Osem let po krizi – kdo je potegnil ta kratko?

To je bil povod za izbruh ene največjih svetovnih finančnih kriz. Zdaj mineva osem let od vrhunca globalne finančne krize, ki je bila ena najhujših od velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Gospodarstva po svetu so krizo različno preživela – ena bolje, druga slabše. Poglejmo, kako je nastala in kakšne učinke je po svetu pustila ta velika globalna finančna kriza.

Vse se je začelo in končalo ... v Ameriki

Začetek napihovanja nepremičninskega balona v ZDA lahko postavimo v sredino devetdesetih, ko je ameriška vlada s Clintonom na čelu sprejela zakonodajo, ki omogoča večjo dostopnost nakupa nepremičnin vsem Američanom, predvsem kot subvencije obrestnih mer in prevzemanje tveganja za neplačevanje kreditov. Takšne spodbude so povzročile veliko rast povpraševanja po nepremičninah, zato se je število hipotekarnih kreditov eksponentno povečalo, eksplozija cen nepremičnin pa je kmalu potem sledila na račun večjega povpraševanja po nepremičninah.

Banke so ta trend še bolj izkoristile. Ker so na bilancah imele zelo veliko hipotekarnih kreditov, ki so bili v dveh desetletjih pred tem med seboj nizko korelirani, so izkoristile evforijo in kredite kot hipotekarne obveznice prodale investitorjem po vsem svetu.

Koncept teh hipotekarnih obveznic je bil preprost – banke so združile več hipotekarnih kreditov pod eno streho, jih še dodatno razporedile v segmente glede na tveganje (tako imenovane tranše) ter jih investitorjem nato prodale kot obveznice. Investitorji po vsem svetu so te naložbe z veseljem kupovali, saj je bila donosnost relativno visoka, okoli šest odstotkov na leto ali več. To je bila v primerjavi z drugimi obveznicami zelo privlačna naložba.

Hipotekarne obveznice pa so med vlagatelji postale še popularnejše v primeru kombinacije zavarovalnic in bonitetnih hiš. Zavarovalnice, predvsem AIG, so za majhno premijo nase prevzele tveganje neplačila kreditojemalcev, bonitetne hiše (predvsem S & P in Moody's) pa so hipotekarne obveznice ocenile za zelo varne, saj je bila za njimi ugledna in varna zavarovalnica.

Vsi udeleženci so razumljivo pričakovali, da bodo cene nepremičnin še naprej rasle, posledično pa naj bi bili hipotekarni krediti v veliki večini poplačani. Vsi preračuni so pokazali, da je verjetnost padca cen nepremičnin v ZDA minimalna, hkrati pa so bili krediti znotraj hipotekarnih obveznic dovolj razpršeni, da je bilo tveganje večjih izgub majhno. In prav ta optimizem je privedel do množične evforije.

Standardi bank in kreditnih posrednikov so se zaradi velikih zaslužkov močno znižali, tako da je res vsakdo lahko dobil kredit za nepremičnino, tudi če je bil brezposeln ali pa brez rednih prilivov.

Leta 2006 je bil trg že tako nasičen, da je počasi zmanjkovalo kreditojemalcev, hkrati pa so tudi banke začele zaostrovati svoje pogoje. To je povzročilo padec povpraševanja in majhen padec cen nepremičnin. Kmalu je iz te upočasnitve nastal velik cunami zniževanja cen tako nepremičnin kot tudi hipotekarnih obveznic, delnic bank in drugih podjetij. Zgodilo se je to, kar so najmanj pričakovali – pok nepremičninskega balona v ZDA.

Unsplash

Na naši strani oceana

V Evropi je na začetku tisočletja vse bolj prevladoval optimizem glede dodatnega združevanja evropskih držav v Evropsko unijo. Nemčija, ki velja za najstabilnejšo evropsko gospodarstvo, je takrat šla skozi strukturne reforme, predvsem trga dela, zato je bila nemška gospodarska rast pred krizo v primerjavi z drugimi evropskimi (predvsem perifernimi) državami relativno nizka.

Španija, Grčija, Italija in druge evropske države (tudi Slovenija) so bile v desetletju pred globalno finančno krizo v popolnem razcvetu. Vse je bilo idealno – gospodarska rast je bila visoka, brezposelnost se je vztrajno nižala, podjetja so veliko investirala in dodatno ustvarjala nova delovna mesta, investitorji so bili zadovoljni z dobički podjetij, kar je delnice podjetij izstrelilo v višave.

Vse to bi bilo res idealno, če ne bi bilo zasnovano na čezmernem zadolževanju. Tako kot je v ZDA nastal nepremičninski balon, so se baloni napihovali tudi v Evropi. Nekje nepremičninski, drugje borzni.

Optimizem politike in gospodarstva v kombinaciji z veliko idejo nove najmočnejše velesile, to je EU, sta bila vzrok, da so vsi ravnali, kot da bo rast trajala v neskončnost. Podjetja so financirala projekte samo zato, da so dosegla rast prihodkov in tržnega deleža, ne da bi pri tem upoštevala tveganja ali donos na investicijo. Politiki so širili idejo velike Evrope, hkrati pa nekako pozabili na implementacijo pomembnih strukturnih reform, tako na stroškovni strani proračuna (subvencije, trg dela, pokojnine itd.) kot tudi na prihodkovni strani z optimizacijo davčne politike.

V letih do začetka krize se je zadolženost evropskih podjetij močno povečala, strukturna neravnovesja znotraj EU pa prav tako. Nemčija je uspešno implementirala reforme in bila preudarna, preostali del Evrope pa je užival v času debelih krav.

Močna, a kratka kriza na trgih v razvoju

Globalna finančna kriza se je dotaknila tudi trgov v razvoju. Zaradi pretežno izvozne naravnanosti teh gospodarstev je padec povpraševanja iz razvitih držav negativno vplival tudi nanje. Cene surovin so se sesedle, posledično je svoja vrata zaprlo veliko podjetij, ki se ukvarjajo s pridobivanjem in predelavo surovin.

Še vedno visoka rast notranjega povpraševanja je pomagala pri relativno hitrem okrevanju trgov v razvoju, kjer storitveni sektor krize niti približno ni občutil tako močno kot proizvodno-izvozni sektor. Okrevanje Kitajske, Indije, Brazilije in drugih manj razvitih gospodarstev je bilo močno. Kriza je tam trajala manj kot eno leto.

Okrevanje je bilo predvsem hitro na Kitajskem, kjer krize uradno sploh ni bilo (ni bilo padca BDP), vendar je bila večina gospodarske rasti po krizi ustvarjena z državnimi spodbudami in zelo velikim zadolževanjem podjetij. Za vsak dodaten kitajski juan gospodarske rasti je bilo ustvarjenih skoraj pet juanov novih dolgov.

Visoka rast zadolženosti kitajskega gospodarstva, ki spominja na Slovenijo pred krizo, je zdaj njihova največja težava – delež slabih kreditov se nenehno povečuje, podjetja imajo premalo prihodkov, da bi lahko odplačevala dolgove, hkrati pa ustvarila dobičke. Država je poskušala situacijo rešiti z nižanjem obrestnih mer, a ji je uspelo ustvariti le manjši borzni balon, ki je že počil.

Trgi v razvoju so globalno finančno krizo sicer mogoče res dobro premagali, vendar so posledice napačnih ukrepov opazne še danes, ko je gospodarska rast prisotna tako v ZDA kot v Evropi, države v razvoju pa vse težje dosegajo pozitivno rast gospodarske aktivnosti.

Okrevanje v ZDA in EU

Po padcu banke Lehman Brothers pred osmimi leti so ZDA hitro in temeljito ukrepale. Centralna banka je znižala temeljne obrestne mere na rekordno nizke ravni, hkrati pa sprejela bolj nekonvencionalne ukrepe in začela odkupovati obveznice na sekundarnem trgu. Vlada je sprejela sveženj ukrepov, eden izmed njih je bil pomoč bančnemu sistemu s kombinacijo dokapitalizacij, garancijami in financiranjem odkupov »toksičnih« naložb, ki so še približno leto pred tem veljale za odlične.

Po drugi strani pa so bili prvotni ukrepi evropskih držav manjši in počasnejši. ECB je nekoliko pozno začela nižati obrestne mere, v času najhujše krize je za celo nekaj mesecev zvišala obrestno mero zaradi strahu pred potencialno inflacijo. Prav tako so bili nekonvencionalni ukrepi (odkupovanje obveznic oziroma kvantitativno sproščanje) sprejeti zelo pozno.

EU je v primerjavi z ZDA imela še en dodaten problem. Nestabilne javne finance nekaterih držav članic. Prav tistih, ki so pred krizo imele najvišjo rast, hkrati pa so se najbolj zadolževale.

Nestabilne javne finance izhajajo iz strukturnega problema EU. EU je samo monetarna unija, ne pa tudi fiskalna, tako kot so to ZDA. Ko v ZDA ena zvezna država ustvari proračunski presežek, se ta presežek preusmeri v proračun tistih zveznih držav, ki ustvarjajo primanjkljaj. V EU pa seveda ni tako.

Nemčija, ki je zaradi uvedbe reform pred krizo in šibkega evra po krizi močno pridobila pri rasti izvoza, svojih presežkov ni pripravljena preusmerjati v periferne države Evrope, saj ji tega niti ni treba, ker fiskalne unije ni. Hkrati fiskalna unija v EU verjetno niti ni izvedljiva zaradi zgodovinskih razlogov in političnih ali nacionalnih interesov.