Tehnično neodvisna - je britanski tednik The Economist označil Kitajsko

Če bi na začetku leta vprašali ekonomiste in analitike, katera od (pomembnejših) centralnih bank bo letos prva zaostrila monetarno politiko, bi zagotovo odgovorili, da ameriški Fed, morda bi kdo pomislil na britansko BoE, redki pa celo na ECB, ki se je vedno bala inflacije, ta pa se počasi vrača v razvita gospodarstva.

Zato je ukrep kitajske centralne banke še toliko bolj presenetljiv, saj je bil popolnoma nepričakovan. Res je razmeroma nepomemben, dvig obrestnih mer, po katerih si lahko banke v nuji sposojajo likvidna sredstva od centralne banke, in še to le za 0,1 odstotka, pri čemer centralna banka sploh ni objavila obrazložitve ukrepa.

Dvig obrestnih mer na Kitajskem je vseeno precej pomemben dogodek iz več razlogov. Prvi kaže na dilemo, ki jo ima vlada pri upravljanju enega največjih gospodarstev na svetu. V obdobju upočasnitve gospodarske rasti, kar se še vedno dogaja na Kitajskem, centralne banke načeloma nižajo obrestne mere, ne višajo.

Reuters

Gospodarska rast bo v prihodnjih četrtletjih po pričakovanjih ekonomistov še upadla z lanskih 6,7 odstotka, hkrati pa se rast investicij podjetij, ki so pogosto gonilo rasti, vztrajno manjša in je na najnižji stopnji v zadnjem desetletju. Po drugi strani obstajajo drugačna tveganja. Nepremičninski trg se zdi malce prenapihnjen, predvsem pa je bila v zadnjih letih previsoka rast posojil. Z dvigom obrestnih mer želi centralna banka sporočiti vsem, ki se močno zadolžujejo, naj svoje početje malce umirijo, saj se jim lahko stroški zadolževanja v primeru večjih zaostrovanj monetarne politike močno zvišajo. Kljub temu pa je centralna banka omejena pri zaostrovanju, saj gospodarska rast ni najbolj stabilna in visoka.

Kot pišejo pri Economistu, imajo kitajske oblasti v rokavu še eno orodje, ki ga zahodne centralne banke ne poznajo – medije lahko prisilijo v poročanje, da bo ukrep vplival samo na banke, na potrošnike pa ne, čeprav dvigi obrestnih mer vplivajo na oboje. S tem poskušajo ohraniti visoko rast potrošnje skozi pozitiven sentiment med potrošniki, poleg tega tem pa opozoriti finančne institucije, da se obdobje poceni denarja morda končuje.

Konec pa je tudi zastarelih metod monetarne politike na Kitajskem. Kitajska centralna banka je do zdaj določala obrestne mere tako, da je bankam kar neposredno naročila, po kakšnih obrestnih merah lahko posojajo denar in po kakšnih naj obrestujejo depozite. Očitno se želi tudi s tem Kitajska približati zahodnemu modelu monetarne politike, kjer centralne banke vplivajo na obrestne mere na trgu, banke pa potem temu ustrezno prilagodijo obrestne mere, ki jih uporabljajo za posojila in depozite.

Reuters

Zanimivo bo spremljati nadaljnje ukrepe kitajske centralne banke, predvsem zaradi političnega vpliva. Kitajska centralna banka nikoli ni bila neodvisna, vedno so oblasti držale roko nad monetarno politiko in s tem močno vplivale na celotno gospodarsko sliko. Nekateri menijo, da je dvig obrestnih mer prvi znak, da bo centralna banka sčasoma postala bolj neodvisna, po drugi strani pa predvidevajo, da bodo oblasti znova prevzele popoln nadzor nad monetarno politiko, ko bo potreba po tem.

Kako se bo razvijala kitajska monetarna politika, neodvisno ali pod neposrednim nadzorom oblasti, bo seveda precej odvisno od stanja v gospodarstvu. Zadolženost tega je v preteklih letih močno narasla, kar je eden glavnih virov tveganja za Kitajsko. Nadaljnje upočasnjevanje v kombinaciji z nižanjem zunanjega povpraševanja, do katerega lahko hitro pride v primeru trgovinskih vojn z ZDA, utegne sprožiti prvi val stečajev, ki bo oblastem porušil načrte.

Kitajske banke, ki malce spominjajo na slovenski bančni sistem med letoma 2006 in 2008, so v preteklih letih preveč radodarno odobravale nova posojila, kar se jim lahko v takšnem scenariju krepko maščuje. Glede na to, da je država lastnica nekaj največjih bank, bo breme izgub padlo na državni proračun, ki pa načeloma do neke mere lahko prenese takšen šok, saj država, v nasprotju z gospodarstvom, ni močno zadolžena.

Kljub temu trenutna situacija kitajskega gospodarstva nikakor ni preprosta, saj je po eni strani zelo očitna rast potrošniškega sektorja, po drugi pa so zelo očitne težave v nepremičninskem sektorju in prezadolženem gospodarstvu. Manevriranja v monetarni politiki, sploh pod nadzorom oblasti, kitajski centralni banki sploh ne zavidam.