Menedžerske pogodbe – pogodbe s svetimi kravami ali zaslužnimi profesionalci?

Država s svojo politiko in normiranjem rada ustvarja nekakšne umetne elite. Nekatere poklicne skupine so ji še posebno ljube. Denimo zdravniki, (sporni) menedžerji, javni uslužbenci, bankirji.

Tako na primer zviša plače in druge bonitete tistim zdravnikom, ki svoje delo v javnih ustanovah opravljajo slabo ali povprečno, da popoldne lahko služijo mastne denarce v zasebnih klinikah, ali pa sprejme zakonodajo, skladno s katero nesposobnim menedžerjem ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoča izplačilo odpravnine skoraj v višini vrednosti nepremičnine, bankirjem priskrbi »prijazno« zakonodajo glede izplačevanja različnih nagrad, javne uslužbence pa na delovnem mestu zaščiti kot severne medvede.

A dajmo si naliti čistega vina. Pojem »elite« je že dolgo zlorabljen in povsem neprimerno uporabljan. Zgoraj omenjeni si ga seveda ne zaslužijo, saj gre večinoma le za nepomembne oportuniste ali pa državi zveste vojačke. Historično gledano je bil pojem »elite« vedno povezan z zaslužnostjo posameznikov. Ta je lahko bila politična, vojaška, poslovna, kulturna, humanitarna ali kakšna druga. A skupno ji je bilo, da je delovala v dobro skupnosti.

Pri taki eliti gre za popolnoma drugačne, nedvomno unikatne, izjemne posameznike, ki s svojim delom in družbeno angažiranostjo trajno skrbijo za to, da se ljudem v njihovi okolici godi dobro in da hkrati ohranjajo pri življenju vrednote, ki so se v zgodovini civilizacijskih skupnosti izoblikovale kot ključne za preživetje vsake družbe: humanost, altruizem, sočutje, skrb za blagostanje drugih.

Pexels

Morda se sliši paradoksalno, a velja kot pribito: Celo nekdanji razvpiti »rdeči direktorji«, ki bi jih danes marsikdo najraje utopil v žlici vode, so premogli veliko več socialnega čuta, kot ga premore marsikateri od neoliberalizma zadeti visoki menedžer. V številnih podjetjih so se taki direktorji udeleževali celo skupnih sindikalnih zabav s svojimi delavci, pa ni nikomur krona z glave padla. Stečaj podjetja so jemali za svoj veliki osebni poraz in so ga iskreno obžalovali. Nič nenavadnega se jim ni zdelo, če so imeli le nekajkrat višje plače od delavcev, saj so kljub temu povsem spodobno živeli. Bistven jim je bil skupni blagor, uspeh podjetja kot celote.

Pa smo pri menedžerskih pogodbah. Kakšen bi moral biti njihov namen? Zaupanje pomembne gospodarske funkcije političnemu somišljeniku? Vračilo usluge prijatelju z igrišča za golf? Delitev poslov s poslušnim oportunistom?

Ali pa je njihov namen vendarle subtilnejši? Morda sklenitev pogodbenega razmerja s profesionalcem, čigar temelj mora biti zasnovan izključno na merilu zaslužnosti. Priporočila Združenja Manager, denimo, navajajo, da naj bodo obveznosti vodilnih menedžerjev opredeljena tako, da so pregledne in merljive.

Pravna značilnost menedžerskih pogodb v Sloveniji je, da so te nekako "prosto plavajoče", saj jih zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) (večinoma) izključuje iz lastnega normiranja.

Ta namreč (med drugim) določa, da če poslovodna oseba sklepa pogodbo o zaposlitvi, stranki v njej lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

V odsotnosti (natančneje rečeno: pomanjkljivosti) zakonodajnega normiranja, naj bi se zato pri sklepanju menedžerskih pogodb uporabljala že zgoraj omenjena Priporočila Združenja Manager. Vendar pa gre tu le za stanovska priporočila, ki pravno niso zavezujoča. Deležniki jih lahko uporabljajo, lahko pa tudi ne.

Celo nekdanji razvpiti »rdeči direktorji« so premogli veliko več socialnega čuta, kot ga premore marsikateri od neoliberalizma zadeti visoki menedžer. V številnih podjetjih so se taki direktorji udeleževali celo skupnih sindikalnih zabav z delavci, pa ni nikomur krona z glave padla.

Povedano zelo neposredno – za menedžerske pogodbe, ki jih menedžerji sklepajo s predsedniki nadzornih svetov oziroma s predsedniki upravnih odborov v delniških družbah oziroma ki jih poslovodne osebe v družbah z omejeno odgovornostjo sklepajo z ustreznimi organi teh družb, je uveljavljena velika avtonomija, ki je na prvi pogled sicer mamljiva, saj ustreza neoliberalnemu razumevanju poslanstva menedžerjev.

A le na prvi pogled. Ta velika svoboda v praksi lahko privede do številnih paradoksov, ki škodijo tako lastnikom kot tudi zaposlenim in celo nacionalnemu gospodarstvu v celoti.

Predvsem številni menedžerji niso plačani na podlagi merila zaslužnosti (beri: poslovnih rezultatov). Podatki, denimo, izkazujejo, da pri številnih menedžerjih v delniških družbah variabilni del plače (ki temelji na poslovni uspešnosti) znaša le malo nad deset odstotkov. Torej se v teh podjetjih menedžerjem skoraj 90 odstotkov plače izplačuje na podlagi drugih, pretežno neekonomskih meril. Če bi bil sam lastnik podjetja s tako plačno politiko, bi se mi zaradi takih podatkov že zdavnaj prižgal rdeči alarm.

Tudi tako pomembni dejavniki, kot so lojalnost podjetju, vlaganja v razvoj in inovacije ter predvsem skrb za materialno varnost in dobro počutje zaposlenih v podjetju, so pri številnih menedžerskih pogodbah nerazumljivo podcenjeni in zapostavljeni.

Zgoraj omenjeni Warren Bennis, tudi velik poznavalec področja menedžerskih pogodb, nas je lucidno spomnil na pomembnost razlikovanja med voditelji in menedžerji. Prvi morajo biti veliki ljudje, vizionarji, zadnji pa predvsem vrhunski (in zvesti) izvrševalci njihovih vizij. V Sloveniji se zdi, da so zaradi pretirane domačnosti, kravjih kupčij in amaterizma meje med lastniki na eni in menedžerji na drugi strani pogosto zabrisane.

Je pa všečno dejstvo, da se taki amaterizmi dolgoročno skoraj vedno sesujejo sami vase. In iz pogorišča vedno nastane nekaj boljšega.

In v tem vidim upanje za vse nas, ki nam je še mar za blagor naše države in državljanov. 

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo