Deklica, ki izziva bika, ali bik, ki ogroža deklico?

Kip neustrašne deklice pred svetovno znanim bikom na Wall Streetu se je spremenil v glavno temo razprav takoj, ko se je pojavil v manhattanskem finančnem okrožju pred približno petimi tedni.

Pričakovano je deklica razdelila mnenje javnosti. Nekateri jo vidijo kot feministično ikono, drugi so prepričani, da gre za poceni PR-potezo.

Med prvimi je dolgoletna ostra kritičarka velikih finančnih institucij, ameriška senatorka Elizabeth Warren. Ta je na twitterju objavila fotografijo kipa s pripisom »Bori se kot dekle«.

Kritiki kipa pravijo, da gre izključno za promocijo 2,5 bilijona težkega upravljavca skladov State Street Global Advisor, podružnice velikana State Street Corp. Družba je namreč financirala postavitev kipa, ki naj bi spodbujal podjetja, da v odbore direktorjev imenujejo več žensk. Deklica, ki »izziva« znamenitega bika, se je seveda prikladno pojavila prav na mednarodni dan žensk, letošnji osmi marec.

Deklica deli mnenja

Kolumnistka Ginia Bellafante je za New York Times dejala, da je kip »razstava korporativnega imidža«. Avtor znamenitega bika Arturo Di Modica pa pravi, da je to oglaševalski trik, ki mora takoj izginiti iz bližine njegovega bika. Prav tako ima kip svoje nasprotnike na družbenih omrežjih, kjer pišejo, da je to najbolj cinični izum oglaševanja pod krinko aktivizma in boja za enakopravnost spolov do zdaj.

Pri doseganju enakopravnosti na področju plač se ženske spopadajo z izzivi, ki so povezani tudi s krajšanjem delovnega časa zaradi skrbi za otroke, ostarele ali bolne sorodnike.

Nioujeva se s takšnimi kritikami ne strinja. Pravi, da kip dekleta in ženske spodbuja, da razmišljajo o izzivih, s katerimi se spopadajo zaradi svojega spola. In to je po njenem mnenju precej pomembnejše kot vprašanje, kdo je naročil, postavil in plačal kip.

Kipar Di Modica sicer ne nasprotuje boju za ženske pravice, je pa prepričan, da deklica kazi njegovo umetnino – bika, mu jemlje veličino in spreminja sporočilo znamenite skulpture. Ta je nenadoma predstavljen kot preteča nevarnost za deklice in ženske, je prepričan umetnik.

Njegova umetnina je sicer nastala kot odgovor na borzni zlom leta 1987. Arturo Di Modica, migrant s Sicilije, ki je pozneje z naturalizacijo postal ameriški državljan, je bronastega bila ustvarjal dve leti. Želel je, da več kot tri tone težka skulptura, za katero je zapravil 350.000 evrov lastnega denarja, predstavlja »vzdržljivost in moč ameriškega ljudstva«. V nasprotju s sporno deklico, za postavitev katere so naročniki pridobili (začasno) dovoljenje, je Di Modica dal svojo stvaritev na lokacijo pripeljati sam, postavil jo je brez kakršnegakoli dovoljenja. Nekateri menijo, da gre za zadnje gverilsko kapitalistično umetniško delo. Bik je bil ljudem všeč, borznikom ne. Poklicali so policijo, bika so odpeljali. A ker je bilo ljudstvo jezno, se je mesto strinjalo, da ga začasno postavijo nazaj. Ljudje so bili zadovoljni, bik pa je na svojem mestu že tri desetletja, čeprav je uradno še vedno v lasti umetnika in si ga mesto »samo izposoja«. Pa čeprav je bik zdaj eden njegovih pomembnih simbolov.

In kako gre ženskam v direktorskih vrstah?

Credit Suisse je konec lanskega leta pripravil študijo, v kateri so natančno pregledali več tisoč podjetij po svetu in ustvarili reprezentativni vzorec. Njihove ugotovitve? Ženske so še vedno slabo zastopane na najvišjih položajih, skupaj so leta 2015 zasedale slabih 15 odstotkov sedežev upravnih odborov podjetij, kar je sicer 54 odstotkov več kot leta 2010, a še vedno malo. Podobna študija družbe Deloitte, ki je proučevala 6000 podjetij iz 49 držav, je ugotovila, da ženske zasedajo 12 odstotkov sedežev v upravnih odborih, najvišjo funkcijo pa le štirje odstotki žensk.

Kip je razstava korporativnega imidža.

Še največ priložnosti so imele ženske v Evropi, kjer so po študiji Credit Suisse ugotovili, da je v norveških upravnih odborih podjetij 46,7 odstotka žensk, v francoskih 34 odstotkov in v švedskih 33 odstotkov, medtem ko jih je, na primer, v tajvanskih 4,5 odstotka, južnokorejskih 4,1 odstotka in japonskih le 3,5 odstotka.

Študije sicer kažejo, da je velik delež, ki velja za evropske države, večinoma posledica zahtevanih ženskih kvot. Gre za zelo kontroverzen ukrep, ki ima tako podpornike kot nasprotnike. Čeprav se je enakopravnost spolov v upravnih odborih družb res povečala, se zdaj po drugi strani moški pogosto pritožujejo, da izgubljajo napredovanja v tekmi, kjer ne zmaga najboljši, ampak so nekatera mesta zanje zaprta, ker morajo pripadati ženskam, da podjetja izpolnijo pravilo kvot.

Ženske v ZDA še najlažje pridejo do vodilnih položajev v bančnem sektorju, je poročal FT. V raziskavi, v katero so vključili 21 največjih finančnih ustanov, so ugotovili, da ženske predstavljajo četrtino članov upravnih odborov, medtem ko jih je, na primer, v trgovskih podjetjih le okoli enajst odstotkov. Ko so pregledali vsa podjetja S & P 500, so ugotovili, da ženske v upravnih odborih predstavljajo približno petino.

Finančna industrija lani v ZDA na področju imenovanja žensk na vodilne položaje ni bila vodilna, ampak je pobudo prevzela industrija medijev in zabave, kjer je bilo povečanje ženskih direktoric 60-odstotno. V zavarovalniški industriji pa, na primer, le sedemodstotno.

Kako pa je v Sloveniji?

V Sloveniji je na vodilnih položajih podjetij 37 odstotkov žensk, zaslužijo pa 12,4 odstotka manj kot njihovi kolegi. To so podatki, ki jih je izračunal evropski statistični urad Eurostat.

S temi podatki smo nekje v zlati sredini. Precej pred Ciprom, kjer je žensk na vodilnih mestih le 22 odstotkov, in precej za Latvijo, ki je edina članica Evropske unije, kjer imajo na vodilnih položajih več žensk kot moških. Žensk je 53 odstotkov. Povprečje v Evropski uniji se sicer giblje okoli 35 odstotkov.

Po podatkih statističnega urada sicer ženske pri nas sestavljajo skoraj polovico delovno aktivnega prebivalstva. Njihova povprečna mesečna plača leta 2015 je bila 1695 evrov bruto. Oziroma – v primerjavi s kolegi so zaslužile 101 evro manj. Pa čeprav imajo – tako kažejo statistike – povprečno višjo izobrazbo kot moški. Ugotavljajo, da se ženske pri doseganju enakopravnosti na področju plač spopadajo z izzivi, ki so povezani tudi s krajšanjem delovnega časa zaradi skrbi za otroke, ostarele ali bolne sorodnike. Zagovorniki enakopravnega in poštenega plačila so jasni, da je neopravičljivo, da neki delodajalec meni, da moški pisarniški delavec zasluži višjo plačo za popolnoma enako delo, zgolj zato – ker je moški. Tu namreč odpadejo še zadnji argumenti o večji količini opravljenega dela zaradi boljšega prenašanja fizičnih obremenitev, so odločni.