Slovenija mora poiskati svojo gospodarsko identiteto

Pri nas so avtoceste enako urejene kot v Švici, a (še) nismo druga Švica. V resnici smo zelo daleč od tega, o čemer smo sanjali ob osamosvojitvi.
Fotografija: Foto: Reuters
Odpri galerijo
Foto: Reuters

A moramo biti potrpežljivi. Švica je za status ene od najbolj gospodarsko uspešnih držav na svetu potrebovala več kot 200 let. Še imamo čas, je dejala veleposlanica v Švici Marta Kos. Pri tem se postavlja vprašanje, ali v Sloveniji sploh imamo tako podjetne in inovativne ljudi, ki bodo prinesli na trg izdelke in storitve, ki se ne bodo ponašali le z visoko ceno, temveč tudi z visoko vrednostjo.

Klub slovenskih podjetnikov (SBC) je pretekli teden v Postojni gostil 300 uspešnih predstavnikov gospodarstva, premiera in za gospodarstvo ključne vladne akterje ter poskusil nekoliko umiriti napete razmere zaradi napovedanih davščin.
 

Davki razdeljujejo gospodarstvo in vlado
 

Po tem, ko so nekateri člani SBC konec lanskega leta zaradi koalicijske pogodbe grozili z odhodom na tuje, je izjavo premiera Marjana Šarca, ki jo je namenil gospodarstvenikom na 2. SBC forumu, da oni lažje gledajo le na eno skupino ljudi kot vlada, ki da mora gledati na vse skupine ljudi, mogoče razumeti kot odziv na njihove pritiske.

Razumemo lahko tudi užaljenost gospodarstva, ko jim vlada pravi, da gledajo le na svoje potrebe, čeprav v davčno blagajno države vplačujejo daleč največji del denarja in zaposlujejo 650.000 državljanov. Zaradi dviga dodane vrednosti na zaposlenega v zasebnem sektorju in več pobranih davkov so se v zadnjih 15 letih ob upoštevanju rasti cen plače dvignile za 30 odstotkov, tudi v javnem sektorju, ki zaposluje 240.000 ljudi.
Odhoda kadrov ne znamo ustaviti. Foto: Reuters
Odhoda kadrov ne znamo ustaviti. Foto: Reuters

Pravzaprav so v javnem sektorju plače ponekod precej višje kot v marsikaterem drugem realnem sektorju. Konec lanskega leta je bila povprečna bruto plača v sektorju država po podatkih statističnega urada 1989 evrov, v zasebnem sektorju pa nekaj manj kot 1731 evrov, leta 2018 je bila povprečna bruto plača v dejavnosti javne uprave, obrambe in socialne varnosti že 2035 evrov, krepko nad povprečno slovensko plačo, ki trenutno znaša 1812 evrov. Minimalna zakonska plača je bila letos dvignjena na 886 evrov bruto, skladno s koalicijsko pogodbo naj bi se naslednje leto dvignila na 940,58 evrov (v tiskani verziji smo zapisali napačne številke, bralcem se za to iskreno opravičujemo).

To je del izkupička gospodarske rasti, ki so jo podjetja ustvarila predvsem z izvozom, ki ga zdaj ovira ohlajanje evropskega gospodarstva ter temu nasprotujoče pomanjkanje kadrov. Zato bolj kot dvig minimalne plače gospodarstvenike skrbijo napovedane davčne novosti, znotraj teh pa predvsem, ali bo vlada dovolj razbremenila dohodninske razrede, da najsposobnejši kadri ne bodo več odhajali v tujino. Davčni predlogi ukrepov bodo znani kmalu, je gospodarstvu v Postojni obljubil finančni minister Andrej Bertoncelj, »šli pa bodo v smeri zagotovitve predvidljivega, ugodnega, stabilnega poslovnega okolja ter razbremenitve dela«.


Izvoza kadrov ne znamo ustaviti


Previsoke delovne obremenitve so eden izmed razlogov za beg možganov, ki je iz leta v leto izrazitejši. Vsako leto se iz države odseli približno 2000 ljudi več, leta 2017 se je odselilo kar 17.555 ljudi, med njimi veliko visoko izobraženih, v katere je Slovenija vlagala leta in leta. Odseljeni v tujino k zvišanju dodane vrednosti, ki se prelije v višje plače ter več pobrane dohodnine, več pobranega davka na dodano vrednost, ki tvori 40 odstotkov državnega proračuna, ter posredno in neposredno tudi v višje dohodke iz kapitala, ki tvorijo skoraj 9 odstotkov proračuna, tako prispevajo drugje. Slovenska podjetja poleg tega izgubljajo še razvojni potencial in nimajo dovolj usposobljenega kadra, s katerim bi lahko dosegala višje dodane vrednosti. Kot smo že pisali v eni izmed preteklih številk, bo glede na Deloittovo raziskavo o odhodu v tujino razmislila tretjina direktorjev in finančnikov, če bodo ukrepi iz koalicijske pogodbe uresničeni.


Slabih delavcev se ne znebiti


Marjan Batagelj, direktor Postojnske jame, je ta podatek pospremil z izjavo, »da če bi v našem podjetju toliko zaposlenih razmišljalo o odhodu, bi se resno vprašali, kakšno podjetje smo«. Zbrane je opomnil, da spremembe na področju davkov ne bodo bistveno prispevale k večji produktivnosti in dvigu dodane vrednosti. »Produktivnost zadeva fleksibilen trga dela. Zakon, ki je že bil v parlamentarni proceduri, ni bil sprejet, ker je prevladal strah, da bi ljudje brez razloga izgubili službo. Ta strah je neupravičen, saj potrebujemo delavce. Če bi na 100 zaposlenih lahko dva odpustili brez razloga, pri tem pa bi bila upravičena do enakih pravic, kot če bi bila odpuščena iz ekonomskega razloga, bi to bilo za nas že veliko.« Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer je odgovorila, da vlada lažjega odpuščanja ne bo uzakonila, in se pri tem sklicevala na mednarodne dokumente ter dejstvo, da je odpuščanje zaradi nesposobnosti že zdaj mogoče. Dvorana se je ob tej izjavi nekoliko razburila. Sodna praksa namreč kaže, da delavci, ki jih podjetja odpuščajo zaradi nesposobnosti, tožijo delodajalca in na sodišču praviloma zmagajo. Za odpuščanje zaradi nesposobnosti namreč veljajo točno določena pravila in zgolj nemotiviranost ni dovolj.

Delodajalec mora dokazati, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kakovostno ali ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Da bi bil uspešen, bi moral imeti za vsako delovno mesto opredeljena natančna pričakovanja glede delovnih rezultatov, a je to v praksi zelo težko, saj recimo rezultati lahko variirajo glede na zadolžitve različnih članov ekipe z enakim delovnim mestom. Delavec tako praviloma prepriča sodišče, da ni vedel natančno, kaj pričakujejo od njega, in zato ni dosegal rezultatov, podjetje pa ga mora zato zaposliti nazaj ali mu izplačati odškodnino.



Petja Rogelj, vodja distribucije za ključne stranke Lenovo Groupa, ki živi in dela v Švici, je dejala, da tam »podjetja tolerirajo le učinkovite zaposlene in nikakor ne lenuhov, ki hodijo le v službo. Medsebojno zaupanje med delodajalci in delavci je na visoki ravni v smislu, da delodajalci zaupajo delavcem, da bodo svoje delo opravili predano in na najboljši možen način; delavci pa delodajalcem, da jih ne bodo odpustili zaradi osebne antipatije.«


Odprtost je ključ


V Švici je dodana vrednost na zaposlenega 136.000 evrov, v Sloveniji pa 42.000 evrov. Razlog seveda ni le v fleksibilnejši delovni zakonodaji. Kot je poudaril Heinz Karrer, vodilni mož poslovnega združenja Economiesuisse, njihove največje gospodarske organizacije, razloge najdejo v zgodovini, tradicionalno liberalnem gospodarstvu, odprtosti do sveta. Slednje je po Karrerjevih besedah za majhni državi, kot sta Švica in Slovenija, ključno, saj nimata velikega notranjega trga. Švica je vodilna tudi na področju inovacij in razvoja, ključ za to pa da je dualni izobraževalni sistem. »Pomembni sta tudi stabilnost in predvidljivost poslovnega okolja, da se podjetja lahko zanesejo na brezhibno poslovanje drug z drugim in tujimi državami,« je dejal Karrer.

Švicarska vizija, kar so po sogovornikovih besedah 'sanje z rokom', je ostati vodilna v inovacijah in konkurenčnosti, kar da lahko dosežejo z ohranjanjem vrhunskega izobraževalnega sistema in infrastrukturo. Kakšni so cilji v Sloveniji? »Dokler si kot družba ne bomo želeli, da bi ustvarili okolje, v katerem je podjetništvo cenjeno, in postali uspešni, nima smisla razpravljati o ukrepih,« je dejala mlada članica SBC kluba Katja Dolenc Batagelj. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je spomnil na skupno zavezo za dvig dodane vrednosti na 60.000 evrov na zaposlenega do leta 2025. Ali bo to glede na vse dejavnike v zastavljenem roku mogoče, je drugo vprašanje. Predsednik vlade Marjan Šarec je upočasnjevanje gospodarske rasti komentiral s tem, da po letu debelih krav vedno pridejo leta suhih krav, a da je danes o krizi prezgodaj govoriti.


Gospodarstvo glede rasti pesimistično


Dan po SBC forumu je družba PwC Slovenija predstavila rezultate globalne raziskave, ki je tokrat prvič zajela tudi Slovenijo. V njej so ugotovili, da le 16 odstotkov direktorjev slovenskih podjetij meni, da se jim bodo v prihodnjih treh letih prihodki povečevali. Med dejavniki, ki lahko pomembno vplivajo na rast organizacij, je 81 odstotkov vprašanih direktorjev v Sloveniji izpostavilo morebitno povečano davčno obremenitev, enako jih skrbi pomanjkanje usposobljene delovne sile. Izboljšanje gospodarske rasti letos pričakuje le 13 odstotkov vprašanih.

35 odstotkov anketiranih direktorjev je izjavilo, da so »trdno prepričani« o obetih za rast njihovih organizacij v prihodnjih 12 mesecih, kar je 7 odstotnih točk manj kot lani. V Sloveniji v to verjame 31 odstotkov vprašanih direktorjev. A prepričanje slovenskih direktorjev o rasti prihodkov njihovih podjetij dolgoročno prepričljivo upada. Kot omenjeno, v prihodnjih treh letih jih je o tem »trdno prepričanih« le še 16 odstotkov. Kot enega izmed razlogov za skrb, ki zadeva poslovanje njihovih podjetij, 81 odstotkov anketiranih direktorjev izpostavlja povečano davčno obremenitev. To ne preseneča, pravijo v PwC. Spremembe na področju davkov, napovedane v koalicijski pogodbi sedanje vlade, so namreč od njenega oblikovanja pereča tema v slovenskem gospodarskem okolju.

Prav tako ne preseneča enako visok odstotek zaskrbljenosti zaradi razpoložljivosti usposobljenih delavcev. »Slovenske direktorje pomembno skrbi tudi sposobnost odzivanja na krizo (78 odstotkov), kar je konsistentno z dejstvom, da sistem javnih financ v Sloveniji kot tudi trg dela veljata za zelo rigidna in ob morebitni gospodarski krizi nista sposobna hitre prilagoditve nanjo,« so zapisali v PwC. Za Slovenijo je pomembno predvsem to, kot je opazil tudi Josef Zibung, direktor STAR Groupa, da najde samo sebe. Če želimo biti kot Švica, to, da izdelujemo izdelke za nemško industrijo, po njegovih besedah ni dovolj.

Več iz rubrike

Komentarji: