Dr. Lutgart van den Berghe: Merilo dobrega upravljanja ni več le dobiček družbe

Dobro korporativno upravljanje podjetij v ospredje ne postavlja več le finančnih ciljev, ampak tudi druge, kot so ekologija, družbena odgovornost, etična vprašanja in zadovoljstvo zaposlenih. A veliko težje kot nadzornike in menedžerje bo v to prepričati vlagatelje, ugotavlja profesorica korporativnega upravljanja, izvršna direktorica belgijskega združenja nadzornikov in članica upravnega odbora evropskega združenja nadzornikov (ecoDa) dr. Lutgart van den Berghe.

Na današnji konferenci korporativnega upravljanja, ki jo organizira Združenje nadzornikov Slovenije, boste predstavili poročilo King IV, o korporativnem upravljanju v Južni Afriki, ki je nastalo pod taktirko korporativnega guruja Mervyna Kinga. Ni prav veliko področij, kjer bi Evropa sledila Afriki. Zakaj je torej to poročilo tako pomembno za staro celino?

Vsi sprašujejo enako, zakaj bi se morali učiti od Južne Afrike. Gre za kodeks korporativnega upravljanja. Na evropski ravni nimamo enotnega tovrstnega kodeksa, imamo pa jih na nacionalni ravni. Kot veste, je Evropska unija zavezala vse članice, da spoštujejo kakšen nacionalni ali mednarodni kodeks.

Pri ocenjevanju dela izvršnih direktorjev se ne sme gledati na kratkoročno finančno poslovanje, ampak tudi trajnost poslovanja in doseganje nefinančnih kriterijev.

Zakaj je torej poročilo King IV vredno pozornosti? Med drugim izhaja iz domneve, da dobro korporativno upravljanje potrebujejo vsa podjetja, ne le tista, ki so uvrščena na borzo. Njihov kodeks zato ni omejen na javne družbe, ampak morajo dobrim praksam slediti vse organizacije. Hkrati priznavajo, da je družbe treba razlikovati glede na tip, denimo državna, družinska ali nejavna podjetja. Menim, da je to aktualno tudi na evropski ravni in da je bolj kot regulativa pomembno priporočilo, da morajo vsi sektorji upoštevati koncept korporativnega upravljanja.

Drugi element tega poročila, ki se oddaljuje od tradicionalnega pristopa, je načelo »uporabi in pojasni«, medtem ko na evropski ravni velja pristop »uporabi ali pojasni«. To pomeni, da uporabiš ali pojasniš odstopanja od priporočil korporativnega upravljanja. Njihov pristop pa je, da so priporočila, ki so jih skrčili s 75 na 17, tako pomembna, da jih morajo upoštevati vse družbe in pojasniti, kako.

Tretja razlika je, da je njihov pristop korporativnega upravljanja veliko bolj dolgoročen, vključujoč in usmerjen v integrirano poročanje ne le o finančnih rezultatih. Podjetja ne vidijo zgolj kot lastništvo delničarjev, temveč kot avtonomno organizacijo z lastnimi cilji, ki se lahko razlikujejo od ciljev lastnikov. Organizacija mora torej slediti dolgoročnim trajnostnim ciljem podjetja.

Ali to pomeni, da delničar ni več kralj, kot je veljalo dolga leta, ampak je treba upoštevati interese vseh deležnikov družbe?

To je pomembna poanta. Poudarjajo namreč, da mora upravni odbor oziroma nadzorni svet sprejemati odločitve v korist podjetja, ki so lahko v nasprotju s kratkoročnimi cilji nekaterih ali celo vseh delničarjev. Podjetje obravnavajo kot skupek interesov in ne le kot orodje za doseganje kar največjega dobička. To je zelo drugače od dosedanje prakse. Seveda je kar nekaj pomislekov glede uporabe teh smernic, a nekateri poudarki so vredni razmisleka, ali želimo iti v to smer in do kakšne mere.

Poročilo King IV se torej odmika od finančnega kapitalizma in usmerja v takega, ki vključuje vse deležnike in kjer finančno poslovanje ni edino merilo ustvarjanja vrednosti. S tem se poudarja tudi pomen etičnega in trajnostnega upravljanja, ekologije, družbene odgovornosti … Kaj to pomeni za podjetje?

Shutterstock

Temu se sledi tudi na evropski ravni, čeprav morda ne tako izrazito kot v tem poročilu. Vendar če pogledate direktivo o nefinančnem poročanju, ta predvideva ne le finančno, ampak tudi nefinančno poročanje o dejstvih, ki lahko vplivajo na ugled podjetja, etične standarde … Zato je treba temu namenjati enako pozornost kot finančnim parametrom.

Nagrajevanje izvršnih menedžerjev – to predvideva tudi evropska direktiva, ki jo bo treba implementirati leta 2019 – gre v podobno smer. Pri ocenjevanju dela izvršnih direktorjev se ne sme gledati samo kratkoročno finančno poslovanje, ampak trajnost poslovanja in doseganje nefinančnih kriterijev. Podjetje se tako obveže, da skrbi tudi za zadovoljstvo strank in zaposlenih, ugled, etično ravnanje družbe… Menedžerje je mogoče zavezati k vračilu nagrade, če je šlo le za friziranje kratkoročnih finančnih ciljev. Zato tudi praksa, da ne morejo takoj unovčiti bonusov, ampak morajo počakati dve, tri ali celo sedem let. Vendar so na evropski ravni to različne smernice, v poročilu King IV pa je to integrirano kot enoten pristop.

Člani nadzornih svetov in najvišji menedžerji lahko veliko prispevajo k uvajanju teh dobrih praks. Toda pri tem se najbrž znajdejo v precepu ali celo skušnjavi: ali naj si prizadevajo za doseganje kratkoročnih finančnih ciljev in s tem ustrežejo vsaj nekaterim lastnikom ali vendarle sledijo dolgoročnim trajnostnim ciljem družbe. Kako jih je mogoče pripraviti k drugemu?

Prepričana sem, da ima politika nagrajevanja pri tem velik pomen. Tisto, kar se nagrajuje, se namreč tudi naredi. Če nagrajevanje ni več odvisno le od finančnega poslovanja, ampak tudi od drugih dolgoročnih dejavnikov, bodo menedžerji temu namenili več pozornosti. Upravni odbori so vključeni v razvoj politike nagrajevanja in v določitev meril za izplačilo variabilnega dela nagrajevanja, odgovorni pa so tudi za nadziranje teh izplačil. Variabilno nagrajevanje ni izplačano takoj in je delno odvisno od finančnih in delno od nefinančnih dosežkov. Upravni odbori lahko torej menedžment k temu spodbujajo s politiko nagrajevanja.

Že doslej smo imeli vse te kodekse dobre prakse, ki poudarjajo tudi družbeno odgovornost, kljub temu pa se dogajajo zgodbe, kot so Panamski dokumenti, razni korupcijski škandali in zlorabe, prav ta teden mediji razkrivajo afero Rajski dokumenti. Ali to pomeni, da je ustvarjanje dobička vendarle še vedno pred vsem?

Vseh teh prevar ne smemo mešati. Seveda vsa podjetja poskušajo tudi v okviru legalnih možnosti znižati davčne obremenitve. Predvidevam, da je to povezano z miselnostjo iz obdobja, ko preglednost ni bila to, kar je danes. Podjetja se bodo morala zavedati, da so pod drobnogledom. Ne gre toliko za sam kodeks korporativnega upravljanja, bistveno je, da mediji in transparentnost vodijo v temeljito preiskovanje tega, kako posluješ: ni več ključno le, kakšni so tvoji rezultati, ampak kako si prišel do njih. Priča smo evoluciji, ki jo omogoča rudarjenje po podatkih, ki je bilo še pred nekaj leti neizvedljivo. Menim, da je preglednost tu lahko najboljša preventiva.

Do zdaj sva govorili o tem, kaj morajo narediti podjetja in upravni odbori za večjo družbeno odgovornost in trajnostno naravnanost. Kaj pa vlagatelji? Ali nagrajujejo tak način korporativnega upravljanja ali jih še vedno zanima le dobiček?

To je zelo dobro vprašanje. Mislim, da je tukaj Evropa daleč pred vsemi. Evropa aktivno išče način trajnostnega financiranja in zagotavljanja družbene odgovornosti institucionalnih vlagateljev, ki so pomembni lastniki borznih družb. Če bodo gledali le na kratkoročno dobičkonosnost, bodo vlagali samo v podjetja, ki prinašajo kratkoročne dividende in kapitalske dobičke. Seveda obstaja cela industrija trajnostno odgovornih vlagateljev, a to je le majhen odstotek kapitalskega trga.

Ni več ključno le, kakšni so tvoji rezultati, ampak kako si prišel do njih.

Če hoče Evropa uveljaviti dolgoročen in trajnosten način financiranja, v to po mojem mnenju ne bo dovolj prepričati le podjetja in menedžerje z nagrajevanjem, ampak tudi vlagatelje. Kajti če bodo vlagatelji vlagali samo v kratkoročno optimizacijo, podjetja ne bodo mogla najti sredstev za dolgoročno trajnostno financiranje. Tako da je to precej težji korak, saj je trg vlagateljev veliko bolj mednaroden in konkurenčen. Evropa lahko ima neka načela, vendar če glavni investitorji prihajajo iz anglosaškega sveta in z drugih kontinentov, njihov pristop morda ne bo enak.

Omenili ste že, da je glede upoštevanja priporočil kodeksa v Evropi doslej veljal pristop »uporabi ali pojasni«, Kingovo poročilo pa uvaja pristop »uporabi in pojasni«, in sicer za vse družbe. Kako gledate na to? Tudi v Sloveniji se morajo glede upoštevanja priporočil izbranega kodeksa v letnih poročilih izrekati vse družbe, javne in nejavne.

Vedno sem zadržana, kadar gre za obvezo. Imam nekaj pomislekov glede Kingovega pristopa »uporabi in pojasni«, zlasti pri javnih družbah. Kajti če narediš zadevo tako fleksibilno, da so vključene vse organizacije, je to težko primerjati med podjetji in spremljati upoštevanje tega. Za javna podjetja je nujna določena standardizacija, vendar morajo imeti fleksibilnost za pojasnilo, kako to uporabljajo. Za nejavne družbe nasprotno verjamem, da je to bolj na ravni kodirnice: gre bolj za to, kaj je treba razviti za posamezno družbo, saj so preveč raznolike, da bi lahko razvili enako vrsto standardizacije kot pri javnih družbah. Zato bolj kot v obvezi priložnosti vidim v spodbudah in večji dovzetnosti teh družb za dobre prakse korporativnega upravljanja. Kajti podjetja so zelo heterogena – od velikih do malih, od takšnih z enim do takšnih z veliko delničarji. Pogosto gre za zaprt krog lastnikov.

Ko se začnejo nejavne družbe ukvarjati s korporativnim upravljanjem, ga po mojih izkušnjah vidijo bolj kot dodano vrednost. Denimo, da jim pomaga pri prehodu na novo generacijo ali pri širitvi in rasti ter zunanjem financiranju.

Shutterstock

Kateri so še novi trendi korporativnega upravljanja na ravni EU poleg teh, o katerih sva govorili?

Eno od področij je nedvomno digitalizacija in njen vpliv na komuniciranje podjetij z delničarji in skupščino. Kot rečeno, sta zelo pomembna tudi trajnostno financiranje ter vloga nadzornikov v odnosu do delničarjev in drugih deležnikov.