Čakajo vas pokojnine. Prazna obljuba!

Kljub temu država jamči, da bodo vplačana sredstva na voljo vsem, ki plačujemo te prispevke, ne pove pa, da teh sredstev že zdaj ni več.

Naše pokojnine iz državnega prvega stebra bodo izplačane od dela naših otrok oziroma iz obdavčitve njihovih plač. Ali bomo temu rekli davek in si izplačali pokojnine iz proračuna ali pa povečali delež plače, namenjen za pokojninsko blagajno, in si ob tem izmislili, da je to denar, ki smo ga v letih zaposlitve nalagali v prvi steber – kakorkoli bomo torej že poimenovali to čudo – slovenski pokojninski sistem je dolgoročno nevzdržen. O tem že kar nekaj let čivkajo ptički na vejah, ampak kaj, ko jim nihče ne prisluhne.

Če upoštevamo sedanje stanje, se bo po raziskavah evropske komisije v Sloveniji do leta 2050 število prebivalcev v starostnem razredu nad 65 let podvojilo, medtem ko se bo število prebivalcev v aktivnem starostnem razredu zmanjšalo za četrtino. Razmerje med številom upokojencev in številom zaposlenih se je pri nas v zadnjih 25 letih zmanjšalo za skoraj polovico – z 1 : 3 na 1 : 1,5 – in bo po ocenah strokovnjakov čez 20 let blizu razmerja 1 : 1, se pravi en aktivni zaposleni na enega upokojenca. Strokovnjak, ki bi odkril formulo, kako ob takem razmerju zagotoviti dostojno pokojnino, se še ni našel.

Konec leta 2014 je v pokojninsko blagajno vplačevalo več kot 900.000 aktivnih zaposlenih, število upokojencev pa se je v istem letu približalo 600.000. Razmerje med povprečno neto pokojnino in povprečno neto plačo v zadnjih letih znaša približno 60 odstotkov, vendar se bo po napovedih drastično poslabšalo.

Do leta 2030 bo število upokojencev že blizu števila delovno aktivnih, po tej prelomnici pa se za prejemnike pokojnin ne obeta nič dobrega, saj bodo pokojnine glede na najbolj pesimistične napovedi znašale le okoli 25 odstotkov plače, kar bo za preživetje gotovo premalo. Več kot očitno je, da sistemska rešitev nikakor ne bo preprosta, saj moramo še vedno poskrbeti za vse starejše in njihove pokojnine. Lahko pa razbremenimo naše otroke s tem, da se osamosvojimo tudi finančno in sami poskrbimo za svojo pokojnino.

Finančna misija slehernega Slovenca

Rešitev je preprosta, a kot kaže praksa, za marsikoga težko izvedljiva. Vsak aktivno zaposleni bi moral del svoje plače nameniti varčevanju in dodatni pokojnini, vendar je to danes precej lažje reči kot storiti, čeprav je nujno. Ko začnemo, pa je ena najboljših metod postopno varčevanje. Oglejmo si primer.

Povprečna slovenska plača znaša okoli 1000 evrov. Če si za cilj našega varčevanja izberemo 10 odstotkov svoje plače (100 evrov), je najboljši način ta, da začnemo postopno varčevati tako: prvi mesec privarčujemo le 1 odstotek (10 evrov), drugi mesec povečamo stopnjo varčevanja na dva odstotka (20 evrov) in tako nadaljujemo, dokler ne pridemo do želenih privarčevanih 100 evrov na mesec.

Tako si precej olajšamo prehod k nižji potrošnji, ki je potrebna za varčevanje. Če bi povprečnega Slovenca vprašali, ali si lahko privošči takojšnji začetek varčevanja v višini deset odstotkov svojih prihodkov, bi jih najverjetneje velika večina odgovorila, da to ni mogoče. Če pa bi ga vprašali, ali lahko začne z enim odstotkom, bi pritrdilno odgovoril precej večji delež vprašanih. Tudi če desetodstotna stopnjo varčevanja dosežemo šele po dveh letih in zvišamo stopnjo varčevanja za en odstotek vsak drugi mesec, je to še vedno veliko bolje, kot da sploh ne varčujemo.

Kaj lahko pričakujem od varčevanja?

Pri varčevanju so ključni trije dejavniki – koliko evrov na mesec privarčujemo, kakšna je doba varčevanja in kolikšna je donosnost privarčevanih sredstev. Medtem ko o prvih dveh dejavnikih v celoti odločamo sami, o tretjem le posredno oziroma s tem, kakšno obliko naložbe izberemo.

Iz spodnjih dveh tabel je razvidno, koliko bi privarčevali ob različnih višinah mesečnih prispevkov in različnih dobah varčevanja. Predpostavljeni sta dve stopnji donosnosti: štiri odstotke in osem odstotkov, medtem ko inflacija ni upoštevana, zato bo kupna moč privarčevanih sredstev po končani dobi varčevanja znižana za stopnjo inflacije v tem obdobju. To pomeni, da boste ob teh predpostavkah zares imeli toliko denarja na računu, le izdelki v trgovini bodo zaradi neupoštevane inflacije verjetno dražji.

Če bi v prihodnjih tridesetih letih varčevali sto evrov na mesec, bi imeli na koncu obdobja varčevanja ob štiriodstotni donosnosti privarčevanih skoraj 70.000 evrov. Če bi bila donosnost osemodstotna, bi bila ta vrednost precej višja in bi znašala kar 145.000 evrov.

Kot lahko ugotovimo iz tabele, je za uspešno varčevanje treba začeti čim bolj zgodaj in s čim višjim zneskom. Čas ima namreč največji vpliv na končno vrednost privarčevanih sredstev. Idealno bi bilo začeti varčevati že ob rojstvu, saj bi že relativno majhen donos na obdobje, recimo, 60 let ustvaril ogromno rezervo privarčevanih sredstev, ki bi vsakemu prišla še kako prav pri uresničevanju lastnih finančnih ciljev. In kdaj boste začeli varčevati vi?

Avtor: Luka Gubo, Finančni Analitik