Deutsche Bank kot Titanik na Majni?

Deutsche Bank je igrala finančno ruleto na veliko. tudi po svojih pravilih, kot se spodobi za največje v kazinu Wall Streeta. Računi prihajajo. velikanka počasi tone. Pred okužbo in paniko trepeta vsa Evropa.
Fotografija: DPA
Odpri galerijo
DPA

Ali veliki Deutsche Bank (DB) res grozi potop? No, tudi Titanik je nekoč veljal za nepotopljivega, je ob vse bolj katastrofičnih težavah nekoč ugledne nemške banke sarkastično zapisal hamburški Die Zeit. »Če sta bili smrti bank Lehman Brothers in Bear Stearns hitri in neboleči, je prihajajoči propad Deutsche Bank dolg, razvlečen in boleč,« so na portalu Visual Capitalist še dodatno posuli sol na rano instituciji, ki je bila dolga leta nemški finančni ponos. Zdaj ko njenim izgubam ni videti konca, cena njene delnice pa je ta teden strmoglavila najniže v zgodovini, se otepa kritik, ki nanjo letijo tudi od The Economista, da se spreminja v »zombijsko« banko, ki lahko sproži domino učinek in novo finančno krizo po Evropi.

Z nekaj sarkazma lahko potrdimo vsaj to, da Deutsche Bank gotovo ni kot nekoč Lehman Brothers. Banka s sedežem v Frankfurtu na Majni je z bilančno vsoto 1800 milijard evrov vsaj trikrat večja od Lehmana na njegovem vrhuncu. A največjo fascinacijo in tveganje ne vzbuja ta številka, ki je že sama po sebi gromozanska (težka skoraj 45 slovenskih letnih BDP). Še veliko bolj vrtoglava je vsota 42.000 milijard evrov, kolikor je vrednost njenih finančnih derivatov, izvedenih finančnih instrumentov. Samo za ponazoritev: to je 14-kratnik letnega nemškega BDP (3000 milijard evrov) – in lahko le upamo, da so tu vsa tveganja res ustrezno nevtralizirana in zavarovana.

Težave DB niso od včeraj, letos pa se še povečujejo – in so skladne z znanim pravilom iz finančnega sveta, da ko ti gre enkrat slabo, gre naprej navadno le še slabše. Po preteklih razkritjih nečednih poslov (pranje denarja, nameščanje tečajev itd.) in vse slabših poslovnih rezultatih je uprava pod vodstvom Britanca Johna Cryana že lani napovedala obsežen sanacijski paket z odpuščanjem 9000 zaposlenih in umikom z več trgov. Letos, po objavi rekordne, kar 6,8 milijarde evrov težke izgube za leto 2015, je banka razumljivo še posebno na radarju evropskih in ameriških regulatorjev ter mednarodnih institucij.

Prvi huda klofuta je priletela junija, ko je ameriška veja Deutsche Bank padla na stresnih testih, ki jih je ameriška centralna banka (FED) izvedla, da bi ugotovila, kako bi jo velike banke odnesle v primeru nove svetovne finančne krize. Nov, še večji šok je sledil že čez kak teden. Povzročil ga je Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je Deutsche Bank konec junija označil za največje sistemsko tveganje za svetovno ekonomijo. Nato so julija sledili še rezultati stresnih testov, ki jih je končno opravila Evropska centralna banka (ECB): tudi ti so, sicer malo manj bombastično, potrdili kapitalsko podhranjenost in ranljivost DB v primeru negativnih scenarijev.

Zadnji, nemara najhujši udarec pa je za banko priletel pred dvema tednoma z druge strani Atlantika: ameriško pravosodno ministrstvo ji je naložilo kazen v višini kar 14 milijard dolarjev zaradi spornih poslov s hipotekarnimi obveznicami pred letom 2008. »Deutsche Bank ni bila deležna neupravičenega ukrepa ameriške države, saj je bila tam vključena v podobne posle kot druge banke (JPMorgan, Bank of America, Goldman Sachs), ki so globe že plačale. Je pa sama višina kazni za Deutsche Bank zelo težka. Vsota 14 milijard dolarjev je za njen kapital in profitabilnost tolikšna, da tega bremena ne bo normalno vzdržala oziroma bodo trgi ocenili, da je to preveliko breme za sedanjo ceno delnice, ki se je že zelo znižala,« je povedal nekdanji guverner BS Mitja Gaspari in dodaja, da je iz množice naključnih informacij, mogoče razbrati, da je banka v večjih težavah, kot želi javno priznati.

Že po objavi stresnih testov ECB letos poleti je eden najuglednejših nemških ekonomistov Martin Hellwig, direktor ekonomskega inštituta Maxa Plancka za (intervju z njim smo junija objavili v Sobotni prilogi), predlagal angažma nemške države v Deutsche Bank. To bi lahko pomenilo njeno delno nacionalizacijo, vendar bi to bil edini način, da bi jo zaščitili pred prihodnjimi šoki, še posebno ker bi ji v primeru dolge in resne krize zmanjkalo kapitala, je opozarjal Hellwig.

In zdaj se je pokazalo, da se kriza v DB dramatično poglablja. Tečaj delnice je ta ponedeljek zdrsnil na najnižjo raven, na dobrih deset evrov. Seveda je s tem rekordno nizka tudi njena tržna kapitalizacija, ki je zdaj komaj kaj višja od zneska kazni, ki jo je pred kratkim oznanilo ameriško pravosodno ministrstvo. Ob vse večji krizi DB se v Evropi neizogibno postavlja vprašanje, kako naprej. »Če bančna unija velja za vse enako, tako za slovenske kot italijanske pa tudi nemške banke, bi tudi v tem primeru moralo veljati načelo 'bail-in' (ko izgube krijejo lastniki in upniki banke, op. p.). To pomeni, da se nemška država zdaj načelno ne bi smela vključiti v kakršnokoli sanacijo, nacionalizacijo, dokapitalizacijo ali pa ustanovitev kakršnekoli slabe banke. Pač pa bi se moralo najprej začeti samoočiščevanje med lastniki in dobro obveščenimi upniki te banke,« opozarja Gaspari.

Nemško srečanje z realnostjo

Na primeru Deutsche Bank se bo zdaj pokazalo, ali je bail-in v praksi evropskega monetarnega sistema res mogoč – tudi ko gre za zares velike in sistemsko pomembne institucije. Nihče namreč ne ve, kako je mogoče preprečiti neugodne kolateralne učinke takega postopka v primeru tako velike banke. »Ker tudi za italijanske banke še ni končne rešitve, bi bil seštevek njihovih težav in težav nemške banke preveč za stabilnost evropskega bančnega prostora. To je zelo zanimiva situacija, predvsem za nemško stran, ki je drugim vedno znala povedati, kako je treba ravnati v krizi. Zdaj je to zanje nekakšno srečanje z resnico,« opozarja Gaspari.

In res bo tako ali drugačno reševanje Deutsche Bank »srečanje z realnostjo« za kanclerko Angelo Merkel in finančnega ministra Wolfganga Schäubleja v času pred volitvami prihodnje leto. Kanclerka je zdaj izključila državno pomoč bančni velikanki, v Deutsche Bank tudi zagotavljajo, da je njihov šef John Cryan tudi ni nikoli prosil, naj posreduje v pogajanjih z ameriško stranjo o plačilu omenjene večmilijardne kazni. Nemška oblast tako vsaj za zdaj ostaja načelna in pri reševanju svoje največje banke izpostavlja ista načela, kot jih je prej predpisovala drugim.

A to ima svojo ceno: tečaj delnic DB je strmoglavil na zgodovinsko dno, padel je tudi frankfurtski borzni indeks Dax, poslovni partnerji banke so vse bolj živčni, prav tako lastniki in upniki banki, ki jih očitno čaka neizogibno sodelovanje v večmilijardni dokapitalizaciji banke. Od prvega januarja letos velja evropska direktiva, s katero je državno reševanje bank dovoljeno le v izjemnih primerih, pri tem pa se morajo delničarji in poslovni partnerji banke že vnaprej odpovedati zahtevkom v višini osmih odstotkov bančnih obveznosti. V primeru Deutsche Bank bi teh osem odstotkov znašalo neverjetnih 130 milijard evrov. Ironija usode: minister Schäuble se je sam boril za pravilo osem odstotkov, da bi postavil zgled za prihodnje bančne reševalne pakete, so zajedljivi v nemških medijih. Bodo pa lahko nekoč tudi Nemci, tako kot mi zdaj, iskali krivce za svojo bančno krizo – in morda bodo ugotovili, da je sedanja vlada s kanclerko in finančnim ministrom sokriva za tako slab bančni nadzor v Nemčiji.

Deutsche Bank in Slovenija

Težave Deutsche Bank, upoštevajoč njen sistemski vpliv in velikost, ne pomenijo nič dobrega za Evropo in Slovenijo. Evropa in njena monetarna unija imata sicer zdaj več varnostnih mehanizmov kot v času krize pred osmimi leti. »Zdaj vsaj deluje evropski mehanizem za stabilnost ESM, deluje neke vrste bančna unija, posamezne države, tudi Slovenija, so vzpostavile močnejše zavarovalne sheme, tudi bonitetna regulativa se je okrepila. A to v času krize ni najpomembneje – če ni dovolj varnih papirjev, v katere bi se investitorji umikali, ne da bi se ustvarjala panika. Najpomembneje bo, kaj bo v taki situaciji počela ECB. In EU se ne sme lotiti kakšne neumnosti v smeri fiskalnega stiskanja,« poudarja Gaspari.

Posledice krize v velikanki iz Frankfurta bodo najprej posredne. Če bodo tržni investitorji zaslutili težave, ki bi vodile v ponovno bančno krizo v Evropi, se bodo povečali pribitki na dolgove perifernih držav, med katere sodimo tudi mi. Sicer pa, velika kot je, Deutsche Bank ni nikoli odprla podružnice v Sloveniji ali se zanimala za prevzem katere od naših bank. Naš trg je (bil) za njeno velikost in poslovno strategijo daleč premajhen. Bankam, kakršna je DB, je usojeno, da igrajo na najvišji ravni, v finančni ligi prvakov, ne da se s svojimi »šalterji« drenjajo na kakem lokalnem trgu skupaj z več stokrat manjšimi bankami.

No, od 1. aprila letos – po podpisu pogodbe s SDH – nam mednarodna investicijska banka Deutsche Bank svetuje pri prodaji NLB. Glede na že prej močno okrnjeni ugled svetovalke, se to zdaj še posebno ne zdi prav modra odločitev slovenske strani.

Več iz rubrike

Komentarji: