Kam se uvrščate vi?

Vsi si želimo dosegati donose, kot jih na primer ustvarja borzna legenda Warren Buffett, toda redkokdo je pripravljen potrpeti in čakati v vmesnem času, ko donosov ni.

»Kupil bom dolgoročno«

To je pogosta izjava povprečnega vlagatelja, ki je ob nakupu delnic prepričan v ročnost nakupa. Toda krize in zlomi na borzi hitro spremenijo miselnost vlagateljev, zato se ti v prelomnih trenutkih spozabijo in namesto vztrajanja pri dolgoročnem načinu investiranja podležejo čustvom in paniki, kar vodi v hitre in brezglave prodaje naložb. Takrat ni več v ospredju miselnost 'kupujem dolgoročno, ne glede na vse', zamenja jo razmišljanje 'prodam čim prej, dokler še lahko'.

Ko ti vlagatelji kupujejo, so torej vsi dolgoročni investitorji, ko pa v paniki prodajajo, spomin na to zavezo hitro zbledi in so po opredelitvi prej kratkoročni oziroma impulzivni vlagatelji, ki podležejo vsaki spremembi – potemtakem popolno nasprotje od dolgoročnega investiranja.

Uspeh pri investiranju ni tako linearen, kot misli večina. Vse investicijske strategije imajo svoje vzpone in padce. Pomembno je, da izberemo pravo in se je dolgoročno držimo, saj bomo le tako lahko dosegli želene rezultate, ki jih ponuja. Namesto izbranih in ustreznih strategij pa je večina vlagateljev pri svojih naložbah na trnih in skačejo v zrak, če njihova delnica v nekaj dneh zaniha za nekaj odstotkov.

STAFFAGE

Je dolgoročen vlagatelj norec?

Najboljši primer za kaj takega je Warren Buffett, za katerega je bilo že večkrat rečeno, da so njegove metode zastarele in da ne bo več dosegal dobrih donosov. Čas je pokazal, da to ne drži, saj Buffett vztrajno premaguje donosnost trga na dolgi rok. In to čeprav je imel vmes kar precej večjih padcev vrednosti portfelja. Buffett je skozi obdobje investiranja namreč večkrat veljal za staromodnega investitorja, ki se ne zna prilagoditi novim borznim smernicam, mnogi pa so ga označili tudi za »starega norca«, ki nima več kaj iskati na borznem parketu. A se je na koncu vedno znova izkazalo, da se še kako motijo.

V letih 1973 in 1974 so se zgodili večji padci cen ameriških delnic, v povprečju so izgubile tretjino vrednosti. Delnica Berkshire Hathawaya (BRK) je takrat zdrsnila navzdol za več kot 50 odstotkov. Ne samo da je Buffett v tem obdobju imel precej večje izgube kot povprečen investitor, tudi naslednje leto, ko so trgi začeli hitro rasti, je delnica BRK močno zaostajala, saj je v letu 1975 narasla samo za 2,5 odstotka, medtem ko je S&P 500 poskočil za orjaških 37,2 odstotka.

V obdobju štirih let (tudi leta 1972 je imela delnica BRK za 10,8 odstotka manjši donos kot S&P 500) se je zdelo, da Buffettov investicijski pristop ne deluje več. Morda se štiri leta ne sliši veliko, vendar le vlagatelj iz pravega testa lahko gleda, kako leto za letom vse druge delnice rastejo, medtem ko njegove upadajo. Razumljivo je, da v takšnem položaju vsakdo močno podvomi o svojem investicijskem pristopu. A prav v tej točki se pokaže razlika med uspešnimi in neuspešnimi investitorji. Buffett svojega pristopa ni spremenil, saj je vedel, da dolgoročno deluje odlično, kar je pozneje potrdil tudi čas. Leta 1976 je delnica BRK pridobila več kot 100 odstotkov, S&P 500 pa »le« 23, in je zgolj v enem letu nadoknadila vso zamujeno rast.

STAFFAGE

Ekstremno precenjene delnice

Podobno je bilo v obdobju tehnološkega balončka, ko so Buffetta nekateri že odpisali iz investicijskega sveta. Delnice tehnoloških podjetij so takrat eksponentno rasle in s seboj potegnile celoten trg, ki je postajal vedno bolj precenjen in posledično končal v balončku. Buffett se je tehnološkim delnicam na daleč izogibal, saj nikakor niso ustrezale njegovim merilom za nakup, medtem ko je velika večina vlagateljev vanje investirala največ.

Leta 1999 je Buffett pridelal 19,9 odstotka izgube, delniški indeks S&P 500 pa je narasel za 21 odstotkov. Več kot 40-odstotna razlika v donosu bi marsikoga prepričala, da spremeni pristop in začne kupovati delnice tehnoloških podjetij, kar so počeli vsi, ki so v tistem letu dosegli visoke donose. Nekaj mesecev bi se zdela taka odločitev smiselna, saj so te delnice še naprej eksponentno rastle, medtem ko so podcenjene delnice, ki so jih kupovali Buffett in drugi value investitorji, izgubljale vrednost.

Vendar se je hitro pokazalo, kako pomembno je upoštevati vrednotenja, saj so tehnološke delnice, ki so bile ekstremno precenjene, med letoma 2000 in 2003 izgubile 85 odstotkov vrednosti, podcenjene delnice pa so kljub padcu indeksa S&P 500 dosegle pozitivne donose. In prav takšne je imel v svojem portfelju tudi Buffett. 

STAFFAGE

Kratkoročnih in večkratnih prodaj pa si želijo tudi ...

Niso le vlagatelji ti, ki so naravnani h kratkoročnosti. Še bolj si tega želi industrija, ki imajo dejansko brez kakršnegakoli tveganja tudi nekaj od tega. Marsikdo, ki je na borzi dejaven dlje časa, ve, kako težko je na borznem parketu preživeti na dolgi rok in kako težko ali morda celo nemogoče se je kosati z najboljšimi na kratek rok.

Kljub temu vas večina borznih ponudnikov hoče prepričati, da pametni investitorji kupujejo poceni, prodajajo dražje – toda ne čez tri leta, ampak čez tri tedne ali še bolje čez tri dni. Ni kaj, bolj kot se vrti borzni svet, bolj je kratkoročen, največ pa imajo od tega zagotovo ponudniki borznih produktov in storitev.

Zanimiv je podatek, da naj bi na svetovnih borzah kar sedem od desetih trgovalnih potez naredil vnaprej sprogramiran računalnik in ne človek, broker ali kdo drug, ki stavi na rast oziroma padec nekega finančnega instrumenta.

Presenetljiv je tudi podatek Michaela Hudsona, uglednega profesorja in ekonomista z Wall Streeta, ki je pred več kot petimi leti razkril, da je povprečni čas držanja delnice 22 sekund, valutnega para pri valutnem trgovanju pa samo 30 sekund.

In napovedal, da bo ta povprečni čas držanja naložb zaradi razvoja strategij, tehnologije, orodij in želje po čim hitrejšem zaslužku iz leta v leto krajši.