrednih tekmic, saj bi sicer za njimi hitro zaostala (pri čemer delodajalci opozarjajo na še en dejavnik počasne rasti plač – strošek zaposlenega namreč raste hitreje od plač).
Nadaljevanje konjunkture in nadaljevanje pomanjkanja kadrov verjetno v prihodnosti lahko prinese tudi nekoliko višjo rast povprečnih plač, ocenjujejo pri OECD, a opozarjajo, da morajo tudi države resno pristopiti k reševanju problematike počasne rasti plač; prva potreba je pomoč pri hitrem prilagajanju znanj in spretnosti delojemalcev potrebam delodajalcev ter socialni dialog in sistemski ukrepi, ki naj delujejo kot podpora delovni sili.