Odpiramo vrata tujine: Dobrodošli v Keniji (1/5)

V seriji prispevkov rubrike »Odpiramo vrata tujine«, predstavljamo Kenijo.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Vzhodna Afrika in Kenija! Najprej pomislimo na ekvator, Indijski ocean, Masaje in safari. Vendar velja ta revna, obmorska dežela za eno izmed najbolj turistično obiskanih krajev Afrike. Ne odlikujejo je zgolj Klimandžaro, Nairobi in divje živali, ampak tudi status naravnega paradiža, izumirajočih živalskih vrst in bogate prazgodovine človeštva. Je raznolika država, z enakim utripom. Čeprav je trgovinsko središče vzhodne Afrike, bi jo lahko označili s sopomenko »od blata do zlata«, saj na eni strani nekateri trpijo neznansko revščino v nezdravih pogojih in izpostavljenosti številnim boleznim (prevladuje Aids), medtem, ko drugi uživajo največje prednosti življenja.
 

Osnovne značilnosti države


Kenija je obmorska država, ki leži ob ekvatorju v Vzhodni Afriki, med Indijskim oceanom na vzhodu in Viktorijinim jezerom na zahodu. Na severu meji na Etiopijo, na vzhodu na Somalijo, na jugozahodu na Indijski ocean, na jugu na Tanzanijo, na zahodu na Ugando in na severozahodu na Južni Sudan. Na jugovzhodu jo obdajajo tropske plaže Indijskega oceana. Dežela zajema prostranstva številnih jezer, polpustinj in savan, nad katerimi se dvigujejo z gozdovi obdana hribovja. Vodnih površin je približno 13.400 km2 , od česar večino predstavlja jezero Turkana ter del Viktorijinega jezera.

Država je razdeljena na sedem provinc in sicer: Centralna provinca, Obalna provinca, Vzhodna provinca, Severovzhodna provinca, Zahodna provinca, provinca Nyanza, provinca Rift Valley ter posebno upravno območje Nairobi.

Po velikosti prevladuje provinca Rift Valley z 10.006.805 prebivalci, ki pokriva kar tretjino države. Večje province glede na število prebivalstva so še Vzhodna provinca, provinca Nyanza ter Zahodna in Centralna provinca. Provinca z največjo gostoto prebivalstva je upravno območje Nairobi, kjer gostota prebivalstva znaša kar 4509 prebivalcev na kvadratni kilometer.
 
Po gosti poseljenosti ji sledijo še Zahodna provinca (516 preb./km2 ), provinca Nyanza (336 preb./km2 ) in Centralna provinca z 332 prebivalci na kvadratni kilometer. Najredkeje poseljena provinca je Severovzhodna provinca s komaj 18 prebivalci na kvadratni kilometer. Razlogi za tako velike razlike v poseljenosti gre iskati v neenakomerni razporeditvi vodnih virov, padavin in posledično rodovitnosti kmetijskih zemljišč.
 
Kazalnik razvitosti provinc je zagotovo tudi oskrba prebivalstva s pitno vodo, ki je v Keniji še vedno problematična. Najbolje so prebivalci oskrbljeni s pitno vodo v Nairobiju, kjer tretjina prebivalcev dobiva pitno vodo iz vodovoda, ostali pa do najbližjega vira pitne vode porabijo v povprečju manj kot 15 minut. Drugi dobro oskrbovani provinci sta še Centralna in Obalna provinca, najslabše je stanje v Severovzhodni provinci, kjer ima vodovod zgolj 1% prebivalcev.
 
FOTO: Getty Images
FOTO: Getty Images
Drugi pomemben pokazatelj razvitosti je zagotovo delež prebivalstva z dostopom do električne energije. Najslabšo oskrbo z električno energijo imajo Zahodne, Severovzhodne province in province Nyanza, kjer je obenem tudi največja stopnja revščine. Največ prebivalcev pa ima dostop do električne energije v upravnem območju Nairobi, in sicer kar 70%. Izobrazbena struktura prebivalstva je po provincah različna, še vedno pa je velika tudi razlika v izobraženosti med spoloma, kjer je stopnja izobraženosti žensk občutno nižja od moških, zato veljajo osebe nežnejšega spola za zelo ranljivo skupino prebivalstva.
 
Najhujše je stanje v Severovzhodni provinci, kjer je brez izobrazbe kar 90% žensk in več kot 60% moških, večina prebivalstva se namreč še vedno ukvarja z nomadsko živinorejo. Najmanj neizobraženih je v Nairobiju, Centralni in Zahodni provinci ter provinci Nyanza. Največ prebivalcev, ki živijo pod absolutno mejo revščine je v provinci Nyanza, Severovzhodni in Zahodni provinci.
 
Najbolj kvalitetno življenje uživajo prebivalci Centralne province in prebivalci Nairobija, z izjemo tistih, ki živijo v slumih (neformalna naselja z najvišjo stopnjo revščine). Gre za provinci, ki prejmeta zadostno količino padavin, imata ugodnejše temperaturne razmere in posledično omogočata razvoj kmetijstva.
 
Nad obalno ravnino, ob Indijskem oceanu, ki je obsežnejša le na severu, ob reki Tana, se površje proti notranjosti najprej rahlo dvigne v nizko gričevje in nato v obsežne ravnike na 300-1500 metrov nadmorske višine, s posamičnimi osamelci. Na severu so v podlagi mezozojski apnenci in peščenjaki. V njih so nastale več sto kilometrov dolge strukturne stopnje. Na jugu prevladujejo stare kristalinske kamnine Afriškega ščita.
 
FOTO: AFP PHOTO / TONY KARUMBA 
FOTO: AFP PHOTO / TONY KARUMBA 
Zahodni del Kenije leži v Vzhodnoafriškem višavju, nastalem s tektonskimi premiki in vulkanskimi izbruhi v terciarju in kvartarju. Višavje (Kenya Highlands) sestavljajo obsežni ravniki na nadmorski višini 1500-2000 metrov, ki se zlagoma vzpenjajo proti robovoma Vzhodnoafriškega tektonskega jarka (angl. Rift Valley). To je 30-50 km široka tektonska udorina, do 1200m nižja od okoliških ravnikov in preseka Kenijo od juga proti severu. Nastajati je začela v miocenu in je zdaj sestavljena iz niza ločenih kotlin. V njej so slana jezera (Naivasha, Magadi, Baringo) in ognjeniški stožci. Jarek na obeh straneh spremljata pokrajinsko izrazita, tektonsko dvignjena robova: na vzhodni strani gorovja je Aberdare, kjer se nahaja najvišji vrh - Satima, 3998m), na zahodni strani pa gorovje Mau (Melili, 3098m).
 
Hkrati s tektonskim jarkom so nastali obsežni stožčasti ognjeniki, ki se dvigajo več 1000 metrov nad okoliške ravnike, tudi na Mount Kenya (5199m) vzhodno od jarka in Mount Elgon (4321m) zahodno od njega. Na jugozahodni strani se ravniki zlagoma spuščajo v kotlino Viktorijinega jezera (1134 metrov nadmorske višine).
 
Najvišja točka v državi je Mount Kenya s 5.199 metri nadmorske višine, najnižja pa Indijski ocean.
 
Podnebje je ekvatorialno, vendar omiljeno zaradi višine, z enakomernimi temperaturami skozi celo leto. Velike razlike so v količini padavin, in sicer jih na severu in severovzhodu pade manj kot 300 mm, na višavju 750-1800 mm, na privetrni strani gora pa vse do 2500 mm. V notranjosti sta dve deževni dobi, glavna je od marca do junija, ko prinašajo dež jugovzhodni pasati, druga od oktobra do decembra. Ob Indijskem oceanu so padavine razporejene čez vse leto, nekaj več jih je le od aprila do junija. Več padavin je tudi na jugozahodnem delu (1300-1500 mm), ki jih prinašajo vetrovi iz nad Viktorijinega jezera.
 

Velikih podnebnih razlik v Keniji ni zaradi bližine ekvatorja, zato priporočamo, da se obisku države izognete od marca do junija, ki velja za deževno obdobje. Najbolj deževna sta maj in junij. Veliko manj dežja pade od konca oktobra pa do sredine decembra - v tem časovnem pasu je lahko tudi povsem brez padavin. Najbolj primerno obdobje potovanja v Kenijo je obdobje med decembrom in marcem, ko je najmanj padavin in se živali v parkih zbirajo ob vodnih virih, prav tako je ugoden čas med julijem in septembrom, ko se odvijajo večje migracije živali.
 
Vzhodni deli voda odtekajo v Indijski ocean (največja je reka Tana s 708 km), zahodni deli v Viktorijino jezero (spada k porečju Nila), osrednji deli pa v slana jezera na dnu Vzhodnoafriškega tektonskega jarka. Največje slano jezero je Turkana na severu (6405 km², starejše ime Rudolfovo jezero). Keniji pripada severovzhodni del Viktorijinega jezera (celotna površina meri 69.484 km², njegova največja globina je 82 metrov.
FOTO: Press Release / Traumflug Durch Afrika 
FOTO: Press Release / Traumflug Durch Afrika 

 
Najrodovitnejša tla so na vulkanskih kamninah na višavju (andosoli), drugod prevladujejo savanska (vertisoli) in lateritna tla (ferasoli).V sušnejših severnih delih so rjava in siva polpuščavska ter puščavska tla (jermosoli in kserosoli). Naravno rastje v obalni ravnini je tropski deževni gozd, vendar je večinoma izkrčen. Ob obali rastejo mangrove. V notranjosti je v bolj namočenih delih tropski gorski gozd, drugod nizko-travnata savana, ki proti severu prehaja v trnasto savano, polpuščavo in puščavo. Gozdovi pokrivajo samo 45% površine.
 
Naravne nevarnosti predstavljajo pogoste suše in nevarnost cunamijev ob Indijskem oceanu.
 
Skupna površina Kenije je 582.646 km² in ima 44.037.656 prebivalcev. Do začetka devetdesetih let se je prebivalstvo zelo hitro povečevalo, leta 2011 je bila rast 2,6%, nato se je upočasnjevala zaradi epidemije aidsa. Zaradi virusa HIV vsako leto umre približno 150.000 ljudi. Danes je povprečna življenjska doba 63 let, a tudi ta se krajša iz istih bolezenskih razlogov.
 
Etnično zelo raznoliko prebivalstvo sestavlja 42 ljudstev, med katerimi so stoletna nasprotja (spori med pastirskimi in poljedelskimi ljudstvi za zemljo). Najštevilčnejša so bantujska ljudstva (66%), ki jih v jugozahodnem delu višavja predstavljajo Kikuji (21%), Luhuji (14%), Kambi (11%), Meruji (5%) in Njiki (5%). Ob Indijskem oceanu živijo Svahiliji (10.000). Njihov jezik je glavni občevalni jezik v Vzhodni Afriki. Nilotska ljudstva (28%) živijo ob Viktorijinem jezeru (Louji, 13%), na osrednjem višavju (Kalendžini, 11%) ter južno od Nairobija (Masaji, 2%). Na skrajnem severovzhodu živijo kušitska ljudstva, predvsem Oromi in Somalci.
 
V Keniji živi še 90.000 Indijcev, 42.000 Arabcev in 35.000 Evropejcev. Po veroizpovedi so prebivalci večinoma kristjani, predvsem katoličani (20%), protestanti (20%) in pripadniki različnih afriških cerkva (21%), drugi pripadniki tradicionalnih verstev (17%) ter muslimani (10% je več ali manj Sunitov in zelo vplivne Ismailitske skupnosti). Večina ljudi živi na delih višavja, primernem za poljedelstvo, ob Viktorijinem jezeru in Indijskem oceanu (20% površine), kjer gostota presega 500 preb./km².
 
FOTO: REUTERS/Pawel Kopczynski
FOTO: REUTERS/Pawel Kopczynski
Širni deli severa in juga so zelo redko poseljeni z živinorejskimi, deloma nomadskimi ljudstvi. Zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje in delovnih mest na podeželju je zelo močno priseljevanje v večja mesta, posebno v Nairobi, kjer so zrastla velika barakarska naselja.
 
Glede na kenijsko ustavo iz leta 1992, sta v Keniji dva uradno priznana jezika, in sicer angleščina kot zapuščina britanske kolonialne dobe in swahili kot drugi uradni jezik, najbolj je razširjen ob obali, hkrati je zelo razširjen tudi v šolstvu.
 
Valuta je kenijski šiling (KES ali Ksh) in je 0,0076 evra. Geslo države je »Delajmo skupaj!«, domena .ke, klicna številka se glasi +254, medtem, ko je številka za nujno pomoč 999. Po srednje evropskem časovnem pasu, so tri ure pred Slovenijo.
 
Glavno in največje mesto je Nairobi. S prebivalstvom med 3 in 4 milijoni ljudi velja obenem tudi za najbolj naseljeno mesto v Vzhodni Afriki in eno največjih v celotni Afriki. Leži ob reki Nairobi, v južnem delu države. Ime Nairobi izvira iz masajske fraze »Enkare Nyorobi«, kar pomeni »kraj hladnih voda«.
 
Mesto je bilo ustanovljeno leta 1899, kot pomožno oskrbovalno taborišče, pri gradnji železnice med Mombaso in Ugando. Tukaj je hram kulture, izobraževanja ter parlamenta. Je mesto številnih nasprotij, tukaj boste spoznali tradicionalne Masaje ter doživeli safari afriških narodnih rezervatov.

  • Starejša zgodovina
Že okoli 6000 pr.n.št. so severovzhodne dele Kenije naseljevali predniki kušitskih ljudstev, okoli 500 pr.n.št. so se na višavju naselila bantujska ljudstva. Med 7. in 10. stoletjem so Arabci iz Omana in Jemna osvojili obalno območje ter ustanovili trgovske naselbine (Malindi in Mombaso).
 
V 15. stoletju so od severa začela na višavje prodirati nilotska ljudstva, ki so opustila nomadstvo, se pomešala s staroselci in se lotila poljedelstva (Luoji, Kalendžini). V 18. stoletju so se tu naselili še živinorejski Masaji. Po letu 1498 so Portugalci ustanovili več naselbin ob kenijski obali, dokler jih leta 1728 niso pregnali Arabci. V 1837 je obalne dele osvojil zanzibarski sultan in 1887 dal del obale v zakup zasebni Britanski vzhodnoafriški družbi in ta je takoj začela prodirati v notranjost. Po njenem bankrotu (1895) je obalna območja prevzela britanska vlada in jih 1.7.1895 razglasila za Vzhodnoafriški protektorat pod formalno oblastjo zanzibarskega sultana. Ozemlje v notranjosti, do Vzhodnoafriškega tektonskega jarka, so 23.7.1920 razglasili za kolonijo Kenijo in jo upravno združili s protektoratom,1926 pa so ji dodali še ozemlje med Vzhodnoafriškim tektonskim jarkom in današnjo mejo z Ugando.
 
Med Kikuji (črnski prebivalci) je 1952 izbruhnil upor Mau-Mau, med katerim so uporniki pripravljali teroristične akcije proti britanski upravi in belim priseljencem. Velika Britanija je upor z vojsko zadušila šele leta 1956.
  • Neodvisna država
FOTO: REUTERS/Thomas Mukoya/File Photo
FOTO: REUTERS/Thomas Mukoya/File Photo
Leta 1960 so ustanovili Kenijsko afriško narodno zvezo (KANU) in za njenega predsednika izbrali Joma Kenyatto (1961) ter Kenijsko afriško demokratično zvezo (KADU). Na parlamentarnih volitvah 26.5.1963 je zmagala KANU, 1.6.1963 pa je Kenija dobila notranjo avtonomijo. 12.12.1963 so razglasili neodvisno državo, ki je imela sprva status dominiona, po umiku britanskih enot so 12.12.1964 razglasili republiko v okviru Commonwealtha; njen prvi predsednik je postal J.Kenyatta (1964-78). Novembra 1964 se je KADU prostovoljno razpustila, njeni člani so se vključili v KANU, ki je bila 1982-91 edina dovoljena politična stranka.
 
Po Kenyattovi smrti 1978 je postal predsednik republike Daniel arap Moi iz ljudstva Kalendžinov, ki so ga šele množični protesti prisilili k vnovični uvedbi večstrankarske politične ureditve (1991). Mednarodna skupnost je sicer očitala predsedniku Moiu in stranki KANU zatiranje opozicije ter kršenje človekovih pravic, hkrati pa je Keniji izdatno pomagala premagovati hudo gospodarsko krizo. Na predsedniških volitvah 2002 pa se je z zmago njenega voditelja Emilia Mwaija Kibakija končala skoraj 40-letna vladavina stranke KANU.
 
Po ustavi iz 12.12.1963 je Kenija predsedniška republika. Volilno pravico imajo vsi kenijski državljani, starejši od 18 let. Predsednika republike izvolijo na splošnih volitvah za pet let. Po ustavnih spremembah 1991 mora dobiti v petih od osmih volilnih okrožij najmanj 25% glasov. Hkrati je tudi predsednik vlade in imenuje predsednika ter tri ministre. Trenutno to funkcijo zaseda Uhuru Kenyatta. Enodomno Narodno skupščino, imenovano Bunge, sestavlja 224 poslancev, 210 jih za pet let izvolijo na splošnih volitvah po večinskem sistemu, šest jih imenuje vlada, šest opozicija, generalni državni tožilec in predsednik parlamenta pa sta člana po funkciji.
 

Več iz rubrike

Komentarji: