Robotski upravljavci!

Visoki stroški pri investiranju prek vzajemnih in alternativnih skladov so investitorjem odnesli kar velik delež donosov v zadnjih desetletjih. Dvoodstotna upravljavska provizija se zdi sprejemljiva, če upravljavec lahko doseže dobre donose, predvsem višje od primerljive poceni alternative, kot so indeksni skladi, na žalost pa imajo upravljavci skladov velike težave pri doseganju višjih donosov od indeksov, še posebno v zadnjem desetletju.

Prav indeksni skladi, ki so vse pogostejši v obliki ETF, se investitorjem zdijo vse bolj zanimivi, saj omogočajo dostop do donosov, ki jih ustvari neki indeks, za to pa zaračunajo zelo nizke upravljavske provizije.

Ker pa je teh »poceni« skladov vse več, imajo investitorji težave pri izbiri. Okoli te težave je nastala cela industrija, ki poskuša rešiti še druge težave, ki jih imajo investitorji, predvsem z vidika optimalne alokacije in davčne optimizacije.

AP

Primerno alokacijo določa robot

Davčna zakonodaja je v ZDA drugačna kot pri nas: investitorji v vzajemnih skladih vsako leto plačajo davek na ustvarjeni dobiček znotraj sklada, pri nas pa se plača samo v primeru izplačila iz sklada.

Robotski upravljavci počnejo prav to – investitorjem priporočajo optimalno alokacijo glede na njihovo starost in nagnjenost k tveganju, hkrati pa močno optimizirajo stroške in davke. Stroški in davki skupaj povprečno odnesejo več kot tretjino donosnosti investitorjem, zato je tudi priljubljenost robotskih upravljavcev vse večja, saj se investitorji zavedajo tega dejstva.

Nekatere ocene nakazujejo, da bodo robotski upravljavci do leta 2020 upravljali več kot dva tisoč milijard dolarjev. 

Vse, kar trenutno počno robotski upravljavci lahko investitorji sicer počnejo sami, vendar so robotski upravljavci celoten postopek tako poenostavili, da je za veliko investitorjev izbira robotskega upravljavca smiselna odločitev.

Robotski upravljavci so zelo učinkoviti pri svojem delu – dostopni so 24 ur na dan sedem dni v tednu, investitor lahko kadarkoli preveri, kakšno je stanje portfelja naložb, in sicer z le nekaj kliki ali celo na aplikaciji na telefonu.

Dodatno je celoten postopek za začetek investiranja in varčevanja zelo preprost. Na njihovih spletnih straneh odgovorimo na nekaj vprašanj, iz katerih algoritmi preračunajo našo nagnjenost k tveganju in temu primerno priporočajo smiselno alokacijo med različnimi naložbami. Nato izpolnimo nekaj obrazcev in že lahko začnemo investirati oziroma varčevati.

AP

Prednosti in slabosti

Verjetno največja prednost robotskih upravljavcev je njihova stroškovna učinkovitost. Za svoje nasvete, postavitev optimalne alokacije, nakup posameznih naložb, davčno optimizacijo in še kaj, računajo okoli 0,2–0,5 odstotka investiranih sredstev. Če k temu dodamo še stroške posameznih indeksnih skladov, ki jih izberejo kot naložbe za portfelje investitorjev, se skupni stroški ne povečajo močno, saj so izbrani skladi upravljani skoraj zastonj – povprečno imajo upravljavsko provizijo nižjo od 0,1 odstotka na letni ravni.

Dobiti dobro razpršeno izpostavljenost do naložb še nikoli ni bilo tako preprosto in poceni, kar se tudi pozna pri sredstvih, ki jih imajo robotski upravljavci v upravljanju.

V ozadju robotskih upravljavcev niso neki napredni in kompleksni algoritmi, ki bi iskali najboljše naložbe v vsakem trenutku po vsem svetu, ampak jih poganjajo preprosti algoritmi, ki skrbijo za dobro razpršenost z uporabo poceni indeksnih skladov. Ko investitorji odgovorijo na nekaj vprašanj, ti algoritmi lahko izračunajo kakšne preference ima investitor – je nagnjen k tveganju ali k višji varnosti. V kombinaciji s starostjo, količino sredstev in prihodki, robotski upravljavec določi, kakšna naj bi bila optimalna alokacija sredstev tega investitorja.

Robotski upravljavci so korak v pravo smer, saj naredijo investiranje dostopno skoraj vsem, vendar bo moralo preteči še nekaj časa, da postanejo bolj sofisticirani. 

Prav tu pa nastanejo prve težave. Ugotoviti nagnjenost investitorja na podlagi nekaj vprašanj ni najnatančnejša metoda, iz katere bi lahko dobili optimalno alokacijo. Ljudje se pri investiranju (na žalost) odločamo preveč čustveno, kar pomeni, da bomo po vsej verjetnosti z veseljem investirali šele po tem, ko so trgi rasli, veliko težavo pa bomo imeli z vztrajanjem v neki naložbi, ki je imela slabše ali negativne donose.

Tudi ankete, narejene med investitorji so pokazale, da investitorji bolj zaupajo osebi v času krize in borznih turbulenc – kar spet kaže na čustvenost pri odločanju. Roboti verjetno še nekaj časa ne bodo znali pomiriti čustvene strani investitorjev tako dobro, kot to počnejo ljudje.

Poleg tega robotski upravljavci svetujejo le nekaj različnih alokacij, ki pa niso nujno prilagojeni željam in ciljem investitorja. Meni je Betterment, prvi robotski upravljavec na svetu, ustanovljen leta 2008, svetoval 90-odstotno alokacijo v delniške naložbe ter desetodstotno v obveznice. Glede na dobo investiranja se takšna alokacija zdi smiselna, vendar podrobnejši pregled naložb pokaže dodatne pomanjkljivosti.

Priporočen portfelj, ki mi ga je sestavil robotski upravljavec, vsebuje 42 odstotkov ameriških delnic, 37 odstotkov delnic razvitih trgov ter 11 odstotkov delnic trgov v razvoju. Preostali del je v obveznicah (komunalne obveznice ter obveznice držav po svetu, tudi trgov v razvoju).

Glede na mojo starost in nagnjenost k tveganju bi bilo mogoče pričakovati, da bo v portfelju veliko več delnic iz trgov v razvoju. Ti imajo trenutno tudi najvišjo pričakovano donosnost, kar pa ne moremo reči za ameriške delnice, ki so povprečno precenjene in katerih pričakovan donos je posledično precej nižji.

Pri izbiri naložb oziroma posameznih skladov pa lahko opazimo še eno potencialno slabost. Ker so robotski upravljavci toliko osredotočeni na stroške, je izbor indeksnih skladov relativno slab. Poleg klasičnega indeksnega sklada, ki je vezan na ameriški S & P 500, so za izpostavljenost do ameriške borze uporabljeni trije indeksni skladi, ki kupujejo podcenjene delnice – en je osredotočen na velika podjetja, drug na srednja in tretji na majhna podcenjena podjetja.

Vsi ETF v naboru Bettermenta, ki jih upravlja gigant Vanguard, ki pa mora prav zaradi svoje velikosti večino sredstev investirati v večja podjetja. Če pogledamo posamezne delnice, ki jih imajo ti trije »value« skladi, ugotovimo, da sploh nimajo visoke izpostavljenosti do podcenjenih delnic, ampak so zelo podobni klasičnemu indeksu, ki investira v delnice po njihovi velikosti oziroma tržni kapitalizaciji.

Izbor teh treh dodatnih skladov ni najbolj smiseln, saj ne ponujajo dodatnih donosov, ki jih imajo močno podcenjene delnice, hkrati pa je korelacija med indeksom S & P 500 in temi skladi skoraj stoodsotna.

Če bi Betterment (in drugi robotski upravljavci) zares zasledoval visoke donose, bi bil izbor indeksnih skladov boljši – obstaja pa še veliko drugih ETF, ki ponujajo dejansko izpostavljenost do močno podcenjenih podjetij. Zaradi prevelike osredotočnosti na stroške so investitorji, ki investirajo prek robotskih upravljavcev prikrajšani za potencialno višje donose ob isti stopnji tveganja, vendar ob malo višjih stroških (okoli 0,5 odstotka na leto).

Robotski upravljavci so korak v pravo smer, saj naredijo investiranje dostopno skoraj vsem, vendar bo moralo preteči še nekaj časa, da postanejo bolj sofisticirani tako z vidika prilagodljivosti posameznemu investitorju kot tudi z vidika investicijske strategije. Upam, da bodo do takrat, ko bodo na voljo tudi v Sloveniji, že naprednejši in bodo slovenskim investitorjem zagotovili dobre naložbe z minimalnimi stroški.