Voditelj prihodnosti - coach in trener svojih zaposlenih

Znani futurolog in preučevalec voditeljstva Keith Coats pravi, da je voditeljstvo vedno stvar konteksta, v katerem živimo in delujemo. In kakšen je naš trenutni kontekst?
Živimo namreč v vedno bolj:

• dinamičnem oz. spreminjajočem se okolju (op.p. iz knjige Moonshots – Creating a World of Abundance, Naveen Jain (2018) si poglejmo samo naslednja dejstva: dobrih 100 let nazaj se je količina vsega znanja na svetu podvojila vsakih sto (100) let. Še v času druge svetovne vojne se je podvojila že bistveno hitreje, v petindvajset (25) letih. V t.i. tretji (3.) industrijski revoluciji, ki se je začela s pojavom in široko uporabo interneta v zadnjem desetletju 21. stoletja, se je količina znanja podvojila v dvanajstih (12) mesecih. V dobi t.i. pametnih naprav in IOT (Internet of Things) pa se podvoji že vsakih dvanajst (12) ur!?!;
   
• kompleksnem in soodvisnem poslovnem okolju (po raziskavah Carnegie Mellon University odstotek znanja, ki ga potrebujemo za opravljanje svojega dela in ga posedujemo sami, iz desetletja v desetletje pada: če je bil ta odstotek v letu 1986 še 75%, je do leta 1997 padel na 15 do 20% oz. je bil v letu 2012 že krepko pod 10%);
   
• kar nakazuje na vedno večjo potrebo po timskem delu in medsebojnem sodelovanju ter izmenjavi informacij.

In kakšna je vloga voditelja pri tem? Kako lahko v tem fluidnem, nestabilnem poslovnem okolju spodbuja zaposlene, da bodo vsakodnevno v eter prispevali svojo odprto glavo – iskreno srce in delovne roke (op.p. t.i. 3H: head – heart – hands), s ciljem, da prispevajo za trajnostni uspeh organizacije in družbe, v kateri delujejo in živijo.

S tem v zvezi je pomembno biti empatičen, neegocentričen vodja – voditelj, ki okoli sebe razvija druge močne voditelje, ki jih zna opolnomočiti in napolniti njihove rezervoarje s področja strokovne in osebnostne rasti ter jim pokazati smisel, jih razume in je razumljen.

To pa tudi pomeni, da bodo uspešni posamezniki (voditelji) tisti, ki bodo v sebi združevali vloge trenerja in coacha, s ciljem razvoja neomejenih potencialov, ki se skrivajo v posameznikih, ki jih vodijo oz. sodelujejo z njimi in še posebej tudi v razvoju (neizkoriščenih) potencialov timov.

Pri tem je potrebno razlikovati besedo »coach« od besede »trener«, oba vlogi pa sta vlogi, ki jih sodobni voditelji (na različnih področjih, ne nujno samo v službi) potrebujejo igrati pri razvoju in motivaciji oz. delu s svojimi zaposlenimi.

Razlika med trenerjem in coachem je predvsem v tem, da trener za varovanca (zaposlenega) pripravi program in ga intenzivno usmerja in aktivno daje navodila ter predlaga rešitve s tem v zvezi, coach pa se tega loteva drugače, bolj posredno in manj aktivno angažirano. Varovanca/sodelavca s pomočjo vprašanj vzpodbuja in podpira, da si sam poišče najboljše možne rešitve, ga torej »uči ribe loviti« (beseda coach izhaja iz angleške besede coach = kočija oz. kočijaž – naloga kočije je, da pripelje osebo od točke A (točka, kjer smo danes) do točke B (ciljno stanje) oz. naloga kočijaža je, da usmerja konja v pravo smer oz. začrtano smer). Izkušnje kažejo, da ravno ta osebna vpletenost sodelavcev (možnost aktivnega soustvarjanja) povzroča višjo motivacijo in boljše rezultate kot ostali pristopi – seveda pa je izbira pristopa (oz. vaše intenzitete aktivnega vplivanja) odvisna tudi (oz. predvsem) od zahtevnosti/kritičnosti situacije oz. stopnje kompetentnosti, osebnostne in strokovne zrelosti ter motivacije sodelavca oz. ekipe, ki jo vodite.

V pričujočem prispevku sem želel združiti raznovrstne dobre trenerske oz. coaching prakse vrhunskih športnih trenerjev iz različnih vrhunskih športov (tokrat predvsem iz dveh globalno »največjih«, torej nogometa in košarke) in vse bralce povabiti k razmisleku, kako le-te lahko uporabimo tudi pri vodenju drugačnih (nešportnih oz. poslovnih in drugih) ekip.
 
Veliko takih in podobnih uporabnih usmeritev boste lahko spoznali pri naslednjih štirih vrhunskih športnih trenerjih, ki jih predstavljam v tokratnem prispevku - pred nami so:

1. veliki Phil (Jackson),
2. karizmatični Jürgen (Klopp),
3. transformacijski Pep (Guardiola) in
4. vročekrvni Željko (Obradović).

Pa si poglejmo, kaj nas lahko ti veliki trenerji naučijo o Voditeljstvu

PHIL JACKSON IN NJEGOVIH 11 PRSTANOV

Phil Jackson je legendarni košarkarski trener v ameriški profesionalni ligi NBA  in z enajstimi trenerskimi NBA naslovi (poleg dveh, ki jih je osvojil kot igralec) tudi najtrofejnejši NBA trener v zgodovini – tako da je vsekakor tudi pravi naslov, ko je govora o uspešnem vodenju (vrhunskih ekip in posameznikov).

Na moji knjižni polici je tudi njegova avtobiografija, z naslovom Enajst prstanov, v katerih je zelo zanimivo orisal, katera so (bila) njegova voditeljska načela do zmagoslavij timov, ki jih je vodil.

Njegova načela so izredno uporabna za poslovni svet: izhaja iz osnovne ideje, da je naloga voditelja, da okoli sebe gradi oz. razvija voditelje na različnih ravneh. Pri tem je Jackson tudi izredno napreden trener: bil je eden prvih, ki je v trenerski proces dodal tudi bolj psihološke oz. spiritualne prvine: od treniranja čuječnosti in meditacije, ki je igralcem pomagala k še boljši osredotočenosti na igro, do pogovorov o smislu obstoja, sočutja do soljudi in samoizpopolnitvi … kot podlagah za uspešno timsko dinamiko in samoodgovorno ter samostojno delovanje v kritičnih trenutkih, ko so se igralci morali odločati sami (brez trenerja, ki je ob igrišču).

Njegovih enajst načel je naslednjih:

1. Vodite od znotraj: »Izogibajte se bližnjicam. Vodite iz sebe. Sčasoma sem vedno bolj ugotavljal sledeče: bolj ko sem govoril iz srca, bolj so me igralci slišali in razumeli ter imeli od povedanega tudi večjo korist.«
2. Brzdajte ego: »Bolj ko sem poskušal neposredno uveljavljati moč, manj močan sem posta(ja)l. Naučil sem se poklicati nazaj svoj ego in čim bolj razširjati moč, ne da bi se predal končni avtoriteti. Paradoksalno je, da je ta pristop okrepil mojo učinkovitost, saj me je osvobodil, da sem se osredotočil na svoje delo kot »čuvaj oz. skrbnik« ekipe.«
3. Naj vsak igralec odkrije (z vašo pomočjo) svojo usodo: »Vedno me je zanimalo vzpostaviti takšne okoliščine, da bi se igralci naučili sami razmišljati (s svojo glavo), da bi lahko sprejemali težke odločitve v žaru bitke. Moj pristop je bil vedno takšen, da sem vsakega igralca obravnaval kot celotno osebo, ne le kot osamljen zobnik v košarkarskem (u)stroju.«
4. Pot do svobode se skriva v lepoti sistema: podobno kot načela, ki se uporabljajo za večjo kreativnost in inovativnost v organizaciji, je Jackson uporabil sistem, znan kot trikotnik. »V trikotnik me je pritegnil način, kako le-ta opolnomoči igralce in nudi vsakemu življenjsko pomembno vlogo, pa tudi visoko raven ustvarjalnosti znotraj jasne, dobro opredeljene strukture.«
5. Spremeni posvetno v sveto/duhovno: »Kot vidim, je bila moja naloga trenerja, da naredim nekaj pomembnega iz ene najbolj posvetnih dejavnosti na planetu: igranja profesionalne košarke.« Jackson je meditacijo vključil v redno prakso treninga svoje ekipe. "Želel sem dati igralcem nekaj drugega kot samo X in O, da se osredotočijo na to. Še več, pogosto smo si izmislili svoje rituale, s katerimi smo v naše trening prakse vdihnili občutek svetega.«
6. En dih = en um: »Če postavite preveč omejitev pred igralce, bodo porabili nemalo časa, da bi poskušali popraviti oz. zaobiti sistem. Kot vsi mi, potrebujejo določeno stopnjo strukture v svojem življenju, po drugi strani pa dovolj širine, da se lahko kreativno izrazijo.«
7. Ključ do uspeha je v sočutju: »Sočutje ni ravno beseda, ki bi se v slačilnicah pogosto omenjala. Ugotovil pa sem, da lahko nekaj prijaznih, premišljenih besed močno preoblikuje odnose, tudi z »najmočnejšimi« moškimi v sobi (op.p. Jackson je v svoji eri treniral takšne osebnosti kot so Michael Jordan&Scottie Pippen pri Chicago Bullsih oz. Kobe Bryant&Shaquille O'Neal pri Los Angeles Lakersih). Sočutje ruši ovire med ljudmi.«
8. Osredotočaj se na energijo/duha in ne na rezultat: »Ko igralec "igra v okviru svojih naravnih sposobnosti«, aktivira (še) večji potencial za ekipo, s tem preseže lastne omejitve in pomaga soigralcem, da presežejo svoje. Ko se to zgodi, se celota začne seštevati v več kot vsoto svojih delov.« Jackson pri tem še dodaja: »Večina trenerjev se pogosto zaplete v to, da jih skrbi taktika oz. različni načini igranja, jaz pa sem se raje osredotočil na to, ali se igralci gibljejo in dihajo skupaj (op.p. fokus na timsko dinamiko).«
9. Včasih morate izvleči veliko palico: Včasih je Jackson uporabil »posebne trike«, da bi prebudil igralce in dvignil raven njihove zavesti. »Ne zato, ker želim, da bi njihova življenja postala nesrečna, ampak ker jih želim pripraviti na neizbežni kaos, ki nastopi v trenutku, ko stopijo na košarkarski parket.«
10. Ko si v dvomu – ne naredi ničesar: »Košarka je akcijski šport in večina ljudi, ki se ukvarjajo z njo, so visokoenergični posamezniki, ki radi počnejo nekaj oz.  karkoli za reševanje težav. Vendar pa obstajajo primeri, ko je najboljša rešitev, da ne naredite ničesar ... Podpišem se pod filozofijo pokojne Satchel Paige, ki je rekla: "Včasih sedim in razmišljam, včasih pa samo sedim.««
11. Pozabi na prstan: »Vsi sovražimo izgubljati. In vendar kot trener vem, da je omejevanje na zmago kontra produktivno, še posebej, če izgubiš nadzor nad svojimi čustvi. Še več, obsedenost z zmago je igra poraženca. Najbolje je delovati v smeri, da ustvarite kar najboljše možne pogoje za uspeh, nato pa se prepustite posledicam oz. rezultat pride sam od sebe.«

Jackson v svoji avtobiografiji zaključi: »Najpomembneje je, da igramo igro na pravi način in da imamo pogum za rast, tako kot človek kot tudi kot košarkar. Ko to storite, prstan poskrbi sam zase."

JÜRGEN KLOPP

V nemškem in nato angleškem nogometu je bil zadnjih nekaj sezon v ospredju predvsem glavni trener šampionskega moštva Borussia Dortmund in Liverpoola (s katerim je v letu 2019 osvojil tudi prestižno ligo prvakov), Jürgen Klopp.

Nekoč povprečni nogometaš Mainza v drugi ligi, nato njegov obetavni trener, ki si je prve pohvale prislužil s prebojem v prvo ligo, je skupaj s selektorjem Joachimom Löwom najbolj cenjeni nemški strokovnjak v svetu športa št. 1 – nogometa. Blondinec, ki ob igrišču skače kot otrok in tekme doživlja zelo čustveno, je v svojem pogledu še posebej poudaril pomembnost poznavanja značajskih značilnosti igralcev. 

»Če ne znaš oceniti igralčevih značilnosti in značaja, je filozofiranje zaman. Igralci se med seboj morajo razumeti, in če ničesar ne vedo drug o drugem, ni mogoče zmagovati. Trudimo se, da bi se veliko družili. Pomembno je tudi, da ljudi ne oviraš v njihovih željah. V 90 odstotkih lahko presodim značaj igralcev. V vsaki analizi sta zelo pomembni njihova osebnost in ocena, kako se lahko vklopijo v kolektiv. Razumeti morajo, da je nogomet kolektivna igra. Če to dojamejo, potem je vse lažje,« zatrjuje profesor, ki izkorišča svoje bogato znanje in razgledanost.

Ni tip trenerja, ki se osredotoča izključno na nogometne zakonitosti, marveč poskuša odkriti največje potenciale igralcev na vseh ravneh – tudi na duhovnih. »Veliko časa posvečam vajam za koordinacijo razmišljanja. Zdi se, da to nima ničesar skupnega z nogometom, toda nadzor nad razmišljanjem povečuje možnost zaznavanja nevarnosti, brzdanja čustev. To je nekakšen povezovalni trening med možgani in telesom,« je lahko tudi zelo temeljit ter strokoven, sicer zelo preprost in prijeten možakar, ki se presneto dobro zaveda, da vse življenje le ni vpeto v dramatičnih devetdeset (90) minut nogometne igre.
Katere so še ključne usmeritve in načela »trenerja – filozofa« Kloppa:

1. Samozavest: samozavest je zelo pomembna za voditelja. »Vem, da sem zelo dober pri nekaterih stvareh in to je dovolj. Po drugi strani pa je moja samozavest dovolj visoka, da imam okoli sebe ljudi, ki veliko vedo, na nekaterih področji z boljšim znanjem in vedenjem kot jaz; in se ne obnašam tako, kot da vem vse; in sem tudi pripravljeni priznati, da v določenem trenutku/področju tudi nimam pojma.«
2. Preprostost: osredotočaj se na ključne stvari ter bistvo ter poenostavi kompleksne stvari. »Eno je pogovor ena na ena, ki je osredotočen na posameznega igralca, njegove potrebe, zanimanja, izkušnje. Drugo pa je delati s celotno ekipo: tam je bistveno več stvari in kot trener poskusiš pomagati vsem enajstim igralcem, da se v pravem trenutku naučijo narediti prave stvari.«
3. Energija: »Dva razloga sta, da sem tako energičen ob stranski črti (med tekmami). Eno je moj značaj (čeprav sem sedaj veliko bolj umirjen, kot sem bil), drugi pa je, da sem nekakšen rezervni rezervoar za fante. Če čutim, da raven energije nekoliko pada, potem sem še vedno tam in jih lahko spodbudim (včasih tudi malo na silo), kadarkoli to potrebujejo. Vseeno je bolje biti malo jezen name, kot pa z njihove strani čutiti, da je »tekma preveč intenzivna«. Vedno potrebuješ nekaj, na kar se lahko odzoveš – to sem potreboval tudi sam kot igralec.«
4. Odnosi: »Ko vstopite v slačilnico, ste na nek način odgovorni za razpoloženje v sobi. Kot nogometna ekipa moramo skupaj resnično tesno sodelovati. Vsak od naših igralcev pozna ime vsake osebe, ki dela v Melwoodu. Vendar ni samo na meni, da v slačilnici ustvarjam vzdušje - za to je odgovoren čisto vsak član naše ekipe. Vsi zmagujemo drug za drugega; to storimo za(kuhinjsko osebje (npr. za Carol Farrell in Caroline Guest), saj vemo, kako je to pomembna tudi zanje. In zaradi tega je zmaga še bolj dragocena, bolj vredna.«
5. Vodenje z zgledom: »Kot vodja ne morete biti zadnji, ki pride, in prvi, ki gre ven. Ni treba, da ste vedno prvi in ​​zadnji, vendar morate biti zgled. Živim stoodstotno za te fante, z njimi, da naredimo skupaj največ, kar lahko, za naš klub. To v resnici ni filozofija, to je samo moj način življenja.«

Nasveti športnega trenerja, pa vendar se lahko brez problema vse zgoraj zapisano prevede v poslovni jezik vodenja vaših sodelavcev.

JOSEP GUARDIOLA

Pep Guardiola (ultra uspešni trener »najboljšega nogometnega kluba« na svetu, FC Barcelone oz. kasneje zelo trofejnega nemškega nogometnega kluba Bayern Munchen in trenutno (2020) uspešen trener večkratnega angleškega prvaka Manchester City-ja) je osnove svojega vodenja dobil pri svojem predhodniku Johanu Cruyffu, njegovemu trenerju, ki je prisegal na t.i. pigmalionov učinek (op.p. Pygmalion je igra britanskega dramatika George Bernard Shawa).

Gre za učinkovit način vodenja, s katerim izboljšamo sposobnosti ljudi tako, da jim pokažemo, da jim zaupamo in da od njih pričakujemo veliko (ali na kratko: namesto, da vidimo, da bi lahko verjeli, v tem primeru verjamemo, da bi lahko videli).
Poglejmo si nekaj vodstvenih zapovedi oz. vodil Pepa Guardiole, ki se seveda vse zlahka prenesejo v poslovni svet vodenja sodelavcev:

• Metoda njegovega dela je sestavljena iz vzpostavljanja odnosov in stališč v ekipi, gradnji homogene ekipe, ki temelji na skupnih vrednotah in pripadnosti filozofije organizacije, ki je več kot samo klub (op.p. Barco zaznamuje slogan v katalonščini »Mes Que un Club« (op.p. Več kot klub), ki implicitno kaže tudi na dejstvo, da klub predstavlja tudi simbol katalonske identitete, ki hrepeni po neodvisnosti in samostojnosti).
• Vodenje z zgledom: Guardiola je vodja, ki nas vedno znova prepriča z zgledom in s strastjo, s katero se predaja svojemu delu. Ker dela to, kar ljubi in ljubi to, kar dela. Guardiola je z dušo in telesom predan svojemu delu. Iz predanosti se rodi občutek pripadnosti. Občutek pripadnosti pa pripelje do motivacije: notranje želje, da naredimo tisto, kar moramo narediti, da izpolnimo svoje naloge.
• Vodstvena integriteta: verodostojen vodja ni tisti, ki se trudi ustreči večini ali početi tisto, kar vsi pričakujejo od njega, temveč tisti, ki se trudi, da so njegovi misli v skladu z njegovimi besedami in besede v skladu z njegovimi dejanji. Pa čeprav to pomeni, da mora velikokrat plavati proti toku in trpeti zaradi osamljenosti.
• Moč transformacijskega vodenja: dobri vodje svoje ljudi »spreminjajo«, iz njih potegnejo najboljše. Ustvarjajo predanost delu in razvijajo njihov talent. Zato jim ljudje sledijo. Uspeh je namreč kombinacija predanosti delu in udejanjanja talentov posameznikov – dober vodja zna spodbujati oboje pri svojih sodelavcih.
• Zmaguje ekipa in posamezniki, ki so predani ekipi in vrednotam organizacije. Barca pri svojih igralcih spodbuja skromnost kot človeško vrednoto in profesionalno odličnost na drugi strani. Kar pomeni, da egocentrični posamezniki v njeni ekipi nimajo kaj iskati (primer Zlatana Ibrahimoviča, igralca svetovnega formata in vrhunskega kreativca na igrišču, ki ga je Guardiola odpustil, ker se ni uskladil s sistemom vrednot, ki vlada v Barci). Španski izraz za skromnost je humildad, ki izhaja iz besede humus, ki pomeni zemlja. Skromnost torej lahko enačimo s prizemljenostjo, sposobnostjo biti na trdnih tleh, imeti stik z realnostjo.
• Zadovoljna krava daje več mleka. Zadovoljni ljudje proizvajajo več in bolje. Vsako organizacijo opredeljuje razpoloženje, ki vlada v njej. Guardiola čuti hvaležnost do življenja, kar med njegove igralce vnaša pozitivnost. Hvaležnost pa je predpogoj za velikodušnost in plemenitost. Velja rek, da več kot dajemo, več tudi prejemamo.
• Tako kot treniraš, tako boš igral. Poudarek je torej na tem, da vsak dan, v vsakem trenutku daš vse od sebe. In potem rezultat vedno pride. Če uživaš v poti, lažje dosežeš svoj cilj. Enako velja v poslu – podjetje, ki se fokusira na to, da vsak dan v vseh pogledih naredi vse za zadovoljevanje potreb svojih eksternih (kupci, drugi poslovni partnerji) in internih (zaposleni) strank, bo veliko uspešnejše tudi v doseganju svojih ciljev, ki bodo na ta način posledica.
• Dober učitelj je dostojen učitelj. Guardiola črpa znanje iz vseh mogočih virov ter vedno priznava strokovnost in izkušenost vseh svojih učiteljev.
• Vodje z zdravim razumom dosegajo izjemne rezultate. Ta zdrav razum pa je povezan s kolektivno logiko, z ljudmi. Vodje z zdravim razumom se znajo postaviti v kožo drugih (so empatični), ko napoči čas pomembnih odločitev.

KAJ NAS LAHKO O TRENIRANJU TALENTOV NAUČI NAJBOLJŠI EVROPSKI KOŠARKARSKI TRENER VSEH ČASOV – ŽELJKO OBRADOVIĆ ­– o njem govori Sani Bečirović, slovenski košarkarski reprezentant in dolgoletni Obradovićev varovanec v grškem klubu Panathinaikos:

»Željko je izjemen človek, oseba, ki me sicer spoštuje kot človeka in kot igralca, a hkrati vselej v obraz pove, kar si misli. Takoj. Brez dlake na jeziku. A vse zgolj z enim namenom. Da bi iz nas vseh iztisnil maksimum. Da bi izžel vse naše potenciale. Košarko je pač (s)poznal bolje kot vsi ostali, že kot igralec je bil trener. In hkrati večni perfekcionist. Nikdar ne odstopi. Nikoli se ne preda. Zanj ne morem, ne vem in ne znam ne obstajajo. Tudi glagola podcenjevati ne pozna.
Ob igrišču je torej vselej neizprosen, borec do konca. Košarko obožuje, rad jo ima, za zmago pa je pripravljen narediti vse. Sicer pa je povsem običajna oseba, ki se zna pogovoriti in pogovarjati z vsakim. Za svojega ga ne vzamejo le igralci, temveč tudi vsi ostali spremljevalci, fizioterapevti, pomočniki, ekonomi …Lahko bi zapisal, da gre za nekakšno kombinacijo avtoritete in prijateljstva. Vsi se ga bojimo in ga spoštujemo, hkrati pa v isti sapi natančno vemo, da se lahko z njim tudi pogovorimo, ga vprašamo za nasvet, čisto običajno pokramljamo. Najti v današnji vrhunski košarki to mejo in po njej tako suvereno hoditi, to je ključna zadeva, zaradi katere je Obradović več kot ostali trenerji. Menim, da ga prav to dela tako uspešnega.«

Kot vidimo je lahko vlaganje v razvoj coaching sposobnosti vodje oz. razvoj talentov in potencialov naših sodelavcev investicija, ki se odraža v še boljših poslovnih rezultatih, v doseganju bistvenih strateških ciljev, boljši izkušnji vaših strank in drugih ključnih deležnikov ter še večji zavzetosti vaših zaposlenih … kar pa je v današnji digitalni ekonomiji vstopnica za trajnostni uspeh organizacije in posameznikov v njih.