Trumpova 
nočna mora

Trump ima vizijo, da bi z visokimi tarifami, carinami in davki otežil posel Kitajcem, ki velik delež svojih proizvodov prodajo prav v ZDA. Podjetjem v ZDA naj bi se tako spet splačalo te produkte proizvajati doma, kar bi povečalo ameriško zaposlenost.

Trgovinska vojna, ki bi jo s tem sprožil, bi imela precej hujše posledice, kot se zaveda nepremičninski mogotec, ki je že večkrat bankrotiral. Višji stroški uvoza iz Kitajske bi po žepu najbolj udarili prav tiste, ki so ga v največjem deležu volili – srednji in nižji sloj. Višje cene večine izdelkov na trgovinskih policah bi še dodatno zmanjšale njihovo kupno moč, ki že dve desetletji stagnira.

Nevarnosti se skrivajo

Hkrati bi manjši izvoz ameriških produktov na Kitajsko pomenil manjše dobičke oziroma izgube za ameriška podjetja, ki bi morala odpuščati – to pa bi bil popolnoma drugačen učinek, kot bi si ga Trump želel. Največje težave bi po vsej verjetnosti imela tehnološka podjetja, kot so Apple, Google, Intel in podobna, ki večino svojih produktov naredijo v Aziji, nato pa jih prodajajo predvsem v ZDA. Težje poslovanje zaradi trgovinske vojne bi zanje lahko pomenilo precej manjše prihodke, odpuščanja ali celo selitev sedeža podjetja iz ZDA (tudi na to ima Trump odgovor, ki pa bo takšna podjetja še bolj udaril po žepu).

Čeprav bi že omenjene posledice Trumpovih dejanj lahko zelo negativno vplivale na celotno ameriško oziroma vse globalno gospodarstvo, se še večja nevarnost skriva drugje. Kitajska je po krizi poleg monetarnih ukrepov, ki so jih sprejele vse večje centralne banke po svetu, sprejela še ogromne fiskalne ukrepe, ki so bili usmerjeni predvsem v infrastrukturne projekte, hkrati pa močno spodbujala podjetja, da se zadolžijo in sama investirajo v nadaljnjo rast.

Reuters

Trump se igra z ognjem

Kot posledica ukrepov je Kitajska nadaljevala s hitro rastjo, krize tam skoraj ni bilo čutiti, dolgovi pa so hitro naraščali. Leta 2012 so začele cene surovin močneje padati, gospodarska rast pa se je začela upočasnjevati po vsem svetu, tudi na Kitajskem. V tem trenutku so oblasti znova »prisilile« podjetja, da se še močneje zadolžujejo in s tem ohranjajo približno enako stopnjo gospodarske rasti. Dolgovi kitajskih podjetij so tako po globalni finančni krizi eksponentno naraščali in so že krepko presegli meje vzdržnosti.

Trump se tukaj igra z ognjem. Padec povpraševanja po kitajskih produktih, ki bi ga povzročilo omejevanje uvoza v ZDA, je lahko žebelj v krsto krhke kitajske gospodarske rasti in s tem povod za pok balončka, ki je posledica pretiranega zadolževanja. Kreditni krč, ki bi zaradi tega lahko nastal na Kitajskem, bi vplival na ves svet. Japonska, Južna Koreja, Evropa bi se znašle v recesiji, znova bi trpel evropski bančni sistem, najhuje pa bi bilo verjetno za kitajske banke. Kitajske oblasti imajo sicer še kar nekaj manevrskega prostora za potencialno reševanje bank in gospodarstva s prenosom slabih terjatev na svojo bilanco, kar bi zmanjšalo zadolženost gospodarstva, ki je trenutno 220 odstotkov BDP, vendar bi močno povečalo zadolženost države (s trenutno razmeroma nizkih 45 odstotkov). To bi skoraj zagotovo povzročilo še precej močnejše pritiske na kitajski juan, ki bi lahko izgubil nekaj deset odstotkov proti dolarju in drugim valutam.

Reuters

Trumpov fiskalni stimulus

Paradoksalno bi prav ta padec izničil konkurenčno prednost ameriških podjetij pred kitajskimi, saj bi 20-odstotni davek na uvoz iz Kitajske pomenil samo višje cene za ameriške potrošnike, kitajska podjetja pa zaradi padca valute davka ne bi premočno občutila. Opisani scenarij, ki je sicer eden izmed več možnih, bi novemu ameriškemu predsedniku prinesel precej več težav kot koristi: višjo inflacijo, nižjo potrošnjo in posledično nižjo gospodarsko rast, manjše dobičke podjetij ali celo izgube, posledično večjo brezposelnost in nižjo gospodarsko rast po vsem svetu, trpele pa bi tudi borze. Trumpov fiskalni stimulus, ki zveni mogočno pri tisoč milijardah dolarjev, bi malce ublažil negativne učinke, vendar nikakor ne dovolj, da gospodarstvo ne bi čutilo omenjenih negativnih posledic. Kombinacija močno povečanega deficita, višje inflacije, potencialnih padcev na trgih in zmanjšanja zaupanja tujih investitorjev bi lahko močno povečala strošek zadolževanja ZDA in s tem hitro omejila sposobnost nadaljnjih državnih spodbud oziroma državne potrošnje.

Čeprav se zdijo Trumpovi ukrepi na prvi pogled smiselni, vidimo, da niso. Tveganja, ki izhajajo iz začetka trgovinskih vojn in prezadolženosti kitajskega gospodarstva, lahko veliko hitreje pripeljejo do močne upočasnitve globalne rasti, večje brezposelnosti in morebitne krize kot pa do ciljev, ki jih Trump obljublja.

Luka Gubo,
gostujoče pero