Ali se v Sloveniji varčevanja v skladih lotevamo preveč agresivno?

Ugotovili smo, da je domača industrija vzajemnih skladov v primerjavi s tujino precej mlada in »podhranjena«. Intenzivnejši rasti domače industrije skladov smo bili priča šele pred dobrimi petnajstimi leti. Pospešen razvoj po letu 2002 lahko pripišemo prebujanju ljubljanske borze (prevzemi), spremembi zakonodaje (uvedba ZIDSU-1 in odprava omejitve večinskega investiranja skladov zgolj v domače vrednostne papirje) in postopnemu spreminjanju varčevalnih navad vlagateljev, ki so se začeli ozirati po – v primerjavi z depoziti – bolj donosnih naložbah. Piko na i pa je dodalo tudi pozitivno ekonomsko-finančno globalno okolje, ki je omogočalo doseganje nadpovprečnih donosov na kapitalskih trgih širom po svetu.

Reuters

Kratka zgodovina, hitra rast in agresivna izpostavljenost

Kratka zgodovina v kombinaciji s praktično neprekinjeno rastjo je na vrhu borznega cikla ob koncu leta 2007 domačega vlagatelja navdajala s pogumom in občutkom zmožnosti ustvarjanja nadpovprečne donosnosti v neskončnost. Temu primerno je bil povprečen portfelj slovenskega vlagatelja v vzajemne sklade precej agresiven oziroma izpostavljen višje tveganim delniškim skladom.


Graf 1 spodaj kaže, da je bilo ob koncu leta 2007 v Sloveniji zgolj 1,7 odstotka vseh sredstev v skladih v nižje tveganih skladih oziroma skladih, ki svoja sredstva nalagajo v naložbe s fiksnim donosom (obveznice in denar). Dobrih 30 odstotkov sredstev je bilo razporejenih v uravnotežene sklade, vendar je bila takrat njihova izpostavljenost delniškim naložbam v povprečju dobri dve tretjini, kar pomeni, da je bila skupna izpostavljenost delniškim naložbam skoraj 90 odstotkov.       
 

Uravnoteženi pristop onstran luže

Na drugi strani bomo uporabili že dobro znano primerjavo z industrijo vzajemnih skladov v Združenih državah Amerike, saj velja za najstarejšo in najrazvitejšo.

Kombinacija znanja in izkušenj v ZDA narekuje nadaljevanje zmernejše uravnotežene razporeditve sredstev v skladih.

Iz Grafa 2 je razvidno, da je bilo ob koncu leta 2007 v ZDA skoraj 40 odstotkov sredstev v industriji razporejenih v nižje tvegane sklade, ki svoja sredstva investirajo v naložbe s fiksnim donosom, medtem ko so delniški skladi predstavljali dobro polovico, uravnoteženi pa le šest odstotkov vseh sredstev.

Iz tega lahko sklenemo, da so imeli vlagatelji v ZDA svoja sredstva bistveno bolj razpršena oziroma uravnotežena, kar se je odrazilo tudi v nižji izpostavljenosti do skupne stopnje tveganja. Na vrhu borznega cikla je tovrstna struktura na prvi pogled lahko bila preveč konservativna oziroma celo neustrezna. Vendar pa so izkušnje in poznavanje zgodovine delovanja ekonomskih ciklov tisti, ki so že ob koncu naslednjega leta potrdili smiselnost in ustreznost tovrstne razporeditve.
 

Sledi boleča lekcija

V letu 2008 smo bili priča vsesplošni globalni finančni krizi, ki je povzročila tektonske premike na kapitalskih trgih. V teh razmerah se je izkazalo, da je tako povprečen vlagatelj kot tudi sama finančna industrija skladov v ZDA utrpela bistveno manjšo »škodo« kot v Sloveniji. V ZDA so se ob koncu leta 2008 glede na konec leta 2007 sredstva v skladih zmanjšala za nekaj manj kot 20 odstotkov, v Sloveniji pa se je industrija zmanjšala za skoraj polovico.

Finančna kriza in posledični padec sredstev sta domači industriji pustila precej globoke in dolgoročne posledice. V Sloveniji smo občutnejše vrnitve zaupanja vlagateljev v sklade opazili šele ob koncu prve polovice leta 2014 oziroma več kot pet let po tem, ko so svetovne borze dosegle dno.

Še bolj zgovoren podatek o vplivu na varčevanje v skladih pa je dejstvo, da po desetih letih domača industrija še vedno upravlja za slabih deset odstotkov manj sredstev, kot jih je pred finančno krizo. Na drugi strani ima industrija skladov v ZDA (merjeno v lokalni valuti USD) v tem istem obdobju v upravljanju za dobrih 30 odstotkov več sredstev.
 

Kakšna je struktura industrije deset let pozneje?

Podatki iz Grafov 1 in 2 kažejo, da smo slovenski vlagatelji v povprečju še vedno nadpovprečno tvegani. Kljub vsemu pa se je delež nižje tveganih skladov povečal, in sicer z 1,7 odstotka na 8,8 odstotka. Na drugi strani pa lahko podobno ugotovimo za ZDA. Sama struktura razmerja med višje in nižje tveganimi skladi se ni bistveno spremenila, saj delež zadnjih še vedno znaša skoraj 37 odstotkov. Opazimo pa lahko večjo prerazporeditev sredstev med denarnimi in obvezniškimi skladi.

Kombinacija znanja in izkušenj v ZDA narekuje nadaljevanje zmernejše uravnotežene razporeditve sredstev v skladih. Slovenski vlagatelji pa bi pri tem morali sami pri sebi razmisliti, kaj so se naučili v zadnjih desetih letih, in predvsem, ali je trenutna razporeditev sredstev, ki jo imajo, ustrezna, upoštevajoč lastne potrebe in pričakovanja. Vzajemni skladi omogočajo visoko stopnjo fleksibilnosti in naložbenih možnosti, zato za prilagoditev portfelja dejanskim pričakovanjem nikoli ni prepozno.