Odpiramo vrata tujine: Gruzija; osnovne značilnosti (1/5)

საქართველო. oziroma Sakartvelo pomeni dežela Kartvelijcev oziroma Gruzija. Zasanjani kavkaški biser, za katerega še danes nekateri niso prepričani, ali spada v Evropo ali Azijo, je poln prijaznih in gostoljubnih domačinov. Odlična vina, edinstvena kulinarika, črnomorska obala, najstarejše cerkve in romantični gradovi odražajo njen tako evropski, kot tudi orientalski in sovjetski genom.
 

Osnovne značilnosti države

Gruzija je obmorska država, ki leži ob severovzhodni obali Črnega morja. Na severni strani meji na Rusijo, na južni na Armenijo in Turčijo, na zahodu pa na Črno morje. Je dolina, z visokimi gorami Kavkaza na severni strani.

Deli se na vzhodno in zahodno Gruzijo. Zahodni del se bistveno razlikuje od vzhodnega, saj je poln gora, močvirnih gozdov, območij večnega snega in ledu ter se vrašča v evropsko celino. V delu vzhodne Gruzije prevladujejo suhe ravnice, posejane s polji in številne soteske, med katerimi so visoki hribi.

V preteklosti je imela Gruzija v obeh delih značilne množične gozdove, a so jih bili zaradi intenzivnega kmetijstva, primorani skrčiti. Posledično jih danes v nižinah praktično ni več, v višjih legah pa uspevajo gaber, brest, bukev, jesen in kostanj, ter smreke in jelke. Na številnih območjih tako najdemo zimzelene vrste, kot je pušpan. Okoli 1000 od vseh 4000 višjih rastlin na tem območju je endemičnih.

Najvišja točka v državi je gora Metri Shkhara s 5068 metri, najnižja pa Črno morje. Vzdolž glavnega grebena Visokega Kavkaza prevladujejo številni ledeniki in od vseh 2100 ledenikov v Kavkazu, jih je približno 30 % prav v Gruziji. Poznana je tudi Kruberjeva jama, ki označuje drugo najbolj globoko jamo na svetu. Naravne nevarnosti predstavljajo zlasti potresi.

Klimatsko velja Gruzija za izredno raznoliko državo. Kavkaško hribovje preprečuje vdor hladnega zraka s severa, medtem, ko Mali Kavkaz preprečuje vdor vročega zraka z juga. Zahodna Gruzija se nahaja na severnem obrobju vlažnega subtropskega pasu. Padavine so enakomerno razporejene preko celega leta, temperature pa razmeroma visoke. Poletja so razmeroma mokra. Pozimi je v gorah snežna odeja debela več kot dva metra. 

Vzhodna Gruzija ima padavin bistveno manj. Podnebje je vlažno subtropsko do kontinentalno. Močan vpliv nanj ima nemoten dotok suhega zraka iz Kaspijskega jezera. Naravne pregrade na jugu zmanjšujejo dotok vlažnih zračnih mas iz Črnega morja. Posledica je bistveno nižja količina padavin ter obenem veliko število sončnih dni. Poleti se običajno zrak segreje do 42 stopinj in več. Najprimernejša letna časa za potovanje v to deželo sta pomlad (maj in junij) in jesen (september in oktober). V teh obdobjih, se temperature gibljejo med 20 in 25 stopinjami.

Gruzija Ima devet regij in dve avtonomni republiki, ki uradno spadata h Gruziji. To sta pokrajini Južna Osetija oziroma Ckinvali in Abhazija, a Gruzija nad njima ne izvršuje nikakršnega nadzora.

Površina Gruzije znaša 69.700 km² in šteje 4. 394 700 prebivalcev. Gruzijci se ne uvrščajo v nobeno izmed glavnih etničnih kategorij Evrope ali Azije. Etnične skupine so predvsem etnični Gruzijci (86,8 %), nato pa še Abhazijci, Armenci, Asirci, Azerbajdžanci, Grki, Judje, Kisti, Osetijci, Rusi, Ukrajinci, Jezidi, itd. Gruzijski Judje so ena najstarejših judovskih skupnosti na svetu. Nekoč je bila v Gruziji pomembna etnična nemška skupnost, večina Nemcev pa je bila med drugo svetovno vojno deportirana.

Vsaj 1 milijon izseljencev iz Gruzije zakonito ali ilegalno prebiva v Rusiji. Gruzijska neto migracijska stopnja je – 4,54, ki pa ne vključuje gruzijskih državljanov, ki živijo v tujini. V to državo so se naselili priseljenci z vsega sveta. Večina jih je iz Rusije (51,6 %), Grčije (8,3 %), Ukrajine (8,11 %), Nemčije (4,3 %) in Armenije (3,8 %)

Uradni jezik je gruzijščina (tudi gruzinščina), govori ga 87,7 % prebivalstva in se zapisuje s posebno gruzijsko abecedo, ki ima kar 33 črk. Velja za najbolj razširjen kartvelski jezik in ne spada niti pod indoevropskega, niti pod turškega ali semitskega. V uporabi so tudi abhajščina, ki ima status uradnega jezika v avtonomni regiji Abhaziji, ter azerbajdžanščina (govori jo 6,2 % prebivalcev), armenščina (3,9 %), ruščina (1,2 %) in 1 % drugih jezikov.

Izvor gruzijskega ali kartvelskega naroda pripisujejo združevanju avtohtonih prebivalcev s priseljenci, ki so se v daljni Antiki preselili na Južni Kavkaz iz smeri Anatolije, kartvelska jezikovna skupina pa predstavlja najbolj razširjeno jezikovno skupino, saj vključuje gruzinski, svanski, mingrelski in lazijski jezik.

Valuta je gruzijski lari (GEL), ki je 0,25 evra. Himna se imenuje Svoboda oziroma Tavisupleba, geslo države pa Moč je v enotnosti. Po časovnem pasu je Gruzija 4 ure pred Slovenijo.

Glavno in obenem tudi največje mesto je Tbilisi, ki je ime dobilo zaradi številnih žveplovih vrelcev. Do leta 1936 se je imenovalo Tiflis, nekateri ga še vedno poznajo pod tem imenom. To je živahna in pisana prestolnica, saj s širokimi bulvarji, labirintastimi starimi ulicami in neskončnimi sprehajalnimi potmi velja za mesto nasprotij. Ne izpustite brezplačne vožnje z gondolo in veličastnega razgleda na to mesto.

Leži na bregovih reke Kure oziroma Mtkvari in šteje 1,5 milijona prebivalcev. Ustanovil ga je kralj Kavkaške Iberije, v V. stoletju našega štetja. Ugodna lega na križišču med Evropo in Azijo ter bližine donosne Svilne ceste, mu daje privilegij oziroma prekletstvo sporov med različnimi svetovnimi silami. Tudi danes še vedno zagotavlja položaj pomembne tranzitne poti za različne energetske in trgovinske projekte.

Bogata, raznolika kultura in arhitektura se izražata skozi srednjeveške, neoklasicistične umetnosti, Art nouveau-ja, stalinistične ter moderne arhitekturne bisere.

Med pomembne turistične znamenitosti se uvršča stolnica Sameba in Sionska stolnica, Trg svobode, Rustavelijeva avenija, avenija Agmašenebeli, srednjeveška trdnjava, psevdo - mavrsko operno gledališče in Gruzijski narodni muzej.

Njena zgodovina sega do samega začetka zgodovine človeštva. Poimenovanje države izhaja iz Perzije, v slovenski jezik pa smo ga prevzeli iz ruščine. V IX in X stoletju je bila kraljevina, kjer je vladala dinastija Bagrationi. Svoj razcvet je doživela od konca X. do XII. stoletja, ko jo je vodil kralj David IV, s kraljico Tamaro Veliko. Zaznamovale so jo številne vojne, med njimi vojna iz leta 1243, ko jo je porazila mongolska vojska.

Poraz je izkoristilo Otomansko cesarstvo ter si jo podjarmilo. Posledica tega je bil razpad Gruzije na manjša kraljestva in kneževine. Leta 1801 je postala sestavni del ruskega imperija, leta 1922 pa socialistična republika v okviru Sovjetske zveze. Po njenem razpadu je bila leta 1991 po dolgih stoletjih ponovno samostojna država.

Njen prvi predsednik Zviad Gamsakhurdia je želel popolno oblast Tbilisija nad vsemi gruzijskimi regijami. A ker sta temu nasprotovali že zgoraj omenjeni regiji Abhazije in Južne Osetije, je prišlo do vojne med Gruzijo in tema dvema regijama. Vojna je trajala do leta 1995, njen rezultat pa odcepitev regij, ob podpori Rusije.

Leta 2004, je še tretja že omenjena regija, Adžarija, izrazila željo po odcepitvi. Takratni gruzijski predsednik Mihail Sakašvili in njegova vlada, je tem težnjam odločno nasprotovala. Posledica tega je bil rusko – gruzijski vojni spopad (bomba v avtomobilu gruzijskih mirovnikov) leta 2008. Danes je med državama premirje, a se obiska Adžarije ne priporoča.

Politično Gruzija temelji na ustavi, sprejeti 24. avgusta 1995. Je nekdanja sovjetska republika (bila je del SZ, ki je razpadla leta 1991). Danes je parlamentarna demokracija, organizirana kot polpredsedniška unitarna republika, pod vodstvom predsednika Salomeja Zurabišvilija. Trenutni aktualni premier je Giorgi Gaharia. Neodvisnost in samostojnost, ter hkrati osvoboditev izpod ruskega imperija, je Gruzija razglasila 26. maja 1918. Je članica Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije in Črnomorske zveze za gospodarsko sodelovanje.