Rast minimalne plače ne vpliva na zmanjšanje števila zaposlenih
Boris Johnson ima s svojo konservativno stranko večino poslancev v britanskem parlamentu. Po drugi strani nedavni rezultati volitev v celinski Evropi kažejo, da imajo desnosredinske vladajoče koalicije danes izjemno velik problem pri pojasnjevanju naraščajočih nasprotij neoliberalnega kapitalizma. Švedska centralna banka - ki podeljuje nagrade za dosežke v ekonomski znanosti v spomin na Alfreda Nobela (Nobelova nagrada za ekonomijo) - se je oktobra na svoj način pridružila trendu kritike neomejenega trga kot absolutnega regulatorja gospodarskega življenja.
»Model uspeha evropskih desnosredinskih strank je končno prekinjen. Tudi kapitalizem ni več svetinja,« piše v podnaslovu članka Konec stare vzvišenosti skupina avtorjev Die Zeita. Ta je bil natisnjen v prvi oktobrski številki tega prestižnega nemškega tednika, 10 dni po nemških zveznih volitvah. Nekaj dni kasneje je švedska centralna banka objavila, da so dobitniki letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo trije ekonomisti z ameriških univerz in sicer David Card s kalifornijskega Berkeleyja, Joshua D. Angrist z massachusettskega tehnološkega inštituta in Guido W. Imbens s Stanforda v Kaliforniji. Card, ki bo prejel polovico denarne nagrade, je nagrajen za empirični prispevek k ekonomski znanosti na področju zaposlovanja.
David Card je zaslovel, ko je z Alanom B. Kruegerjem leta 1993 objavil rezultate študije, v kateri sta ovrgla priljubljeno tezo neoliberalizma, da morajo biti plače zelo nizke, da bi se doseglo polno zaposlenost. Polni naslov omenjene študije je Minimalne plače in zaposlitev: študija primera na trgu hitre hrane v New Jerseyju in Pensilvaniji. Card in Krueger sta poskušala odgovoriti na vprašanje, kako se na zakonsko zvišanje minimalne urne postavke odzove del trga, ki zaposlenim ponuja nižje plače. Konvencionalna ekonomska teorija ima odgovor na to vprašanje pripravljen že od leta 1946: Rast minimalne plače sili konkurenčne delodajalce, da zmanjšajo število zaposlenih. Takšni sklepi so prevladovali vse do zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja, ko je več ekonomistov, ki so izvedli raziskave v ZDA in Združenem kraljestvu, med njimi tudi Krueger in Card, objavilo, da zvišanje minimalnih urnih postavk ni povzročilo zmanjšanja zaposlenosti.
Ko se je pomladi leta 1992 ameriška zvezna država New Jersey odločila za dvig minimalne urne postavke s 3,65 evra na uro na 4,33, sta se Card in Krueger odločila, da primerjalno analizirata vpliv tega predpisa na zaposlovanje. Posledice tega ukrepa sta analizirala v New Jerseyju in vzhodni Pensilvaniji (ki meji na New Jersey) v 410 restavracijah s hitro prehrano. Ob preučevanju vseh učinkov, ki bi lahko vplivali na izkrivljanje končne slike, nista Card in Krueger našla nobenih dokazov, da bi povišanje minimalne plače v New Jerseyju vplivalo na zmanjšanje število zaposlenih v omenjenih restavracijah. Dejansko je bil opažen nasprotni trend. Število zaposlenih se je povečalo. Do tega pa ni prišlo le v restavracijah, ki so zvišale minimalno urno postavko s 3,65 evra na uro na 4,33, temveč tudi v tistih, kjer je ta znašala več kot štiri evre še pred odločitvijo o povišanju.
Ko sta prišla do teh ugotovitev, sta bila Card in Krueger nekoliko začudena. Kakšno leto pozneje sta preverila, kakšna je bila splošna stopnja zaposlenosti med najstniki in med vsemi nižje plačanimi delavci, ne le v New Jerseyju in Pensilvaniji, ampak tudi v državi New York. Ugotovila sta, da se je zaposlenost slabo plačanih delavcih v New Jerseyju relativno povečala. In ne samo to. Card in Krueger nista našla dokazov, da bi višja minimalna plača vplivala na manjše število na novo odprtih restavracij McDonald's v New Jerseyju. Skratka; njuna študija je postregla s presenetljivimi rezultati.
Card in Krueger sta leta 1995 izdala knjigo Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage (Mit in meritev: Nova ekonomika minimalne plače). Ta je bila ponovno izdana leta 2015 z novim uvodom, ponovno s strani založbe Princeton University Press. Avtorja sta v knjigi objavila tudi številne druge primere, ki dokazujejo, da zaradi povišanja minimalne urne postavke ne prihaja do zmanjšanja stopnje zaposlenosti. Med njimi so zvišanje minimalne plače v Kaliforniji leta 1988, zvezno zvišanje minimalne plače v letih 1990-1991 in drugi primeru. Avtorja sta kritično preučila literaturo in ugotovila, da v njej ni trdnih dokazov za nasprotno; da zvišanje minimalne plače vodi v odpuščanje delavcev in manjšo stopnjo zaposlitev novih. Card in Krueger sta opisala tudi vpliv povišanja minimalne plače na dohodke gospodinjstev, na stopnjo revščine itd. Skratka; s to knjigo in z drugimi študijami sta ovrgla prejšnji standardni model trga dela in s tem vplivala na politično razpravo v ZDA. Če bi bil Krueger živ (marca 2019 je storil samomor), bi verjetno tudi on dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Leta 2009 je bila zvezna minimalna urna postavka v ZDA zadnjič povišana in sicer na 6,22 evra. Ima pa večina zveznih držav zdaj višjo minimalno urno postavko. Najvišja je v Kaliforniji, kjer velja 12,01 evra za večja in 11,15 za manjša podjetja. V državi Washington znaša ta 11,74 evra, v Massachusettsu pa 11,58 evra.
Le pet držav (Alabama, Južna Karolina, Louisiana, Mississippi in Tennessee) nima lastnih predpisov, zato v njih velja zvezni minimum. Georgia in Wyoming imata nižjo minimalno postavko od zveznega (v obeh ta znaša 4,42 evra), kar pomeni, da imajo tam skoraj vsi delavci zajamčen zvezni minimum. Pri tem so izključeni le delavci na kmetijah in sezonski delavci, ki lahko dobijo nižjo urno postavko.
Aktualne tržne raziskave kažejo, da dve tretjini prebivalcev ZDA menita, da bi morala zvezna minimalna urna postavka znašati 12,87 evra. Tako menita ogromna večina demokratov in revnejši del republikancev.
Več iz rubrike
Javnofinančna gibanja ugodna, a z negativnimi tveganji
Novi podatki Fiskalnega sveta na voljo. In kakšna je projekcija prihodnosti?
Kateri so 4 razlogi zakaj imajo samski višje denarne stroške?
Samski stan ima svoje prednosti, toda med njimi v večini ni tistih, ki so denarne narave.
