Chili po inkovsko, Tili, ji je reklo pleme Pikunčev, kar naj bi pomenilo konec zemlje, danes Republika Čile. Oaza miru, ki velja za moderno državo, v kateri boste našli najbolj suho puščavo na svetu, se ponoči nagledali ozvezdja, obiskali »planet Mars« in skrivnostne kipe ter zaplavali v nebeško modrih lagunah in gejzirjih.
 

Osnovne značilnosti države

  Sredi Tihega oceana ima Čile suverenost nad več otoki vulkanskega izvora, ki se skupaj imenujejo Otoški Čile (Insular Chile). Tako poleg celinskega dela pripadata Čilu še otočje Juan Fernández, približno 667 km in Velikonočni otok (Rapa Nui), približno 3600 km zahodno od osrednjega dela države.

Je najjužnejša država na svetu, ki je geografsko na kopnem. Leži vzdolž visoko seizmične in vulkanske cone, ki je del pacifiškega ognjenega obroča zaradi subdukcije oziroma podrivanja Nazca plošče in Antarktike pod južnoameriško ploščo.
Spada med najdaljše države na svetu in velja za dolg in ozek obalni južni stožec na zahodni strani Andov, ki se razteza več kot 4300 km od severa proti jugu in je le 350 km širok na najširši točki od vzhoda proti zahodu.

Lasti si tudi 1.250.000 km² Antarktike (čilsko antarktično ozemlje), vendar je njen lastniški status na Antarktiki mednarodno pravno sporen. 

Izvaja nadzor nad Velikonočnimi otoki in otokom Sala y Gómez, najbolj vzhodnima otokoma Polinezije, ki jih je vključila v svoje ozemlje leta 1888 ter otokom Robinsona Crusoeja, ki je več kot 600 km oddaljen od celine in je del otočja Juan Fernández. Nadzorovana, a le začasno naseljena (nekateri lokalni ribiči) sta majhna otoka San Ambrosio in San Felix. Vsi ti otoki so pomembni, ker širijo zahtevo Čila po teritorialnih vodah od obale v Tihi ocean.

Država je razdeljena na 13 regij (špansko: regiónes), ki so od severa proti jugu oštevilčene z rimskimi številkami od I do XII. Izjema je regija okoli prestolnice Santiago, ki nosi oznako RM kot Región Metropolitana. Med prebivalstvom se namesto polnih imen regij raje uporablja kar njihove številke. Vsaka regija se deli na več provinc (provincias), te pa naprej na občine. Skupno število provinc je 51, občin pa 346. Območja so v deželi razdeljena na tri splošne cone: puščavska pokrajina na severu, osrednji Čile in vlažna regija na jugu.
 

Severni Čile

Kraji:Arica, Iquique, Antofagasta, San Pedro de Atacama, Coquimbo.

Slovi po najbolj sušni puščavi na svetu - San Pedro de Atacama, območje nekdanjih Inkov. 

Centralni/Osrednji Čile

Kraji: Valparaíso, Santiago, Santa Cruz, Maule

Je središče države, kjer lahko obiščete največja mesta, znane vinograde (sprehod »med morskimi vinogradi« – elegantno luksuzno letovišče Vina del Mar se bohoti s čudovitimi plažami, kot je denimo plaža Concon).

Južni Čile

 

Kraji:Concepción, Pucon, Puerto Varas

Južni Čile je bogat s gozdovi, pašniki in ima vrsto vulkanov in jezer, rek.
 

Skrajni jug

Kraji:Puerto Natales, Punta Arenas...

Zahodna Patagonija je labirint jezer, fjordov, zalivov, kanalov, polotokov, otokov, ledenikov, prostranih gozdov in nekaj najboljših smučarskih centrov.
 

Velikonočni otoki

Kraji: Hanga Roa

Osamljeni otok je prizorišče ene najbolj skrivnostnih civilizacij na svetu. Še danes se poraja ogromno vprašanj ob dih jemajočih moaih, ogromnih skrivnostnih kipih, kako in zakaj so se znašli na edinstvenem Velikonočnem otoku.

Raznoliko podnebje se razteza od najbolj sušne puščave na severu, puščave Atacama, ki ima sredozemsko podnebje, v osrednjem delu, vlažno subtropsko na Velikonočnem otoku, pa vse do oceanskega podnebja, ter alpsko tundro in ledeniki na vzhodu in jugu. V skladu s »Köppnovo klasifikacijo« ima Čile znotraj svojih meja vsaj deset glavnih podnebnih območij. Naravno nevarnost predstavljajo hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji.

Andi so vzhodna naravna meja z Bolivijo in Argentino v regiji Atacama, na zahodu je Obalna Kordiljera nižja od Andov. Najvišja točka je Nevado Ojos del Salado s 6891,3 m, ki je tudi najvišji vulkan. Najvišjo točko obalnega območja pa predstavlja Vicuña Mackenna s 3114 m, ki leži v Sierra Vicuña Mackenna, južno od Antofagaste.

Za rastlinstvo in živalstvo Čila je značilna množica endemitov zaradi posebne geografije. Najsevernejša obalna in osrednja regija sta v veliki meri neplodni, vegetacija prehaja v puščavsko. Na pobočjih Andov najdemo poleg razpršenega puščavskega grmičevja številne trave. Za Podolžno dolino so značilne številne vrste kaktusov, denimo akacijo »Vachellia caven«, čilsko aravkarija »Južna bukev« in zvonček z rdečim zvončastim cvetom, ki je čilski nacionalni cvet. V južnem Čilu so močne padavine omogočile goste gozdove lovorjev magnolij in različnih vrst iglavcev in bukev. V Čilu je zabeleženih nekaj več kot 3.000 vrst gliv.

Hladne temperature in vetrovi skrajnega juga preprečujejo večje pogozdovanje. Na vegetacijo močno vpliva Andska pregrada.

Geografska osamitev je omejevala priseljevanje živalskega sveta, tako da je najdenih le nekaj od številnih značilnih južnoameriških živali. Med večjimi sesalci so puma, gvanako in južnoameriška siva lisica. V gozdni regiji najdemo več vrst vrečarjev in majhno jelenjad, imenovano pudu. Obstaja tudi veliko vrst majhnih ptic, nekaj sladkovodnih rib je domorodnih, vendar so se severnoameriške postrvi uspešno naselile v andska jezera. Kiti so pogosti in na tem območju najdemo približno šest vrst tjulnjev. Značilne živali so lame.

Reke so kratke in imajo nizek pretok. Običajno tečejo od Andov do Tihega oceana, od vzhoda proti zahodu. Mokrišče v visokih dolinah ustvarja visokogorsko jezero Chungará, ki leži na 4500 metrih nadmorske višine.
  Skupna površina je 756.950 kvadratnih kilometrov in ima 6435 km obale Tihega oceana. Ima nekaj več kot 19 milijonov prebivalcev, od katerih je nekaj manj kot polovica belih Evropejcev. Po nekaterih drugih študijah naj bi bilo v državi bele večine kar od 64% do 90 % vsega čilskega prebivalstva. Priseljenske valove so predstavljali prihodi Špancev, Italijanov, Ircev, Francozov, Angležev, Škotov, Palestincev, itd.

Število prebivalstva postopno narašča. Uradni jezik je španščina. Čilenci uporabljajo nekoliko poseben dialekt imenovan Castellano de Chile, kar povzroči, da boste pri razumevanju lahko imeli težave, saj se od španščine razlikuje tako v izgovarjavi kot v slovnici in besedišču. Govorijo pa tudi t.i. »mapudungun«, jezik, ki so ga govorili in ga govorijo Mapuči, ter nemščino in angleščino.

Najbolj razširjeni veri sta katoliška (70 %) in evangeličanska (15 %).

Valuta je čilski peso (CLP), ki je 0,0011 EUR. Himna se imenuje »Puro, Chile, es tu cielo azulado«, domena je .cl, klicna številka pa se glasi +56, medtem, ko je številka za nujno pomoč 131, gasilci 132 ter policija (Carabineros) 133. Po srednje evropskem časovnem pasu so 5 ur za Slovenijo.



Glavno in največje mesto republike je Santiago de Chile. S predmestji ima kar 7 milijonov prebivalcev. Mesto v celoti leži v »Podolžni dolini« na nadmorski višini 570 metrov in ima 641 km². Leta 1541 ga je ustanovil španski konkvistador Pedro de Valdivia in je glavno mesto Čila še iz kolonialnih časov. Poimenovan je po svetopisemskem liku svetem Jakobu. Mesto ima jedro iz neoklasicistične arhitekture iz XIX. stoletja in stranske ulice v Art déco, neogotskem in drugi slogih.

Prestolnica je oblikovana na številnih samostojnih hribih, ob hitro tekoči reki Mapocho in s parki, kot je Parque Forestal. Ande je mogoče videti iz večine točk v mestu. Andsko gorovje prispeva k problemu s smogom, zlasti v zimskem času. Obrobje mesta je obkroženo z vinogradi. Iz Santiaga je v dobri uri mogoče priti tako do gora, kot tudi do Tihega oceana.

Je kulturno, politično in finančno središče Čila in regionalni sedež številnih večnacionalnih korporacij. Tu se nahajajo čilski izvršni in pravosodni organi. To mestece bo gostilo tudi Panameriške igre leta 2023.
 


Čile je država z razgibano zgodovino. Najbolj ga je zaznamovalo obdobje vojaške diktature generala Pinocheta, po kateri je Čile v svetu še vedno najbolj poznan. Svoji razburkani zgodovini navkljub pa je v zadnjem času Čile postal južnoameriška oaza miru, ki privablja popotnike s svojo raznoliko naravo.

Novembra 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi evropski raziskovalec pristal na otoku Chiloé. Preliv skozi katerega je prispel, še danes nosi njegovo ime - Magellanov preliv. Pred tem so severni del Čila naseljevali Inki, srednji in južni del pa bojeviti Mapuči.
Kraljevina Čile je bila ena izmed najjužnejših kolonij španskega imperija. Čeprav je leta 1810 država Čile razglasila neodvisnost, je prvo odločilno zmago nad Španci dosegla šele leta 1818, ko je na čelo vlade stopil Bernardo O'Higgins. Čile je nato postopoma pričel določati meje s sosednjimi državami.

Leta 1826 si je država s pogodbo pridobila arhipelag Chiloe. Po odprtju novih rudnikov srebra, se je začela povečevati pomorska trgovina, pristanišče Valparaiso pa je močno pridobivalo na pomembnosti, s čemer se je začel gospodarski razcvet države. To je privedlo do spora s Perujem za pomorsko prevlado v Pacifiku. V dolgotrajni vojni za Pacifik, ki se je odvijala med letoma 1879 in 1983 , je Čile premagal Peru in Bolivijo in začasno osvojil njuna ozemlja, pri tem pa tudi dokončno podjarmil Mapuče in Inke. Po različnih političnih usmeritvah vlad, je vojaški udar Augusta Pinocheta leta 1973 strmoglavil triletno socialistično vlado Salvadorja Allendeja.

Danes je Čile predsedniška ustavna republika, v kateri je predsednik Sebastian Piñera, v skladu z ustavo, vodja države. Pomembni figuri sta še predsednik senata in predsednik poslanske zbornice. Parlament ima sedež v Valparaísu.

Trenutno je v parlamentarnem postopku predlog zakona, ki bi uvedel dodatni dve regiji: iz provinc Arica in Parinacota bi nastala regija Arica - Parinacota z upravnim središčem v Arici, medtem, ko bi provinca Valdivia postala regija Los Ríos z upravnim središčem v Valdiviji. Če bo zakon potrjen, bo porušil sistem številčenja regij od severa proti jugu in v tem primeru bodo najverjetneje opustili označevanje z rimskimi številkami. Obenem bi to odprlo pot k ustanovitvi novih regij in provinc.