Digitalna ekonomija za poslovne organizacije prinaša predvsem nove razmere poslovanja, za katere so značilne naslednje karakteristike (ki jih je smiselno upoštevati tudi pri razvoju oziroma sistematični krepitvi kompetenc zaposlenih):

• Izhodišče poslovanja leži zunaj organizacije, zato se organizacije ne smejo več pretežno  ukvarjati same s seboj oziroma s svojo notranjostjo.
   
• Fokus ponudbe organizacij niso več produkti in storitve, oziroma njihova ponudba, temveč »višje« potrebe kupcev, kot je na primer izkušnja (experience), zato morajo organizacije iskati za kupce druge oblike vrednosti, ki ne izhaja samo iz kakovosti in funkcionalnosti.
  

  FOTO: Shutterstock
• Novi digitalni poslovni modeli na podlagi napredne uporabe digitalnih tehnologij.
   
• Podatkovno vodeno in/ali avtomatizirano odločanje.
   
• Sodelovanje v partnerskih poslovnih ekosistemih, kar pomeni bistveno večji poudarek na mreženju in soustvarjanju, skupaj z vsemi deležniki poslovnega okolja.
   
• Pomanjkanje digitalnih talentov in potreba po sistematičnem (internem) razvoju digitalnih kompetenc in znanj zaposlenih.

V kolikor torej želimo, da bodo slovenska podjetja mednarodno konkurenčna, morajo preseči izzive pretiranega oklepanja starih navad poslovanja, kar bodo lahko naredile le s pomočjo nove miselnosti (naravnanosti) in ustreznim nivojem razvitosti digitalnih kompetenc -> V raziskavi raziskovalne hiše Gartner Digital Enterprise 2020 se je tako kar 67 odstotkov poslovnih voditeljev strinjalo, da če njihovo podjetje v tem letu ne bo bistveno bolj digitalizirano, ne bo več konkurenčno.

Razlogi za neuspešnost digitalnih poslovnih preobrazb v veliki meri ležijo prav v pomanjkanju ustreznih digitalnih kompetenc.

Obenem pa rezultati digitalne pismenosti v Sloveniji niso razveseljivi, kot tudi raziskave oziroma številke (UMAR, 2020), ki govorijo o tem, koliko sredstev namenjajo posamezne države v t. i. neoprijemljivi (človeški) kapital, ki pa je na prehodu iz 3. v 4. industrijsko revolucijo (oziroma 5. in 6. industrijsko revolucijo, ki temu hitro sledita) ključen za današnjo in prihodnjo uspešnost držav oziroma organizacij (za Slovenijo velja, da smo glede teh številk relativno povprečni, dodaten problem pa je, ker v primerjavi z drugimi državami EU, ne povišujemo deleža sredstev v te namene).

V objavljenem evropskem indeksu digitalnega gospodarstva in družbe DESI (Digital Economy and Society Index) za leta 2018, kot tudi 2019 in 2020 je Slovenija še vedno pod povprečjem držav EU: Slovenija se je v letu 2020 (v letu 2018 in 2019 pa praktično enako) uvrstila na 15. (od 28-ih držav) mesto na področju upravljanja človeškega kapitala, kjer je še posebej alarmanten podatek, da ima samo 55 odstotkov prebivalcev Slovenije, starih od 16 do 74 let, vsaj osnovne digitalne spretnosti.


Pomenljiva je tudi raziskava DIH Slovenija in Fakultete za organizacijske vede, ki je ob zaključku 2019 na vzorcu devetdeset (90) podjetij ugotovila, da sodi med najpomembnejše razloge za neizvajanje oziroma počasno izvajanje digitalne preobrazbe ravno pomanjkanje kadrov in pomanjkanje znanja ter da bi potrebovala podporo pri dvigu digitalnih kompetenc.

Vse to kaže na jasne potrebe slovenskih podjetij po načrtnem in sistematičnem razvoju digitalnih kompetenc in znanj zaposlenih.

Ta je nujen, kajti drugače bo Slovenija še bolj zaostala v primerjavi z ostalimi državami EU, kar ne nazadnje kažejo tudi prvi rezultati aktualne (oktober – november 2020) raziskave s področja razvitosti digitalnih kompetenc in znanj v slovenskih MSP (malih in srednjih podjetjih), ki jo skupaj izvajata DIH Slovenija in IIBA Slovenija.
Rezultati te aktualne raziskave nakazujejo, da slovenski MSP:

• V digitalni poslovni preobrazbi NE vidijo priložnosti za višjo konkurenčnost in inoviranje poslovnih modelov, kar pomeni, da ne razumejo dovolj dobro dodane vrednosti oziroma ključnega namena digitalne poslovne preobrazbe.
   
• Večina anketiranih ima uvedena predvsem bazična digitalna delovna mesta, kot so orodja za delo na daljavo, medtem ko smo se bistveno slabše odrezali na področju bolj naprednih digitalnih delovnih mest (kot npr. orodja za sodelovanje, ki so več kot vodenje sestankov (npr. za projektno vodenje, za inoviranje), platforme za deljenje vsebin namenjenih povečevanju znanja, platforme za soustvarjanje z drugimi deležniki poslovnega ekosistema, ipd.).
  

  FOTO: Shutterstock
• 80 odstotkov podjetij MSP vlaga 8 ur ali manj/mesec na zaposlenega, za razvoj digitalnih kompetenc - > zaostanek nasproti digitalno razvitim ekonomijam bo v prihodnje še višji!
   
• Kritično je tudi dejstvo, da se po posameznih ključnih delovnih profilih praktično povsod pojavljajo najvišji razkoraki na kompetencah, ki so za te profile ključne.
   
• Problem razmišljanja vključenih podjetij je tudi v tem, da bodo zaostanek na področju digitalnih kompetenc poskušala nadoknaditi s kadrom od zunaj, ki pa ga je glede na stanje na trgu delovne sile, izredno težko dobiti oziroma je tak kader bistveno dražji (kot pa v primeru, če ga sistematično vzgajamo oz. razvijamo sami).
   
• Največja ovira, ki jo anketiranci navajajo na področju uspešne digitalne poslovne preobrazbe, pa je v preveliki osredotočenosti na redno delo in premajhni kompetentnosti obstoječega kadra.

Glede na vse povedano vidimo, da bo za slovenske organizacije, s ciljem njihovega uspešnega delovanja v pogojih digitalne ekonomije, v prihodnje ključno, da bodo njihova vodstva (in posledično zaposleni) bolje razumeli drugačne pogoje poslovanja v digitalni ekonomiji in kakšne vplive imajo le-ti na uspešno delovanje organizacije, kot tudi predvsem to, da bodo sistematično krepila tista (digitalna) znanja in kompetence, ki jim bodo omogočale prebojne inovacije ter ustvarjanje višje vrednosti v očeh kupca oziroma drugih ključnih deležnikov organizacije.

*soavtorja pri raziskavi: Roman Klarič in Aleš Štempihar