Domov Mnenja 28. Februar 2018.

Boštjan J. Turk: Sužnji denarja

čas ura
© Pixabay
Time is what we want most, but what we use worst, oziroma čas je tisti, ki si ga najbolj želimo, a ga najslabše uporabljamo, je nekoč izjavil William Penn, britanski podjetnik, filozof in ustanovitelj države Pensilvanija.

Naj se sliši še tako kontroverzno, a naši očaki so nam s favoriziranjem pridnosti kot izjemno cenjene vrednote, naredili precejšnjo medvedjo uslugo. Pravzaprav so kar precej (so)krivi za to, da smo Slovenci zamudili veliko geografsko priložnost, da se o umetnosti dobrega življenja nismo raje zgledovali po naši sosedi Italiji in njeni kulturi »dolce vita« ali pa, denimo, po Franciji, promotorici veselja do življenja (»joie de vivre«) in dobrega življenja (»bon vivant«). V obeh državah so našli idealno ravnovesje med delom, spanjem in sproščanjem. Nekaj izjem lahko, hvala bogu, najdemo med tistimi Slovenci s primorskimi geni in med nekaterimi izvirnejšimi in bolj modrimi posamezniki. Ti nas navdajajo z upanjem, da priložnost še ni dokončno zamujena.

Do takrat pa bo veljalo, da v Sloveniji vlada nekakšen čudaški germansko-balkanski »esprit«, v katerem se prepletajo neuklonljiva ljubezen do denarja ter nagnjenost h garanju in goljufivosti. S specifično slovensko posebnostjo – »fovšijo«.

Po podatkih OECD Slovenci v delovni dobi skoraj četrtino svojega življenja preživimo v službah. V tem sicer nismo ravno osamljeni, saj se enako ali še slabše godi številnim državljanom iz tretjih držav in tudi nekaterim evropskim državam, pomenljivo pa je, da si veliko več prostega časa privoščijo državljani tistih držav, ki jim gre po gospodarskih kazalnikih zelo dobro oziroma celo odlično (denimo Francija, Danska, Švedska, Nizozemska).

Znano je, denimo, da so na Nizozemskem skoraj vse trgovine v ponedeljkih dopoldne zaprte (podobno kot v Italiji). Podatki kažejo, da so zaradi tega zaposleni v trgovinah boljše volje in učinkovitejši pri opravljanju svojega dela.

čas ura | Author: Pixabay Pixabay

Enako so ugotovili na Švedskem, kjer so primerjali učinkovitost dela v zdravstvenih ustanovah. Dalj časa so opazovali dve skupini zaposlenih – tisto, v kateri so zaposleni delali 30 ur na teden, in tisto, v kateri so zaposleni delali 38 ur na teden. V skupini, v kateri so zaposleni delali krajši čas, so ugotovili, da je med njimi skoraj 80 odstotkov zdravih oseb, medtem ko so v skupini, v kateri so zaposleni delali dlje, ugotovili različne vrste fizičnih obolenj in težav z duševnim zdravjem pri več kot polovici zaposlenih.

Celo v zelo desno usmerjeni ameriški reviji Forbes so ugotovili, da delodajalci z vztrajanjem pri osemurnem delavniku ne koristijo nikomur. Dokazano je, da se učinkovitost in zbranost zaposlenih začne zmanjševati po šestih urah dela. Ker so delavci vse bolj utrujeni, se zmanjša tudi njihova produktivnost, kar se seveda pozna tudi pri dobičku delodajalcev.

Forbsove ugotovitve v celoti potrjuje tudi OECD, kjer so ugotovili, da se produktivnost poveča, če zaposleni na delovnih mestih preživijo – manj časa.

Ljudje stopamo skozi svoja življenja »opremljeni« s silovitimi pritiski družbe, v kateri živimo, ekstremna kapitalistična tekmovalnost pa poleg dobrih stvari, ki so povezane z boljšim materialnim standardom, tehničnim napredkom, večjo možnostjo potrošniške izbire ter zdravo tekmovalnostjo, prinaša veliko – žal precej usodnejših – slabih stvari. Denimo poglabljanje ekstremne revščine, skokovit porast duševnih bolezni kot posledico uničenih medčloveških odnosov, emocionalno otopelost za stvari, ki bi nas nujno morale zdrzniti, odvisnosti od alkohola, drog in tablet in podobno.

V Sloveniji vlada nekakšen čudaški germansko-balkanski »esprit«, v katerem se prepletajo neuklonljiva ljubezen do denarja ter nagnjenost h garanju in goljufivosti. S specifično slovensko posebnostjo – »fovšijo«.

Če odmislim nekaj pozitivnih izjem, ki se pojavljajo v družinah, v katerih spodbujajo liberalno razmišljanje in nujno potrebno dozo svojeglavosti in uporništva, je večina že od rojstva ujeta v železne spone konformizma, starševske nezrelosti, te (bolestne) odvisnosti od denarja. Nesposobnost osvoboditi se teh spon je v resnici glavni porok za številna mizerna življenja, ki jih gledamo v naši okolici. Pa ne gre le za siromake, matere samohranilke, brezpravne delavce, ki garajo za 600 evrov na mesec.

O, ne. Govorim tudi o številnih tajkunih, znanstvenikih, odvetnikih, učiteljih in ministrih – tudi ti so globoki ujetniki svojih spon, ki jim lažno »prišepetavajo«, da je edino merilo človekove sreče finančni uspeh, zmagovanje na sodiščih za vsako ceno, prodajanje zastarelih dogem učencem in politična moč.

Pa res mora biti tako? Seveda ne. Živimo v formalno svobodni državi in večinoma sami odločamo o naših življenjih.

Glavna težava je, da večina nima »jajc«, da bi karkoli spremenila.

Mislite, da bo konec sveta, če boste zamenjali duhamorno službo, ki vam uničuje duševno zdravje? Pa kaj še. Kaj pa, če ostanete brez rednega dohodka? Prava reč, boste že našli novega – ljudje smo vzdržljive »živali«, ko se borimo za naša preživetja, se nam namreč sprostijo take zaloge energije, za katere se nam še sanjalo ni, da jih imamo. Hipoteka? Spomnite se na to, da ste pred najetjem hipoteke za veliko stanovanje prav tako nekje živeli. Morda boste s 150 kvadratnih metrov za nekaj časa padli na 40 kvadratnih metrov – ampak zaradi tega še ne bo konca sveta, kajne?

Mulcu ne boste mogli kupiti pametnega telefona za 900 evrov, ki ga imajo njegovi sošolci? Pa ne bodite, no, smešni! Ali se s takimi butastimi malomeščanskimi igračkami dokazujemo v življenju? Se bojite, da se boste zaradi zamenjave službe zamerili ukazovalni materi, ki vam zato ne bo prepisala stanovanja? Kar naj ga ima, če svoje darilo pogojuje s takimi izsiljevanji vam v škodo. Če vas izsiljuje s službo, ki je ne marate, vas bo verjetno še s čim hujšim, kajne?

Če se boste odločili za spremembo, je nesporno dejstvo, da boste po takem »rukerju« v šoku, ki bo imel podobne učinke kot abstinenčna kriza – kriza zaradi prekinitve dotoka denarja, ki ste mu bili sužnji. Slabega denarja.

A ko bo najhujšega konec, bo kmalu sledilo nekaj precej lepšega. Začutili boste, da se vam je v življenju ponudila priložnost, da začnete graditi neko popolnoma novo, lastno zgodbo. Pa ne mislim, da boste postali kakšen hipi, obkrožen z zdravilnimi rastlinami in dišečimi svečami, brez ficka in s streho, ki pušča nad glavo.

Sploh ne, lahko boste povsem dostojno živeli v kakšnem manjšem stanovanju, denar si boste služili z izdelovanjem posebnih posodic, kar ste si že od nekdaj želeli, ali pa s fotografiranjem naravnih čudes, za kar ste bili že od nekdaj nadarjeni. Doumeli boste genialnost francoskega »joie de vivre«.

Predvsem pa boste spet srečali samega sebe. Vredno vsakega tveganja! 


Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.