Vzajemni skladi za plemenitenje prihrankov

To je obdobje, ko smo bili zaradi spremembe zakonodaje (uvedba ZIDSU-1 in odprava omejitve večinskega investiranja skladov zgolj v domače vrednostne papirje) na trgu priča odpiranju številnih novih vzajemnih skladov, ki so omogočili vlagateljem dostop do kapitalskih trgov po svetu.

Da bi varčevanje čim bolj objektivno predstavili in približali široki množici vlagateljev, smo se osredotočili na pomen globalne razpršitve in zato uporabili globalni delniški sklad razvitih trgov. Sklad delniških skladov z globalno naložbeno politiko je v celotnem obdobju vlagal sredstva izključno na mednarodne kapitalske trge z upoštevanjem svetovne kapitalske slike. To pomeni, da ta sklad zaradi globalne razpršenosti, ki je skladna z dejanskimi velikostmi kapitalskih trgov (market portfolio), predstavlja eno najvišjih stopenj razpršitve, ki jo lahko naredimo na delniških trgih.

Proučevano dvanajstletno obdobje je bilo zelo razgibano. Na svetovnem­ kapitalskem trgu smo bili priča globalni finančni krizi, krizi evrskega območja in izrazitemu bikovskemu trendu kot tudi izrazitemu medvedjemu trendu ter rekordnim ukrepom monetarnih politik. Obdobje je ponudilo celoten cikel in je zaradi tega reprezentativno za ocenjevanje donosa globalnih delniških trgov.

Rezultata strategij vlaganja ni mogoče posplošiti, saj je odvisen od trenutka vstopa in trajanja naložbenega horizonta.

Ugotovili smo, da smo z enkratnim vložkom v globalni delniški sklad razvitih trgov v obdobju od maja 2005 do januarja 2018 (čas pisanja prejšnjega prispevka) lahko ustvarili tudi nekaj več kot 100-odstotno donosnost oziroma okoli 6-odstotno skupno povprečno letno donosnost (CAGR). Dodamo lahko podatek, da je bil v celotnem obdobju potencialni vlagatelj zgolj slabih 6 odstotkov časa z vrednostjo naložbe pod začetno ­vrednostjo.

Tokrat bomo nekoliko podrobneje pogledali rezultat pri postopnem vstopu na trg oziroma rednem mesečnem varčevanju in primerjali končni rezultat.

Pixabay

Vlagatelj se pri dolgoročnem varčevanju oziroma vstopu na trg srečuje z različnimi izzivi in vprašanji. Najpogosteje se sprašuje, kdaj je pravi čas za vstop na trg. Zadeti optimalno točko vstopa na trg (market timing) je praktično nemogoče, in ker danes ne moremo razpolagati z vsemi prihodnjimi presežnimi sredstvi, je na dolgi rok smiselno postopno vstopati na trg oziroma časovno razpršeno, kar predstavlja tako imenovano metodo povprečnega stroška. Ta omogoča posamezniku vstop na trg ne samo v času rasti, ampak tudi v času padanja tečajev. S tem se lahko izogne največji napaki povprečnega vlagatelja, ki kupuje zlasti v obdobju, ko tečaji (z)rastejo, in prodaja, ko tečaji padejo, zaradi česar na dolgi rok ne doseže niti približnega donosa, kot ga prinaša trg.

Predpostavimo, da je vlagatelj v omenjenem dvanajstletnem obdobju vsak mesec vplačal 100 evrov v globalni sklad delniških skladov, ki pomeni najširšo razpršitev naložb in zato najmanjše tveganje. Skupaj to pomeni 152 vplačil v višini 15.200 evrov.

V začetku letošnjega januarja je vrednost vplačanih sredstev znašala približno 24.900 evrov. Iz rednih mesečnih vplačil je tako ustvaril 64-odstotno donosnost na skupna vplačana sredstva.

V tem obdobju je bila vrednost enote premoženja sklada

točke izračunana za 3181 delovnih dni. Trenutna vrednost naložbe je bila v primerjavi s trenutnim dejanskim vložkom nižja »zgolj« v 568 dneh oziroma 82 odstotkov časa varčevanja je vložek ustvarjal pozitivni donos oziroma je bila trenutna vrednost višja od vložka.

Za primerjavo dodajmo redno mesečno varčevanje po vnaprej znani fiksni obrestni meri v višini 4 odstotkov letno in mesečnem pripisu obresti. V tem primeru bi vlagatelj v tem obdobju z enakim vložkom ustvaril 29-odstotno donosnost na skupna vplačana sredstva. To najlepše ponazori grafična primerjava. Varčevanje v globalnem delniškem skladu na dolgi rok prinaša večje tveganje (nihajnost in vnaprej neznana donosnost), vendar tudi upravičuje oziroma je v izbranem obdobju prineslo nagrado v obliki nadpovprečne donosnosti za sprejeto tveganje.

Pixabay

Enkratni vložek ali postopno varčevanje?

Na prvi pogled enostavno vprašanje, na katero pa ni mogoče preprosto odgovoriti. Primerjava, ki smo jo naredili, kaže, da je bilo v zadnjih dvanajstih letih in pol precej bolj donosno vložiti sredstva v enkratnem znesku, kot tega razporediti po posameznih mesecih. Rezultata primerjave obeh strategij vlaganja ni mogoče posplošiti, ker je odvisen od trenutka vstopa in trajanja naložbenega horizonta. Če bi vlagatelj izvedel enkratni vložek ob koncu leta 2007 oziroma tik pred začetkom finančne krize in hkrati začel mesečno varčevati, bi bil rezultat po enem ali dveh letih v prid mesečnemu varčevanju. Če pa bi sredstva vložil na začetku pozitivnega trenda na kapitalskih trgih, bi enkratni vložek prinesel višji donos.

Sklenemo lahko, da je v času negativnega trenda na kapitalskih trgih primernejša metoda postopnega vstopa, saj omogoča postopno akumulacijo, in obratno, v času pozitivnega trenda je primernejše čim prej vložiti sredstva v obliki enkratnega vložka.

Ker nikoli ne moremo natančno vedeti, v katerem delu cikla smo, lahko, če nam stanje to dopušča, kombiniramo oba načina. Del sredstev vlagatelj vloži v obliki enkratnega vložka (portfelj), preostanek pa s prihodnjimi presežnimi sredstvi nameni postopnemu vlaganju.

Prihodnost bo pokazala, katera kombinacija bo uspešnejša.