Kako zaslužiti ob rasti cene nafte?

V preteklem letu smo bili priča enemu največjih padcev cen nafte v zadnjih tridesetih letih. Cena nafte je na svetovnih borzah v zadnjem letu in pol izgubila več kot dve tretjini svoje vrednosti. Sredi leta 2014 je cena za sodček nafte znašla približno 110 dolarjev, januarja letos pa je padla pod 30 dolarjev za sodček. A že čez slab mesec se je zgodil hiter preobrat v ceni, saj je napovedana nižja proizvodnja nafte pognala ceno navzgor proti 40 dolarjem za sodček. Cena nafte je tako nepričakovano poskočila, kljub ponovnim opozorilom, da je na trgu še vedno velik presežek ponudbe nafte. Ali to morda pomeni, kot pravi znan borzni pregovor, da je doseženo dno cene neke naložbe takrat, ko ceni te naložbe ne pridejo več do živega niti negativne novice, ali gre le za večji odboj navzgor po ekstremnem padcu cene?

Medtem ko je bila cena nafte po krizi relativno visoka, se je v ZDA in Kanadi zgodila na naftnem trgu prava revolucija. Tamkajšnja podjetja so se močno zadolževala in investirala v novo tehnologijo pridobivanja nafte. Ta temelji na vrtanju v skrilavce, ki med plastmi vsebujejo relativno veliko nafte (in plina). Metoda hidravličnega lomljenja (angl. »hydraulic fracturing«) je omogočila visoko rast ponudbe predvsem v Severni Ameriki, kjer je zelo veliko kamnin z visoko vsebnostjo nafte in plina.

Ob visoki rasti ponudbe iz Severne Amerike se je nekoliko povečala tudi ponudba po svetu. Toda po drugi strani se je povpraševanje po nafti začelo ohlajati predvsem zaradi upočasnjevanja gospodarske rasti različnih držav, ki veljajo za glavne porabnice nafte. Tudi Kitajska, ki je pomenila velik delež globalne rasti po krizi, je v fazi preoblikovanja v potrošniško družbo. To pomeni, da se tamkajšnji industrijski sektor močno krči, s tem pa se zmanjšuje tudi povpraševanje po nafti. Zaradi prepleta visoke ponudbe in upočasnjene rasti povpraševanja se je zaloga nafte močno povečala, medtem ko se je njena cena na svetovnih borzah močno znižala. Kljub temu se količina načrpane nafte ni zmanjšala in trenutno presega povpraševanje za milijon sodčkov na dan, pri tem pa so skladiščne kapacitete izkoriščene v kar največji meri. Cena nafte s takojšnjo dobavo je tako precej nižja kot cena nafte z dobavo čez dve leti, saj je zalog preveč, podjetja pa se jih želijo na vsak način in čim prej znebiti. So morda prav prepolna skladišča znak, da bo cena nafte kmalu dosegla dno?

Bo nafta padla na deset dolarjev za sodček?

Kaj je najboljše zdravilo za visoko ceno nafte? Prav visoka cena nafte. Logika pa velja tudi obratno – (pre)nizke cene nafte so najboljše zdravilo za nizke cene nafte. Zaradi nizkih cen bodo podjetja, ki črpajo nafto z visokimi stroški, nehala poslovati. Ponudba na trgu se bo zmanjšala, kar bo povzročilo rast cene nafte. In kdaj se bo to zgodilo, glede na to, da se je cena nafte že znižala za več kot 70 odstotkov v manj kot dveh letih?

Nafta cenejša kot voda

Če verjamete ali ne, pri ceni malo manj kot 30 dolarjev za sodček, je plastenka nafte cenejša od plastenke vode. Marsikdo bi zato mislil, da nafta pravzaprav sploh ne more biti cenejša in da je nadaljnji padec možnost, o kateri razmišljajo le norci na borzi. A vseeno ne gre pozabiti, da se tisti, ki so pred dvema letoma napovedovali cene pod 30 dolarji za sodček, ne zdijo več takšni norci, saj so očitno imeli še kako prav! Ta trenutek bo zelo verjetno napočil relativno kmalu. To lahko trdimo, ker so povprečni stroški pridobivanja nafte višji od cene na trgu. Ali povedano drugače: nekatera naftna podjetja imajo s pridobivanjem nafte več stroškov, kot zanjo iztržijo na trgu. To seveda pomeni, da poslujejo z izgubo. Prelomna točka, kjer podjetja še ustvarjajo dobiček, je močno odvisna od načina pridobivanja nafte. Če je črpanje nafte v Saudski Arabiji povezano z zelo nizkimi stroški, so ti pregrešno visoki na Arktiki. Na grafu lahko vidimo povprečne prelomne točke pridobivanja nafte glede na način in lokacijo pridobivanja.

Pri kateri ceni se še izplača črpati nafto?

Prelomna cena kopenskega črpanja nafte v Saudski Arabiji povprečno znaša 27 ameriških dolarjev za sodček, razpon teh cen pa sega od 9 do 38 ameriških dolarjev za sodček glede na posamezno vrtino. Razpon cen je precej večji v primeru pridobivanja nafte pod morjem (vrtine blizu kopnega), kjer povprečni stroški znašajo več kot 40 dolarjev, medtem ko razpon cen sega od 12 do 70 dolarjev za sodček. Globokomorske vrtine imajo prelomno ceno tik nad 50 dolarji, medtem ko se cenovno raztezajo od 25 do 70 dolarjev za sodček. V Rusiji, ki je največji ponudnik nafte na svetu, podjetja še ustvarjajo dobiček pri povprečni prelomni ceni 50 dolarjev za sodček, medtem ko razpon znaša od 30 do 70 dolarjev. Kopenske vrtine drugod po svetu imajo podobno povprečno prelomno ceno, vendar je razpon še nekoliko večji. Severnoameriška nafta, pridobljena z metodo hidravličnega drobljenja, ima že precej višjo prelomno ceno. Nafta, ki jo tako črpajo, je zelo slabe kakovosti, saj vsebuje zelo veliko kamnitih delcev, vode in kemikalij, s katerimi nafto iz kamnin pod pritiskom spravijo na površje. To pomeni, da je treba nafto dobro prečistiti in predelati, preden jo lahko prodajo na trgu. Ta postopek je zelo drag, zato je strošek pridobivanje nafte s to metodo visok – povprečno se celotni stroški gibljejo okoli 65 dolarjev za načrpan in predelan sodček nafte.

Še dražje metode pridobivanja nafte pa imajo prelomno ceno pri 70 dolarjih za sodček (filtriranje peska bogatega z nafto) ali celo pri 75 dolarjih za sodček (povprečje za vrtine na Arktiki).

Zaradi nizke cene nafte postane poslovanje naftnih podjetij, ki imajo stroške pridobivanja višje od cene nafte na trgu, nedobičkonosno. Dlje časa, ko bo cena nafte nizka, večji bo delež neaktivnih vrtin, saj bodo izgube podjetij postajale vse večje. Takšne razmere bodo veliko naftnih podjetij privedle v stečaj.

Po tej logiki, bi morala ameriška podjetja, ki imajo povprečno zelo visoke stroške pridobivanja nafte, močno zmanjšati obseg načrpane nafte. Vendar se to, vsaj do zdaj, še ni zgodilo. Razlog je relativno preprost.

Cena nafte, ki je vsak dan objavljena v medijih in na borzah, pomeni standardizirano nafto za takojšnjo dobavo. Zaradi prenapolnjenih skladišč so podjetja prisiljena v močno nižanje cen, če se seveda želijo znebiti že načrpane nafte, ki jo shranjujejo v prenatrpanih skladiščih.

Po drugi strani je cena nafte za dobavo čez dve leti precej višja – konec februarja je znašala okoli 45 dolarjev za sodček, kar je 50 odstotkov več kot v primeru cene nafte za takojšnjo dobavo. Ker se velik delež načrpane nafte prodaja s poznejšo dobavo, sam padec cen nafte v zadnjih dveh letih za ameriška naftna podjetja ni bil tako katastrofalen, kot bi lahko pričakovali.

To je opazno tudi pri številu operativnih vrtin in količini načrpane nafte v ZDA. Na grafu lahko vidimo število vrtin, ki se je po krizi močno povečalo – s približno 600 nad 1600. Vseeno je veliko teh vrtin opuščenih. V ZDA je delujočih manj kot 500 ploščadi, ki pa še vedno načrpajo skoraj rekordno količino nafte.

Dolgoročno nizka cena nafte bo zmanjšala ponudbo v Ameriki ...

Če bo nafta tudi v prihodnjih letih dosegala tako nizke cene, bo šlo v stečaj vse več podjetij, ki nafto pridobivajo z relativno visokimi stroški (nad 60 dolarjev za sodček). Ker so v večini primerov podjetja v času padcev cen sklepala dveletne terminske pogodbe za prodajo nafte z dobavo v prihodnosti, lahko pričakujemo dodatne težave že letos.

Od poceni nafte nismo imeli veliko ...

Nižje cene pomenijo manj denarja v žepih proizvajalcev nafte in več denarja v žepu potrošnikov. Kljub zelo velikemu padcu cene nafte se je cena bencina na bencinskih črpalkah znižala za relativno nizek odstotek. Zakaj? Za to se lahko »zahvalimo« državi, ki je padce cen nafte izkoristila za zviševanje trošarin. Po vsakem večjem padcu cen nafte na borzah se modri investitorji začnemo spraševati, ali je cena že dovolj nizka, da bi se naložbo izplačalo vključiti v svojo košarico. In ravno na tej stopnji so zdaj cene nafte. Po več kot 70-odstotnem padcu se mnogi sprašujejo, ali je zdaj že pravi čas za nakup ali bi bilo morda smiselno še malo počakati.

V nafto lahko vlagamo na več načinov. Prvi je nakup surove nafte v fizični obliki. Verjetno nam je jasno, da bi bil takšen nakup za nas precej težek, saj nam nihče ne bi želel prodati le nekaj sodčkov nafte. Standardizirane pogodbe so v tisoč sodčkih, kar za posameznike pomeni velik finančni zalogaj. Hkrati bi morali teh tisoč sodčkov nafte prevzeti, organizirati prevoz, jih prepeljati v skladišče (ali v domačo garažo). Potem bi vsak dan gledali tisoč sodčkov polnih surove nafte in čakali na potencialno rast. Ni najbolj optimalna strategija, kajne?

Logična rešitev je seveda nakup nafte prek borze. Ker govorimo o surovini, imamo dve možnosti – prva je takojšnji prevzem nafte na vnaprej dogovorjeni lokaciji ali pa možnost prevzema enkrat v prihodnosti. Druga možnost je za nas še toliko zanimivejša, ker lahko nafto prodamo, še preden je se zgodi prevzem.

To lahko storimo z uporabo terminskih pogodb. To so standardizirane pogodbe, ki vsebujejo podatek o tem, koliko sodčkov nafte se kupuje oziroma prodaja, kdaj se izvajata dospetje in prevzem ter seveda, kakšna je trenutna cena na borzi.

Težava pa nastane, ko želimo prek terminskih pogodb investirati v nafto za daljše obdobje. Zaradi prepolnih skladišč so stroški skladiščenja lahko zelo veliki, zato podjetja že načrpano nafto prodajajo po precej nižjih cenah. To pomeni, da je cena terminskih pogodb z dobavo v prihodnosti (recimo čez eno ali dve leti) precej višja, kot je cena nafte za takojšnjo dobavo.

Razlika v ceni terminskih pogodb z različnimi dospetji se imenuje »contango« in je zdaj pri najvišjih vrednostih. Vlagatelji imajo zelo veliko težavo pri investiranju v nafto, saj morajo kupovati terminske pogodbe, ki dospejo čez leto ali dve. Ker pa so cene teh terminskih že zdaj precej višje, je možnost za visok donos izničen.

Terminska pogodba z dospetjem decembra 2016 zdaj kotira pri 40 ameriških dolarjev za sodček, tista z dospetjem decembra 2017 pa pri 45 ameriških dolarjih za sodček. Če na primer danes, ko cena nafte znaša 30 dolarjev za sodček, kupimo decembrsko terminsko pogodbo in se cena nafte v tem vmesnem času zviša na 50 dolarjev za sodček, kar je tista vrednost, ki jo je srednjeročno in dolgoročno mogoče pričakovati glede na stroške pridobivanja nafte, je naš donos le 25-odstoten, čeprav se je v tem času dejanska cena nafte zvišala za veliko več (s 30 na 50 dolarjev, kar pomeni 66-odstotno rast).

Skladi ETF na nafto

Podobno slaba ideja za zaslužek na rasti cene nafte je nakup sklada, ki kotira na borzi in je vezan na ceno nafte. Takšni skladi kupujejo terminske pogodbe z različnimi dospetji in poskušajo doseči čim boljši donos. Vendar jim v času ogromnega »contanga« to ne uspeva najbolje.

Na grafu vidimo primerjavo gibanja cen nafte (v rdeči) in Exchange Traded Fund (sklada ETF), ki je vezan na nafto (v modri barvi). Okvirno je korelacija med njima visoka, vendar prav takrat, ko bi visoko korelacijo najbolj potrebovali (ob visoki rasti cene nafte), ta močno upade, zato donosnost ETF močno zaostaja za gibanjem cene nafte na borzi. Najboljši način zaslužka zaradi rasti cene se skriva pri povzročitelju padcev cen nafte, to pa so ameriška naftna podjetja. Povezava med ceno nafte in delnicami podjetij, ki se ukvarjajo s črpanjem nafte, je zelo visoka in še pomembneje – zelo stabilna.

Zgodovina se ponavlja tudi na primeru nafte ...

Borzna zgodovina nas uči, da po tako velikem padcu cene, kot se je zgodil pri nafti, znotraj leta skoraj vedno nastane tako imenovani odboj cene. Če se bo zgodovina ponovila tudi zdaj v istih okvirih, kot se je to zgodilo pri nafti v zadnjih tridesetih letih, bi to pomenilo, da se bo cena nafte letos zvišanja na približno 48 dolarjev za sodček. Da obstaja velika verjetnost za osvojitev magične meje 48 dolarjev za sodček, priča tudi zadnja rast cene nafte v drugi polovici februarja in na začetku marca. Še vedno pa je velika neznanka, ali bomo letos res priča koncu padanja cen nafte ali se bo zgodba o kolapsu še nadaljevala.

Če menimo, da se bo cena nafte v prihodnjih letih zviševala, je eden najboljših načinov, da izkoristimo rast cene nafte, ta, da se odločimo za nakup delnic naftnih podjetij. Na voljo imamo dve možnosti. Prva je iskanje delnic naftnih podjetij, o katerih menimo, da so stabilna in dobro poslujejo. Še boljša rešitev pa je nakup sklada, ki vsebuje te delnice in je dobro razpršen. S takšno naložbo imamo manj dela, prav tako zagotavlja višjo stopnjo varnosti.

Skladi ETF, ki kotirajo na borzi, imajo to značilnost, da se z njimi trguje enako kot z delnicami, čeprav gre za dobro razpršene sklade. Za naš primer, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte, obstaja ETF s kratico XOP, celotno ime pa je SPDR® S&P® Oil & Gas Exploration & Production.

Nafta v vsak portfelj! A ne zadnja dva meseca ...

Finančni svetovalci pogosto svetujejo, da morajo surovine zaradi nizke koreliranosti z drugimi vrstami naložb, kot so delnice ali obveznice, postati del vsakega naložbenega portfelja. Toda v zadnjih dveh mesecih se cene nafte in delnic gibajo precej podobno in v enako smer, kar z vidika razpršitve portfelja vsekakor ni priporočljivo. Če se torej zviša cena nafte, se zvišajo tečaji delnic in obratno. Zakaj? Ena izmed teorij pravi, da naftna podjetja zaradi nizkih cen nafte s prodajo ne zaslužijo dovolj, zato so primorana iskati rezerve v drugih vrstah naložb. Najlažji in vsekakor najcenejši način je odprodaja finančnih naložb. To pomeni, da naftna podjetja množično razprodajajo lastne portfelje, kjer glavnino naložb sestavljajo predvsem delnice drugih podjetij.