Kako se otresti finančnih skrbi

Gre predvsem za skrbi, ko nam ni treba gledati, ali imamo za plačilo položnic ali ne. Ko si privoščimo nekaj, kar želimo, preprosto zato, ker tako začutimo. Se recimo prijavimo na tečaj slikanja, ki si ga že dolgo želimo. Gremo na izlet, brez da bi morali pomisliti, ali nam bo le-ta povzročil težave v mesečnem proračunu in podobno. Ja, to je svoboda. Bi si želeli takšno življenje? Ga morda že živite?
 
Vsem tistim, ki vam je že uspelo to doseči, iskreno čestitam. Tudi jaz grem po tej poti … Za vse ostale, ki pa še niste tam, pa tokrat razkrivam 10 znakov, ki vam bodo povedali, ali boste kdaj finančno neodvisni.

In če me vprašate, ali lahko katerega izmed spodaj naštetih znakov spregledate – hmmm, lahko. Na vas pa je, da ugotovite katerega. Pa si jih poglejmo:
 
Porabite več, kot zaslužite: Če boste tako nadaljevali bo težka. Kako lahko pričakujete, da vam bo konec meseca kaj ostalo, če pa gre ven iz denarnice več kot je notri? Ali pa je poraba po vaši kartici večja, kot imate denarja na računu? Razmislite o tem ali ta znak lahko spregledate … Če ne veste, kako se tega lotiti, pa vam predlagam, da s pomočjo Izračuna finančne starosti najprej preverite, kje ste danes, da boste dobili pravo sliko, kako naprej.
 
Imate več kreditnih kartic, limitov, pa kreditov: In z njimi kolobarite in se prebijate skozi mesec. To res ni enostavno in to največkrat povzroča največji stres. Ko moramo razmišljati: »18-tega mi trgajo za Viso, pa potem 28-tega za Mastercard, pa kredit mi 8-ega v mesecu.« Joj, to je že prava matematika in težko je imeti vse pod kontrolo.
 
Ne morete nič prihraniti: Saj veste, tisto, ko si rečete: »Ta konec meseca bom pa res dal nekaj na stran, če mi le kaj ostane.« In potem vam spet ne ostane nič. In čakate naslednji mesec, pa spet naslednji. In tako mine leto, dve, tri … In kar naenkrat smo stari 50 let, pa nimamo nič, samo kredite.
 
Nimate nobenega načrta: Ko se pogovarjam z ljudmi in jih povprašam po načrtih za prihodnost, pogosto dobim odgovor: »Joj, ne razmišljam tako naprej. Kakšne načrte pa imate v mislih?« To, da nimamo načrtov oziroma ciljev res ni ok. Zakaj ne? Ker bomo težko črpali energijo in našli motiv, ki nas bo gnal naprej. Načrtovati prihodnost je super in še bolj super je, ko lahko svojim ciljem dajemo kljukice. Še niste poskusili? No, zdaj je morda čas.
 
Prepozno ste se lotili varčevanja: Verjeli ali ne, tudi to je mogoče. Ko smo stari recimo 50 let in se zamislimo nad tem, kakšno pokojnino bomo imeli in si želimo to spremeniti, je zelo pogosto prepozno. Kako bomo potem dajali na stran 300, 400, 500 evrov, če pa nam prej ni uspelo dati niti 50 evrov na stran? Pogosto je potem to res misija nemogoče. In zato se je treba zavedati, da smo lahko tudi z varčevanjem prepozni.
 
Raje se pritožujete, kot da bi nekaj spremenili: Vam je to znano? Meni je. A k sreči ne zato, ker bi sama delovala na ta način, temveč zato, ker se mi zdi, da kar naprej poslušam/berem ljudi, ki se samo pritožujejo. »Imam tako nizko plačo, da res ne morem živeti brez kreditov. Če bi imel jaz dokončan faks bi tudi imel višjo plačo. Če bi jaz podedoval stanovanje bi tudi danes drugače živel itn.« Zelo redko pa bo kdo razmišljal o tem, kako bi trenutno situacijo izboljšal. Ali pa enostavno pogledal vase in si priznal napake. Že, če pogledam kako je običajno pri delodajalcih. Vsi imamo veliko za povedati čez njih (se dobro spomnim, kako je bilo, ko sem bila še v banki), a le redko kdo bo prevzel pobudo in potem nekaj res spremenil. Najlažje je govoriti čez njih. Veliko težje je dati odpoved – pa ne mi reči, da tega ne morete naredit, ker imate kredite.
 
Živite iz dneva v dan. In se tolažite s tem, da se enkrat živi: Res je, enkrat se živi in ravno zaradi tega bi se morali toliko bolj zavedati, da popravnih izpitov na področju denarja ni prav veliko. Kakšen manjši vam je morda dan in ga uspete popraviti, tistega ta večjega se pa ne da. Torej, na vas je – boste še tako brezskrbno živeli zdaj ali pa boste raje malce načrtovali, razmišljali v naprej in poskrbeli, da boste brezskrbno živeli celo življenje.
 
Uporabljate strategijo – vse ali nič: Ta strategija je sicer zelo zanimiva, pa vendar redko uspe. In kdaj jo najpogosteje uporabljamo? Pri investiranju. Ko nam npr. ni dovolj, da bi iz 1.000 evrov dobili v roku enega leta 1.100 evrov, temveč si želimo vsak mesec zaslužiti še enkrat več. Z minimalno vloženim trudom. In rezultat na koncu je temu primeren … Običajno izgubimo še tisto kar smo imeli. Če se že lotite investiranja, potem je treba portfelj razpršiti med različne naložbe. Če morate pri tem razmišljati v katere in se na to ne spoznate, pa tega nikar ne počnite sami.
 
Nimate zlate rezerve: Kaj je že to? To je tisti denar, ki vam še kako pride prav v časih, ko ni najbolj sončno obdobje. Saj veste, ko se nam pokvari pralni stroj, pa zbolimo, ali pa ne dobimo stimulacije itn. Težko me bo kdo prepričal, da tega pa res ne rabi. Vsakega od nas je najmanj enkrat v življenju doletela že kakšna proračunska bomba, kot jim jaz rada rečem. In škoda je, da smo takrat pod stresom. Ne vem koliko vi verjamete v energije – jaz zelo. In če se kdaj začne nabirati se začne takrat, ko nam ne gre. Saj se še spomnite tega, ne?
 
Čakate, da vas drugi 'rešijo': »Uh, še malo pa dobim regres in bom lahko plačal položnice. Saj, če ne bom mogel odplačevati kredita, mi bodo pa starši pomagali. Preden bom šel v pokoj bom zagotovo že kaj podedoval itn.« To vse kaže na to, kako samo čakamo, da nas drugi rešijo. In kaj, če nas ne bodo mogli? Se bomo takrat s tem ukvarjali? Težko verjamem, ker bomo na dnu in najmanj kar smo takrat sposobni je iskati rešitve. Sami moramo najprej poskrbeti zase, šele potem lahko morda upamo, da nam bodo pomagali tudi drugi. Sicer pa njihove pomoči kasneje tako ne bomo potrebovali, če bomo že sami za vse poskrbeli.
 
Ste se kje našli? Mislite, da bo vseeno šlo skozi? Predlagam vam, da še danes začnete delati na zdravljenju simptomov, sicer vam finančni stres ne uide.