»Spomnim se ljudi, ki so prišli k nam na pogovor in zahtevali milijonska posojila – na nič«

S predsednico Upravnega odbora banke SKB Cvetko Selšek smo govorili o bankah, bankirjih, državi, izkušnjah s tujim lastnikom, o tem, kaj je dobro za Slovenijo ...

Gospa Selšek, banke in bankirji – še posebno v državni, največji banki NLB – so v žarišču zanimanja javnosti in politike. Kako država upravlja državne banke?

Novinarji so me že prosili za komentar, pa sem jim ga odrekla. Globalno in načelno lahko rečem, da me moti, da imamo v Sloveniji zakonodajo, ki povsod, ne le v bančništvu, sledi nekim posebnostim v naši državi, posebnostim, ki jih je nekdo domislil kot takšne, potem pa se to v praksi izkaže za veliko oviro. Delati takšno zakonodajo, ki bo pokrila posebnosti domačih bank, ker te delajo več napak, in moramo zdaj natančneje predpisati, kako morajo in kako ne smejo ravnati, pomeni, da takšna zakonodaja v kriznih razmerah morda ne bo delovala. Zakonodaja mora pokrivati vse. Problem Slovenije je, da od leta 1991, ko smo vstopili v tržno ekonomijo, pa vse do danes, še nismo osvojili osnov tržne ekonomije. To je zelo velik problem v Sloveniji. Še najbolj so to osvojili tisti, ki izvažajo in se morajo spopadati s konkurenco na tujih trgih. Pa še ti, ki to na tujem znajo, doma pozabijo in radi ravnajo bolj po domače.

To je velika ovira in značilna za banke. Stresni testi v bankah leta 2013 so pokazali pravo katastrofo in obžalujem, da takrat niso opravljali testov v vseh bankah, da niso bile vse pregledane po enakih merilih, saj bi bilo potem jasno, kaj je kaj. Prepričana sem, da bi naša banka, SKB, dobro opravila ta test. Tedaj bi se videlo, kdo je ravnal prav, kdo je pravilno upravljal tveganja. Tako pa je ostal grenak priokus, da so bili morda ocenjevalci prestrogi in da so imeli nekakšna zunanja navodila, da njihove ocene niso bile ustrezne. Ker vem, kako se ocenjujejo tveganja v slovenskih bankah in kako se ocenjujejo v francoskih, torej tudi v SKB, bi rekla, da so bili ocenjevalci kar pravi in so pokazali pravo sliko. Mi smo slutili, da je takšna, Slovenija pa teh spoznanj preprosto ni sprejela za svoja.

Kako pa vidite zadnji primer državnega korporativnega upravljanja in zamenjavo predsednika uprave v NLB?

Tega primera nisem želela komentirati in ga tudi ne bom več. Niti način, kako je prišel na to mesto, niti način, kako je odšel, ni v okvirih, ki bi mi kdajkoli bili blizu in v katerih bi kdajkoli želela sodelovati. Lastniki so odgovorni za delovanje institucije. V bančništvu so bili definirani skladi tveganj in jasno je bilo, da država in skupnost ne bodo nosili vseh problemov. Da bodo morali izgube vendarle pokriti lastniki. In, če je položaj tak, mora imeti lastnik tudi vse možnosti, da ukrepa in naredi, kar meni, da je treba. Zdi se mi, da smo v zakon o bančništvu vgradili varovalko, da lastnik ne bi mogel posegati prehitro. To se je zdaj pokazalo. Zanimivo pa je, da dokler stvari delujejo normalno, na to sploh nisi pozoren. Ko je bil zakon spremenjen, smo v SKB hitro imenovali štiri odbore, že prej smo imeli tri. Imeli smo skupni odbor za imenovanja in odbor za nagrajevanja, ki smo ju po novem le razdelili. Problem je nastal v naši največji banki, ko je postalo jasno, da je odbor za imenovanja ključen. V normalnih časih se zadeve berejo in funkcionirajo na svoj način, v kriznih časih pa drugače. Zakonodajalec je očitno želel večjo preglednost pri vodenju institucij. Sama sem se vprašala, kaj bi bilo, če bi tak postopek opravljal nekdo, ki mora intervencijsko poseči. Spomnimo se le problematičnega primera banke Hypo. Kako bi to delovalo takrat, če bi morali upoštevati tako zapletene postopke. Slovenija se preprosto mora odlepiti od vseh posebnosti, ki jih imamo tudi drugod, na primer tudi v insolvenčni zakonodaji. Zaradi nje smo se banke o nerešenih zadevah dogovarjale bistveno dlje, kot je bilo treba, veliko jih je še problematičnih.

Če smo se Slovenci odločili iti po poti tržne ekonomije in če hočemo biti sestavni del razvite Evrope, kamor tudi sodimo, moramo prevzeti osnovna pravila, uzance, po katerih trg deluje. To je ključno. Pripravlja se kodeks za nejavne delniške družbe. Sestavljavci so pri tem spet poskušali narediti nekaj po modelu najslabšega. Ekonomije, ki delujejo stoletja po tržnih principih, že imajo uveljavljene vzorce obnašanja. Ti nam, Slovencem, manjkajo. Če bi v Slovenijo spustili več tujega kapitala, bi se ti vzorci obnašanja in ravnanja gotovo že pred časom razširili tudi pri nas.

Seveda, države, ki so banke pravočasno in pametno privatizirale, imajo z njimi veliko manj težav kot mi, ki se še vedno ukvarjamo z bančnimi luknjami. Hkrati dosegajo najvišje stopnje gospodarske rasti, imajo nižji javni dolg in nas po življenjskem standardu dohitevajo in prehitevajo. Govorim o Češki, Poljski, Slovaški. Kaj se lahko naučimo od teh držav?

To, kar pravite, je bilo ves čas tudi moje stališče. Pri nas se je vedno izpostavljala nevarnost izgube informacijskega kapitala. Češ, mi imamo v bankah svoj informacijski kapital. Meni se je to zdelo smešno, čeprav zelo veliko zelo pomembnih ljudi še vedno tako misli. A tisti, ki se je v svoji praksi kdajkoli ukvarjal s tem, kako v tujini pridobiš neko posojilo, ve, da so vsi podatki zelo pregledni, v dobi interneta ni več nobenega informacijskega kapitala, ki je lahko skrit. Še najmanj to velja za tistega, ki je v slovenskih bankah. Osnovno načelo poslovanja v tržni ekonomiji je, da kapital dobiš zaradi svojega zdravja. Zdravje pa dokažeš, če razkriješ podatke o njem. Če teh ne pokažeš, ga ne moreš dokazati. Problemov z nerazkritji podatkov je v Sloveniji še zelo veliko. Marsikatero podjetje ni bilo pripravljeno razkriti svojih podatkov. In potem se z njimi v banki nismo ukvarjali. Pa so nam to zelo zamerila.

»Če bi država ravnala odgovorno, bi za NLB že pred krizo poiskala dodatne lastnike. Toda namesto intenzivnega iskanja smo bili priča izgovorom o nacionalnem interesu in o tem, da je NLB naš ključni informacijski potencial,« ste opozorili v intervjuju za Mladino konec leta 2013. »To je zelo plehek izgovor,« ste okrcali državo, lastnico največje banke. So ti poudarki še aktualni?

Ne vem, ali so aktualni ali ne. A v smislu zadnjih dogodkov v naši največji banki, sem si sama pri sebi rekla le to, da upam, da bo SDH privatizacijo izpeljal čim prej. Upam tudi, da bo v parlamentu dovolj modrosti, da bodo spremenili strategijo v delu, ki določa, da ima vsak posamezni lastnik lahko največ 25 odstotkov, torej ne več kot država. Ne bi se želela spuščati v to, ali še želimo ohraniti 25 odstotkov plus eno delnico v lasti države. To so modeli, ki so možni. Zame to ni največji problem. Problem je razpršeno lastništvo. To vam lahko povem iz lastne izkušnje. Takšno razpršeno lastniško strukturo smo pred leti imeli tudi v naši banki. Pomeni agonijo za institucijo, saj je lahka tarča različnih lobijev in omrežij – kot se temu moderno reče. Institucija potrebuje enega ali dva bolj pomembna lastnika. Mi smo imeli srečo, da sta bila del razpršenega lastništva takrat dva lastnika – mednarodni finančni instituciji EBRD in nemška DEG – ki sta nam bila v krizi v oporo. Skladi pa so nato pomagali, ker so zaupali tema dvema lastnikoma. Zato nam je preobrazba uspela in smo banko popeljali na pravo pot. V Sloveniji smo obsedeni s tem, da moramo vse upravljati sami. Včasih je kakšno stvar le treba dati v upravljanje komu drugemu, da nam prinese nova znanja in nam pomaga, da se odlepimo od naših družinskih in drugih omrežij.

Po epizodi, ki jo omenjate, je SKB že 15 let v lasti tujega strateškega partnerja, Société Générale. Kakšne so vaše izkušnje z njim?

Takoj, ko je prišel, je lastnik postavil bilanco v prave okvire. Ker nam je manjkalo dolgoročnega kapitala in virov, nas je dokapitaliziral in nam dal dolgoročne vire, s čimer smo bili takoj sposobni dajati dolgoročna posojila. To je bila zelo pozitivna izkušnja. Slovenija krizno trpi pomanjkanje dolgoročnih virov. Naša plačna politika je taka, da ljudje ne morejo veliko dolgoročno varčevati in se vse porabi sproti, z danes na jutri. Imamo veliko a vista denarja, manj pa dolgoročnega varčevanja. V SKB smo s prihodom novega lastnika popolnoma spremenili notranji ustroj institucije. To je bil tudi razlog, zakaj smo si želeli tujega partnerja. Potrebovali smo reinženiring poslovnih procesov, določiti smo morali tudi nekaj ključnih postulatov, ki jih prej nismo znali. Gonilo je postala dobičkonosnost, ki v Sloveniji takrat še ni bila v središču pozornosti, in kapital. Za vsak posel, za vsak produkt, za vsako novo storitev moraš v banki vedno vedeti, koliko kapitala bo porabljenega. Odnos med proizvodnjo in kapitalom je ključen v vsaki banki. To so bila znanja, ki jih prej nismo imeli. Da ne govorim o upravljanju tveganj. Pri tem smo imeli na začetku še največ težav, ker je bil kulturni preskok velik.

Si predstavljam: še zdaj je upravljanje tveganj v nekaterih slovenskih bankah na srednjeveški ravni ...

(Smeh) Seveda, gotovo. A bom objektivna. Mi, v SKB smo imeli pooblastila za odločanje v Sloveniji, a do določenih limitov. Nad njimi so odločali v matični banki.

Seveda, recimo pred desetimi leti, so se vam posmehovali, poglejte banko SKB, ki brez dovoljenja lastnika ne more dati nobenega večjega kredita. A ko je prišla kriza s pogubnimi posledicami za državno konkurenco, se je verjetno izkazalo, da ste bolj preudarni in modri ...

Blaž Samec

Točno tako. A da sva do konca korektna in objektivna: prva leta z novim lastnikom so bila najtežja. Takrat je tudi Skupina Société Générale šele zastavila svojo investicijsko aktivnost in mi smo bili v prvem paketu njenih akvizicijskih aktivnosti. Tudi skupina se je morala navaditi na nove trge, analizirala je vse vrste tveganj, zelo dobro je morala spoznati tudi naše lokalno okolje. Skupina ima analitike – specialiste za določena področja in segmente industrije, ki so morali dojeti, kakšne so značilnosti Slovenije, kaj se v Sloveniji dogaja, kako se razvija, da so nato lahko kakovostno odločali. Začetno obdobje je bilo zato za nas zelo težko in zdelo se nam je, da odloča nekdo zunaj nas. Tako so naše poslovanje videli tudi drugi v Sloveniji. A v SKB smo bili uporni in drug drugega dopolnjevali v stikih z matično skupino. Dojeli smo način razmišljanja, sodelavci iz Société Générale pa so si vzeli čas, veliko ur so preživeli v Sloveniji, da so si ustvarili zelo dobro sliko o podjetjih pri nas. To je bilo ključno, zato zdaj nimamo več problemov. Poleg tega se je kot prednost izkazalo to, da imamo še nekoga, ki zunaj Slovenije vidi neko industrijo tudi z globalnega vidika. To je bilo za nas zelo koristno, poleg dolgoletnih bančnih izkušenj lastnika. Saj veste, SG posluje že 150 let in v tem času je nenehno zbirala in v svoje poslovanje vključevala izkušnje, pridobljene pri upravljanju tveganj, ter skrbela, da se napake ne bi ponavljale. Zato banka od takrat, ko so kupili SKB, ni smela več imeti svojega portfelja vrednostnih papirjev – ker banka pač ne sme špekulirati z denarjem depozitarjev. Prodati smo morali najboljše delnice.

Vam je zdaj kaj žal zaradi tega?

Takrat nam je bilo zelo težko, a ko je prišla kriza, smo pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi še vedno imeli ta portfelj delnic – ga ne bi bilo dobička, ki bi lahko nadomestil te velike padce na borznih trgih. To je izgubljen denar, ker je nekdo špekuliral.

Nekoč ste dejali, da prisegate na francoski bančni model, ki temelji na denarnem toku in omogoča poplačilo kreditov. Na drugi strani imamo germanski model, ki je bolj vezan na premoženje, nepremičnine itd. Kako se je ta model obnesel v krizi?

Francoski model je specifičen. Ljudje iz mednarodne sfere so me spraševali, ali je res, da francoske banke tako dobro stojijo, da so z manj pretresi premagale krizo. Vodilo tega modela je upoštevanje denarnega toka v smislu, ali investicija zagotavlja dovoljšne prilive za poplačilo najetega posojila. Nepremičnine so lahko dobra naložba, če dajejo dober denarni tok. Recimo, da jih daš v najem in iz tega nenehno prihaja denarni tok. Če pa tega ni, so lahko ogromno breme, lahko postanejo kamen, ki te bo potopil. V marsikaterem podjetju so bili prepričani, da na njihove proizvodne hale lahko damo hipoteko in njim kredit. To je seveda možno, a smo jih vprašali, kaj boste pa delali v teh halah in kakšen bo denarni tok iz te proizvodnje. Ali boste ustvarili dovolj denarnega toka, da boste kredit poplačali iz prilivov. Če je tako, se zadeva lahko lepo izide, če pa ne, pa žal kot banka v tako naložbo ne moremo privoliti. To je zelo preprosto.

Kakšno je zdaj finančno zdravje slovenskih podjetij v primerjavi s pred nekaj leti? Proizvajamo več dodane vrednosti, so bilance podjetij bolj zdrave? V katero smer gre naša ekonomija?

Nimam novejše analize, a opažam, da se stanje, recimo od leta 2010, ko smo odkrili veliko prezadolženost četrtine slovenskih podjetij, in potem porabili še dve leti, da smo problem ozavestili, izboljšuje. Ni pa še pravega investicijskega zagona. Svet pa se hitro spreminja, spet smo pred novimi industrijskimi revolucijami, preobrazbami. Tu moramo imeti Slovenci odprte oči. Veliko mladih izobraženih ljudi gre v svet, ker v Sloveniji ne vidijo perspektive. Kuhamo se v nekem kotlu, ki za nikogar ne more biti zanimiv. Veliko srednjih in malih podjetij je uspešnih, ker so našli svoje tržne niše in delajo svoje lastne preobrazbe.

Če bodo mladi prepoznali, da so sami odgovorni za svojo prihodnost in za to, kako bodo živeli, ko bodo v pokoju, in da je to njihova skrb in ne skrb države, bo to dobro. Če pa Slovenija ne bo dojela vseh teh novih trendov, ki se dogajajo v svetu, in se ne bo pravočasno digitalizirala, internetizirala, robotizirala, preobrazila in posodobila na vseh področjih, ne le v bankah, bo to postal zelo velik problem. Tradicionalnih stvari ne bo ostalo veliko. Svet je v nekem novem zagonu in razvoju, ki ga moramo spremljati in vgrajevati v Slovenijo.

Bankam se nenehno očita, da premalo posojajo. Tudi minister za finance Dušan Mramor je to poudaril na bančnih dnevih. Po drugi strani pa zasebni bankirji opozarjate, da državna konkurenca znižuje merila in da spet nastajajo potencialno slaba posojila, ki bodo navrtala novo bančno luknjo in obremenila davkoplačevalce. Zakaj je ta razlika v pogledih?

Slovenija ima nekatere makroekonomiste, ki zagovarjajo stališče, da da bi se z več posojanja začel BDP zviševati. Od tod ocene, da je posojanja premalo. Vendar je treba tu vgraditi previdnostno varovalko – namreč, pomembno je, komu posojaš in za kaj. Zato smo nenehno v precepu. Politiki bodo vedno govorili, da se posoja premalo, ker bodo poslušali tiste, ki pravijo, da bi nam šlo bolje, če bi posojali več. A po drugi strani centralna banka tega ne govori, prav nasprotno. Zdaj ima glavnega ekonomista, ki ga prej ni imela.

Gospoda Banerjeeja, ki je prej delal v IMF. Bil je celo vodja misije za Slovenijo.

Tako je, on vidi in ocenjuje stvari globalno, tako, kot se morajo. Tudi sama bi mu absolutno pritrdila. Zato se mi zdi še pomembneje, da se ve, komu se posoja in kako se posoja. Da lekcijo, ki se je moramo v Sloveniji naučiti, obravnavamo do konca. Če pa bomo razmišljali, da so bili pregledi bančnega premoženja in stresni testi zgolj prisila in nepravični, se nikoli ne bomo popravili. Še vedno slišim ljudi, da smo šli skozi preglede bank zgolj zato, ker so nas v to prisilili. Vse te analize so pokazale, da ogromno premoženje, ki ga imamo, ne zagotavlja dovolj denarnega toka, da bi se z njegovim obračanjem lahko krepil bruto družbeni proizvod.

Da smo zaradi napačno zastavljenih stresnih testov dali za dokapitalizacijo državnih bank veliko preveč denarja, zdaj javno govori in piše sam nekdanji finančni minister Križanič in hkrati zahteva revizijo sanacije bank. Vaš komentar?

Ko sem to videla, sem se zgrozila. Takrat sem si mislila eno samo stvar: srčno si želim, da bo Marko Jazbec v SDH uspešen pri privatizaciji največje banke. Ta mora biti izvedena čim hitreje. Edina rešitev za to banko je, da dobi lastnika, ki se bo z državo že dogovoril o tistih 25 odstotkih delnic. Da bo v banki mir, da ne bo zunanjih intervencij in da bo institucija lahko delovala, se razvijala in podpirala tisti del slovenskega gospodarstva, ki ga bo tudi vredno podpirati.

Gospoda Marka Jazbeca, prvega moža SDH, dobro poznate, služboval je tudi v vaši banki. V kakšnem spominu ga imate kot sodelavca?

V izjemno dobrem. Vsem nam je bilo žal, ko je odšel. Tudi kolegi iz Francije so ga cenili. Zdaj pa se nanj valijo vse te stvari. Če mu bo le dano, mislim, da bo izpeljal zadeve, za katere je bil imenovan. Če ga kdo obtožuje, da je bil kriv za slaba posojila v NLB (v letih 2009–2012, ko je bil v upravi, op. p.), se mi to zdi zelo nespametno. Krediti so se samo vrteli, če bi to ustavili, bi se že tedaj, še preden je prišlo do velike krize, vse sesulo. Moči za to očitno ni bilo.

Slovenija mora zaradi državne pomoči prodati in privatizirati nekaj bank, Transakcija z NKBM – to banko ste nekoč želeli kupiti tudi v SKB – je zaključena, prodana je bila za 200 milijonov evrov ...

Za korektno ceno, je treba reči. Če ima kdo pomisleke, jih ima zato, ker ni dojel, kaj se dogaja v bančništvu. Priložnost izgubljena ne vrne se nobena, pravi pregovor. Skupina SG je bila v preteklosti zelo zainteresirana za prevzeme. Sama sem se na tem področju zelo angažirala. Vedno sem govorila, da je v Sloveniji bank preveč, da jih je treba koncentrirati, znižati stroške.

Tudi Banko Celje ste poskušali kupiti od NLB oziroma države ...

Pa nam je niso hoteli prodati.

Tako kot Abanko.

Pa NKBM še prej. Vsako leto sem nekajkrat šla na vsa pristojna mesta z istimi prošnjami. Enkrat so mi dejali, Poštne banke vam pa že ne bomo prodali, ne boste imeli takšne mreže poslovalnic. V tej Sloveniji se žal ni dalo narediti nič. Nikomur nočem nič slabega očitati, a taki so bili eni in drugi. Nihče ni hotel nič prodati. In prvi, ki želi narediti premik, je sedanji guverner Banke Slovenije. Res prvi. Žal pa je prišel v centralno banko v času, ko so banke v Evropi že v procesih lastnih transformacij. Banke so kot delniške družbe odgovorne svojim delničarjem in naložbe so vsepovsod vse bolj pod drobnogledom. Delničarjem moraš upravičiti, zakaj si se odločil za določen nakup in naložbo. Slovenija ima na tem področju hendikep: ob dveh milijonih ljudi težko dokažeš dobičkonosnost pri nakupu banke oziroma veliki skupini težko upravičiš takšno naložbo. Zelo se menja tudi regulativa in že ta prinaša v banke veliko zahtev po notranjih spremembah. Vse to je v teku in v takšnih razmerah prevzemi bank niso v prvem planu. Poleg tega je veliko problematičnih trgov, banke pa morajo zagotavljati dolgoročno dobičkonosnost. V takšnih okoliščinah so akvizicije na prednostni letvici šele na tretjem ali četrtem mestu – šele po vseh teh globalnih strateških zadevah, s katerimi se morajo banke ukvarjati. A ne glede na vse to, se tu in tam najdejo tudi prave priložnosti in institucije, ki naredijo tudi takšne korake.

Je zdaj pravi čas za privatizacijo bank?

To vprašanje se vedno lahko pojavi, se pa tudi vedno lahko vprašam, kdaj je pravi čas. In če nečesa nočeš narediti, boš vedno našel razloge, zakaj tega ne narediš. Ko pa to opraviš, si srečen, da je za tabo, saj lahko začneš znova graditi. Zato bi želela, da se to preprosto zgodi.

Slovenija bi bila zdaj gotovo manj zadolžena, če bi banke privatizirali že pred petnajstimi leti. Kaj pravite?

Glavni problem je, da so se začeli privatizirati veliki konglomerati. Če se to ne bi zgodilo, bi bilo verjetno veliko laže. Pri tem je res šlo za velik pohlep, ki je popolnoma nepredstavljiv. Tu ni bilo pomoči, ljudje so verjetno menili, da je to primerno, in čutili, da je to njihovo poslanstvo. Zdaj se govori, da je treba sankcionirati tudi bančnike, torej ne le tiste, ki so kredite prejemali, temveč tudi tiste, ki so jih dajali. Pri tem pa se še dobro spomnim, kako zelo agresivne zahteve za še več denarja so bile na strani tistih, ki so hoteli kredit. Ves čas.

Mislite na finančne holdinge?

Seveda. Javnost ne ve, kaj smo morali preživeti v bankah in kakšni so bili odzivi, ko jim nismo hoteli dati denarja, ko smo jim rekli, da to ne gre. Takrat so bili na nas jezni vsi.

Recimo, ko ste Bavčarju dali posojilo za nakup Droge Kolinske, pozneje pa ne več.

In še veliko drugih …

Vaš kolega Sibil Svilan mi je nekoč pojasnil razliko med bankirji in bančniki: prvi so posojali denar po strokovnih in etičnih merilih, drugi so pozabili na vestno gospodarjenje, zamižali pri etiki in upognili hrbtenico, če ni šlo drugače. Poznate veliko bančnih ljudi. Vaš sodelavec je bil tudi gospod Narat, ki ga nekateri vidijo kot ključni del nekaterih omrežij. Kaj o bankirjih in bančnikih menite vi? Poznate vse.

Poznam. Ne bi jim pripisovala ne destruktivnih namenov in ne nepoštenosti. Šlo je za veliko slo in željo po rasti. Zraven je bila tudi želja po podpori domačim podjetjem. Žal pa niso imeli korektivnega elementa, ki smo ga mi, v SKB, imeli in se mu je reklo previdno upravljanje tveganj. Direktor za upravljanje tveganj mora biti »z drugega planeta« kot direktor za komercialno upravljanje – žal pa v marsikateri instituciji ni bilo tako. Velika napaka KBC je na primer bila, da teh zadev ni postavila tako. In ko je vse letelo na krilih rasti, se je v strukturi pojavilo zelo veliko ambicij in veliko kreditiranja, ki je šlo mimo normalnega. Češ, če smo spustili skozi Zvonove in še kaj drugega, dajmo pa še to. Spomnim se ljudi, ki so prišli k nam na pogovor in zahtevali milijonska posojila – na nič. Glede tega je imel Sibil Svilan prav, ko je omenjal bančnike in bankirje.

Kaj je bilo res narobe: prikrito financiranje slabih ali insolventnih dolžnikov prek obvodnih podjetij, škodljive opcijske pogodbe in provizije v zasebnih žepih, preprodaja delnic in posojil prek skritih parkirišč, poštnih nabiralnikov itd.?

To je tudi problem preiskovalcev, da ne znajo najti tistega, kar je bilo res narobe. Odgovoren pa je tudi takratni regulator. V SKB smo morali vse podatke dajati in gledati konsolidirano. Svoje in od strank. Če nam komitenti niso dali konsolidiranih podatkov, jim nismo dali posojila. Nekoč sem nekega visokega uradnika v centralni banki vprašala, zakaj ne zahtevajo konsolidiranih podatkov, in mi je dejal, da tega pa še ne zahtevajo, ter me vprašal, ali v naši banki pa to že počnemo. Vedno, tako sem razmišljala tudi, ko sem v svojih mladih in najaktivnejših letih delala v državni upravi. Sledim temu, kar je za Slovenijo dobro, in to tudi pošteno povem, a ni bilo slišano, saj si je vsakdo prizadeval le za to, kako se bo do česa priboril, ne pa na slovenski razvoj.

Da, v 80. letih ste bili nekakšna slovenska zunanja ministrica, predsednica republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje. Kaj pa je zdaj, kar zadeva banke in gospodarstvo, dobro za Slovenijo?

Če se bomo Slovenci le zmogli izvleči iz tega kotla in pustili politikom, da se požro med seboj, ni skrbi. Gospodarstvo je zelo odporno in elastično. Imamo dovolj pametnih ljudi, ki bodo znali postaviti stvari v prave okvire. Mislim, da je čisto prav, da so konglomerati prišli v takšno ali drugačno krizo, da se jih je nekaj razprodalo. To je podlaga za nekaj novega. In če bomo uredili še banke, imamo dovolj dobrih potencialov, da se bo Slovenija razvijala na tistem, kar je pri nas res dobro. To je kvalificirana delovna sila, dobri, pametni ljudje. Poglejte, koliko inovacij v svetu pride tudi iz Slovenije. Koliko pomembnih ljudi na pomembnih mestih v velikih mednarodnih skupinah je Slovencev. Na to moramo biti ponosni. Želim si, da bi se davčni sistem spremenil v bolj stimulativnega, da bi se izobraženi ljudje vrnili in našli svojo prihodnost v Sloveniji.

Sem optimist: problemi so zato, da se rešijo. Vedno si prizadevam korektno in pošteno povedati svoje mnenje: lahko pogledam v oči politikom, svojim strankam in lastnikom in jim povem resnico. Četudi ta resnica ni vedno lepa, marsikdaj je zelo težka. A če izhajaš iz tega, kar je res, se najde tudi resnična rešitev.