Odpiramo vrata tujine: Čile; gospodarstvo in zanimivosti (2/5)

V seriji prispevkov nove rubrike »Odpiramo vrata tujine«, predstavljamo drugega od petih o Čilu, ki bodo objavljeni vsak dan do petka ob 12. uri.
Fotografija: Santiago de Chile. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Santiago de Chile. FOTO: Shutterstock

Čilsko gospodarstvo je naletelo na več kriznih obdobij v svoji zgodovini. Ekonomska politika, ki se je začela v osemdesetih letih, je prispevala k stabilni rasti gospodarstva in zmanjšanju revščine. V devetdesetih letih (1991 – 1997) je bila rast realnega BDP-ja povprečno 8 %, od leta 1998 naprej, ko je nastopila globalna finančna kriza, pa je rast padla na polovično raven.

V zadnjih letih je značilna trajna gospodarska rast, saj je Čile poglobil svojo zavezanost k liberalizaciji trgovine s sporazumom o prosti trgovini z ZDA, ki je začel veljati 1. januarja 2004. V letu 2010 je Čile postala prva polnopravna članica OECD-ja v Južni Ameriki, kar je veliko priznanje čilskemu gospodarskemu napredku.

FOTO: Olivier Llaneza / AFP
FOTO: Olivier Llaneza / AFP
Gospodarstvo Čila je eno izmed najbolj stabilnih v Južni Ameriki in ima najvišji bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca v Latinski Ameriki. Njegovo gospodarstvo je 44. največje na svetu, tako pri izvozu kot pri uvozu. V letu 2014 je država izvozila za 77, 3 milijarde USD vrednosti blaga in ga uvozila za 69, 1 milijarde USD vrednosti. To je dalo Čilu trgovinski presežek v višini 8, 22 milijarde dolarjev.

Rudarstvo: za državo je izrednega pomena predvsem baker, saj izvaža kar 36 % svetovne proizvodnje bakra. Glavna naravna bogastva poleg bakra so nitrati - severna puščava Atacama ima veliko teh mineralnih bogastev, les, železova ruda, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, kot tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih. Rudarski sektor je ena največjih industrij v državi.

Ostala industrija: v glavnem je v rokah lokalnega prebivalstva, razen proizvodnja ribje moke. Ta je zgoščena v SantiaguValparaísu in v Concepciónu. V zadnjih letih so spodbujali živilsko - prehrambeno industrijo, z namenom, da bi postal Čile tudi v tem sektorju pomemben - kar je v letu 2010 tudi dosegel. Glavni industrijski pridelki so živila, železo, jeklo, cement in tekstil.

Turizem: je pomembna ekonomska panoga v zadnjih letih, saj je od leta 2005 narastel za 13,6% in ustvaril več kot 4,5 milijarde dolarjev, od tega je 1,5 milijarde pripisanih tujim turistom. Po podatkih Nacionalne službe za turizem (Sernatur) letno Čile obišče dva milijona ljudi. Večina teh obiskovalcev prihaja iz drugih držav na ameriški celini, predvsem iz Argentine; sledijo Združene države, Evropa in Brazilija z vedno večjim številom Azijcev iz Južne Koreje in Kitajske.

Kmetijstvo in živinoreja: proti osrednjemu delu države se povečuje število rek, ki tvorijo doline kmetijskega pomena. Omeniti velja Elqui, Aconcagua in Maipo z njenim pritokom, Mapocho in Maule. Sorazmerno majhna Podolžna dolina, v kateri leži tudi Santiago dominira v državi glede prebivalstva in kmetijskih površin. Kmetijstvo je v osrednjih in južnih predelih države najpomembnejša panoga, pa čeprav je v tem sektorju zaposlenega le 15 % prebivalstva. Leta 1999 so se zaradi hude suše razmere poslabšale in pridelki zmanjšali, od tedaj naprej pa se je stanje kmetijstva izboljšalo, dobiček pa se je vsako leto večal za 4 %.

Če se lahko Čile s čem še posebej pohvali, so to njegove naravne lepote, ki so prava meka za fotografe. FOTO: REUTERS/Ivan Alvarado
Če se lahko Čile s čem še posebej pohvali, so to njegove naravne lepote, ki so prava meka za fotografe. FOTO: REUTERS/Ivan Alvarado

 

Pregled gospodarskih gibanj v Čilu


Gospodarstvo je v Santiagu zaradi »korona krize« v precejšnjih škripcih. Čile je bil dolga leta država višjega srednjega razreda, toda od pandemije dalje je večina tega razreda precej osiromašena.

Čile ima tržno usmerjeno gospodarstvo, za katero je značilno trgovanje s tujimi državami. Izvoz blaga predstavlja 40 % BDP-ja, kar je celo tri četrtine celotnega izvoza.

Največ dohodka prinašajo državi sekundarni in terciarni sektor (50,5 % oziroma 44,7 %), primarni sektor pa le 4,8 % državnega BDP-ja.

IZVOZ: kovine, ki predstavljajo skoraj tretjino celotnega izvoza, 23, 2 milijarde USD, predstavljajo največjo izvozno kategorijo. To so rafinirani baker (23 %), surovi baker (3, 8 %) in bakrena žica (0.7 %). Tu so rastlinski in mineralni proizvodi - bakrena ruda, ki spada v kategorijo mineralnih izdelkov in predstavlja 21% vsega izvoza. To pomeni, da rafinirana bakrena in bakrena ruda predstavljajo kar 44 % izvoza iz Čila.

FOTO: REUTERS/Rodrigo Garrido 
FOTO: REUTERS/Rodrigo Garrido 
Najvišji čilski izvozni partnerji so Kitajska (18, 9 milijarde USD ali 25 %), ZDA (9, 3 milijarde USD ali 12 %) in Japonska (7, 81 milijarde USD ali 10 %). Te države skupaj predstavljajo 47 % čilskega izvoza. Kitajska je vodilni uvoznik rafiniranega bakra (44%), sledi pa mu ZDA (13 %). Bakreno rudo uvažajo Kitajska (33 %) in Japonska (28 %).

Poleg rafinirane bakrene rude Kitajska uvaža tudi surovo bakreno rudo (1, 23 milijarde dolarjev). ZDA, drugi največji uvoznik na Kitajskem, uvažajo ribje filete (1, 38 milijarde dolarjev) in grozdje (694 milijonov dolarjev). Drugi in tretji največji izvozni izdelek na Japonsko so zamrznjene ribe (615 milijonov USD) in ribji fileti (452 ​​milijonov USD).

Z odprtjem vrat evropskih in azijskih trgov je izvoz sadja in zelenjave ter tudi gozdarskih proizvodov, rib in školjk, dosegel rekordno raven. Primer tega je, da je Čile v zadnjih letih dosegel Norveško, ki je najpomembnejša izvoznica lososa. Pomemben je tudi pri pridelavi vina.

UVOZ: najbolj stroji, ki predstavljajo skoraj četrtino celotnega uvoza v višini 15, 2 milijarde USD - izdelki oddajne opreme (2 %), računalniki (1, 8%) in video prikazovalniki (1, 2 %). Tu so še mineralni izdelki in prevoz oziroma avtomobili, ki predstavljajo 5, 5 % celotnega uvoza. Glavne države, ki prodajajo avtomobile na trgu v Čilu, so Južna Koreja (26 %), Japonska (22 %) in ZDA (10 %). Trije glavni uvozi v Čilu: surova nafta (5, 43 milijarde USD ali 7, 9 %), rafinirana nafta (5, 33 milijarde USD ali 7, 7 %) in avtomobili (3, 8 milijarde USD ali 5, 5 %).

Največji čilski uvozni partnerji so Kitajska (14, 8 milijarde dolarjev ali 21 %), ZDA (14 milijard dolarjev ali 20 %) in Brazilija (5, 31 milijarde dolarjev, 7, 7 %). Glavni dobavitelji surove nafte (največji uvoz Čila) so Brazilija (43 %), Ekvador (36 %) in Angola (6, 4 %).


 

Zanimivosti – poslovno sodelovanje med Čilom in Slovenijo


Čeprav Čile velja za malo manj znan trg za Slovence, ne moremo reči, da je zato kaj manj zanimiv. Blagovna menjava med Čilom in Slovenijo je za zdaj še skromna, saj znaša le nekaj več kot 10 milijonov evrov. Glavni blagovni proizvodi v menjavi na strani izvoza so električni akumulatorji, papir in karton ter stroji za obdelavo gume in plastičnih mas, na strani uvoza pa kemična lesna celuloza, suho sadje ter vino in grozdje. Na čilskem trgu je sicer že prisotnih nekaj slovenskih podjetij, Čile pa je peti gospodarski partner Slovenije v Latinski Ameriki.

Prednosti poslovanja s Čilom so zlasti v tem, da velja za zelo stabilno gospodarstvo, s pregledno javno upravo in transparentnostjo poslovanja. Je najbolj privlačna država v Latinski Ameriki za tuje investitorje. Zanimivo je tudi to, da v Čilu prehrambena industrija predstavlja 10 % nacionalnega BDP. Priložnosti za slovenska podjetja so zlasti na področju industrije, ki je v Čilu primanjkuje.

Čile je leta 2003 podpisal pridružitveni sporazum z EU in tako postal edini pridruženi član Evropske Unije izven Evrope. S podpisom je postal član evropske carinske unije, kar pomeni, da je trgovanje s Čilom na področju carin, dajatev, sanitarnih predpisov povsem enako kot z EU. Ker so carinske dajatve večinoma ukinjene, je v Čilu omogočen konkurenčnejši nakup blaga kot v drugih državah Latinske Amerike, uvozne dajatve za slovensko blago pa so manjše.

Ker je Čile relativno majhna, transparentna država, kjer ni korupcije, je zanimiva tudi za slovenska izvozno usmerjena podjetja. Atraktivno je dela predvsem dejstvo, da nima lastne industrije in je zato odvisna od ponudnikov iz celega sveta.

FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Tujci morajo zaprositi za delovno dovoljenje pred prihodom (to je mogoče storiti, tudi kasneje, vendar je po vstopu v državo veliko težje dobiti). Začasna dovoljenja se izdaja zakoncem in ljudem s pogodbo. Delo na črno je pogosto slabo plačano, delavci na črno niso zdravstveno zavarovani, delodajalci pa ne plačujejo prispevkov za pokojnino. Če vas dobijo, ko delate na črno vas lahko deportirajo.

Drug način za delo je preko programa »English Opens Doors Programme«. Gre za prostovoljno delo, kjer v osnovnih šolah delate kot pomočniki učiteljev angleščine. Program zagotavlja prostovoljcem, da bivajo s čilsko družino, dnevne tople obroke, zdravstveno zavarovanje in bonus 60 000 CLP (okrog 80 EUR) za vsak mesec. Poleg tega vam omogočajo različne tečaje španščine.

Razlog, zakaj je povprečna plača v Čilu tako daleč pod življenjskimi stroški, je razmerje med stroški in življenjskim standardom, še posebej v Santiagu, kjer ima večina ljudi zelo nizek življenjski standard. Za osnovno blago in storitve, kot sta najemnina in zdravstvo, lahko na primer plačate manj, za dosego primerne ravni kakovosti življenja pa plačate bistveno več. 

Čile postaja čedalje pomembnejša postojanka za tuje investicije. Mnoga podjetja so ustanovila svoj sedež ali podružnice v Santiagu.

Neenakost med spoloma močno vpliva na gospodarski razvoj v državi. Zaradi nizke udeležbe ženske delovne sile (najnižja v Latinski Ameriki) je težko zmanjšati število brezposelnih ljudi. Kljub državnemu napredku v zadnjih letih so še zmeraj prisotne velike razlike med ženskami in moškimi, celo pri plačah, ki jih dobijo za isto delovno mesto.
 

Več iz rubrike

Komentarji: