Mož, ki stoji za Mao Zedongovim nasmehom

IMF je potrdil večji vpliv kitajskega gospodarstva v svetu.
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Še do pred sedmimi leti so na Kitajskem le redki vedeli, kaj so to »Special Drawing Rights« (SDR). Celo v partijskem vodstvu se je le redkim zdelo, da se za to kratico skriva nekaj res pomembnega. Je pa to dobro vedel Zhou Xiaochuan.

Zhou je že od leta 2002 guverner Narodne banke Kitajske. Čeprav so se že večkrat pojavila ugibanja o tem, ali bo prav on žrtveno jagnje za denarne pretrese, ki jih je Kitajska doživljala v preteklih letih, je mož, kar zadeva vodenje kitajske centralne banke, popoln rekorder, saj se ponaša z najdaljšim mandatom v zgodovini te institucije.

Zhou Xiaochuan celo velja za »najsposobnejšega kitajskega tehnokrata«, in čeprav je po izobrazbi inženir avtomatizacije, iz katere je doktoriral na pekinški univerzi Tsinghua, je s svojo inteligenco in poznavanjem financ navdušil zahodne kolege, revija Forbes pa ga je razglasila za človeka, na katerega mora biti Amerika še posebno pozorna, če si želi ohraniti globalno prevlado svojega dolarja.

Ko je začel lobirati za uvrstitev kitajske valute v SDR, je imel guverner Narodne banke Kitajske pred očmi precej višji cilj. Zelo dobro se je zavedal tega, da je sama valutna košara Mednarodnega denarnega sklada (IMF) skoraj irelevantna. Je pa simbolika uvedbe renminbija s podobo Mao Zedonga, ki se nasmiha z vsakega bankovca, v družbo ameriškega dolarja, evra, britanskega funta in japonskega jena po svoje spominjala na vstop azijske sile v denarni varnostni svet. In tako kot pet članic najmočnejšega telesa ZN ohranja ravnovesje globalne ureditve, čeprav včasih kršijo resolucije, ki so jih same izglasovale, tako zdaj pet najpomembnejših valut ohranja trdnost globalne denarne strukture, čeprav pogosto manipulirajo s svobodnim trgom denarja, na katerega prisegajo.

Za partijsko vodstvo, obsedeno z mednarodnim prestižem in nabito z nacionalističnimi motivi vzpona k statusu velike sile, se je v tej simboliki skrival dovolj velik razlog za to, da podpiše seznam pogojev IMF za vključitev kitajske valute v SDR. Eden od teh pogojev preprosto zahteva »svobodno uporabo« juana.

In tako je, čeprav je juan v SDR vstopil kot edina nekonvertibilna komponenta sintetične valute, ki je namenjena vladam in centralnim bankam kot nekakšen »esperanto mednarodnega denarja«, kot je to košaro svoj čas imenoval harvardski ekonomist Jeffrey Frankel, je Maova država z vstopom v ta klub v resnici obljubila, da bo še naprej hodila (in to s hitrimi koraki) po poti finančne in denarne reforme, ki ne le da mora voditi k popolni internacionalizaciji kitajske valute, temveč jo je treba osvoboditi centralističnega nadzora, ki ni skladen z okoljem, v katerem se nahaja.

In prav to je pravi razlog, zaradi katerega je Zhou Xiaochuan vložil toliko truda v politično lobiranje za vstop juana v SDR. Simbolika datuma, s katerim se je začelo članstvo kitajske valute v košari IMF, mu lahko zgolj pomaga pri uresničitvi tistega višjega cilja. LR Kitajska je 1. oktobra namreč praznovala svoj 67. rojstni dan, in medtem ko bo za partijske konservativce, ki težko prenašajo tveganja popolne konvertibilnosti, že to ujemanje datumov vir nacionalnega ponosa, bo za guvernerja Narodne banke to še eno ideološko kritje za vse druge nujne korake do končnega cilja reform, ki jih je začel izvajati.

Po ocenah IMF je bilo leta 2014 samo 1,1 odstotka globalnih deviznih rezerv v renminbijih in po splošnem prepričanju imata svoje prihranke v tej valuti samo Centralna banka Čila in Centralna banka Nigerije. Potrebnega pa bo še veliko truda, da bi juan postal valuta, v kateri bi svoje rezerve hranile tudi druge države. To gotovo najbolje ve prav Zhou Xiaochuan. In medtem ko se Komunistična partija veseli še enega dokaza, da razviti svet ne more brez nasmejanega Maa, pripravlja guverner denarno decentralizacijo in novo fazo finančnih reform.

Mednarodni denarni sklad je v svojo košarico dodal juan

SDR je mednarodna valuta, sestavljena iz košarice najpomembnejših valut v sorazmerju pomembnosti valute v svetu. Odločitev IMF pred približno letom dni, da v to košarico doda kitajski juan ni presenetljiva, saj je kitajsko gospodarstvo po nekaterih ocenah že največje na svetu.

Vključitev juana v SDR za Kitajsko in njene trgovinske partnerje ne pomeni veliko. SDR se uporablja predvsem v mednarodni poravnavi trgovinskih bilanc med državami, Banko za mednarodne poravnave in IMF. Slovenska podjetja, ki uvažajo ali izvažajo na Kitajsko ne bodo občutila niti pozitivnih niti negativnih posledic.

Večji vpliv na slovenska in evropska podjetja je imela odločitev kitajske oblasti, da svoje valute ne fiksira na ameriški dolar. Juan, ki ga imenujejo tudi renminbi (ljudska valuta), postaja valuta, s katero je mogoče prosto trgovati, trg pa posledično določa ceno valute (vrednost razmerja z drugimi valutami). To je bil tudi eden pomembnejših razlogov za vključitev juana v SDR.

Prosto gibanje juana v primerjavi z drugimi valutami pomeni poštenejšo igro. Kitajci so celo desetletje od leta 1995 do 2005 svojo valuto popolnoma fiksirali na vrednost dolarja. To je pomenilo, da so se podjetja, ki so poslovala s Kitajsko, zavarovala pred valutnim tveganjem z uporabo ameriškega dolarja, kar je veliko ceneje kot zavarovanje pred gibanjem lokalne valute proti juanu.

Zaradi fiksiranja valute je kitajsko gospodarstvo postajalo še konkurenčnejše, saj bi valuta morala pridobiti vrednost zaradi velike rasti izvoza, vendar jo je kitajska centralna banka ohranjala v fiksnem razmerju. Nekateri politiki in ekonomisti so kitajsko oblast obtoževali manipuliranja, saj bi se vrednost valute ob takšni trgovinski bilanci morala zviševati (ves svet je namreč kupoval od Kitajcev, ti pa so relativno malo uvažali, kar v normalnih razmerah povzroči močno rast valute).

Od leta 2005 se je vrednost juana proti dolarju začela počasi zviševati, do konca leta 2014 je juan pridobil skoraj tretjino vrednosti, še vedno pa so njegovo vrednost določale kitajske oblasti skupaj s centralno banko. V tem času je gospodarstvo nadaljevalo hitro rast, povprečna plača se je zvišala z manj kot sto dolarjev na mesec leta 2001 na več kot 700 dolarjev.

Kitajska je krizo relativno dobro preživela. Njen BDP je rasel kljub kolapsu drugod po svetu. Oblast je v času globalne krize poskušala spodbuditi rast z velikimi investicijami v infrastrukturo in druge projekte, kar je povzročilo zelo visoko rast zadolženosti gospodarstva in cen nepremičnin. Od tod izhajata strah in upočasnitev rasti v zadnjih letih.

Od leta 2015 se je vrednost juana proti dolarju začela zniževati, saj je oblast omogočila prosto gibanje valute, borzni trgovci, banke in podjetja pa so zaradi težav, skritih v prezadolženem gospodarstvu in posledično tveganem bančnem sektorju, znižali vrednost juana.

Prosto gibanje kitajske valute bo pokazalo realnejšo sliko večjih gospodarstev, brez neposrednega vplivanja oblasti ali centralnih bank. Za evropska (in tudi druga) podjetja bo zavarovanje poslov pred gibanjem valut nekoliko dražje, nadaljnji padec juana pa lahko pomeni spodbudo za kitajsko gospodarstvo ter evropske in ameriške potrošnike, ki večino tehnološke opreme kupujejo od kitajskih proizvajalcev.

Več iz rubrike

Komentarji: