Švica postala najbolj konkurenčna poslovna država na svetu

Sredi junija je bila objavljena tradicionalna, letna lestvica globalne konkurenčnosti Mednarodnega inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) v Lozani, ki vključuje 64 razvitejših držav sveta. Slovenija je leta 2020 padla za kar pet mest in je zdaj 40. Švica je prvič na vrhu te lestvice.
 
Lani je imela Švica, tako kot številne druge države, zaradi pandemije manjši bruto domači proizvod - padel je za približno 3,4 odstotka (švicarski BDP na prebivalca je skoraj trikrat višji od Slovenskega). Kljub temu je okrepila svoj splošni gospodarski položaj v svetu. Švica je zelo privlačna za tuje vlagatelje, brezposelnost je nizka, trg dela deluje odlično, pa tudi državni aparat, švicarska podjetja tržijo inovativne izdelke z veliko dodano vrednostjo ...
 
Čeprav je kontinentalna država, ima Švica podobo bogatega otoka v Evropi, države, ki dobro sodeluje s sosedi in celim svetom, hkrati pa zna biti »trmasta«. Pred dvema desetletjema, marca 2001, je na referendumu o tem, ali naj se Švica pridruži EU, 77 odstotkov tistih, ki so glasovali, glasovalo »proti«. Tistega leta Švica še ni bila članica Združenih narodov - čeprav je eden od štirih sedežev OZN v Ženevi; članica OZN je od septembra 2002.
 
Neposredna demokracija s pogostimi nacionalnimi in kantonalnimi referendumi, federalizem in nevtralnost so temeljne in zelo močne smernice švicarske politike, katere zgodovina ima nekaj skurilnih aspektov. Na primer, ženske so volilno pravico na zvezni ravni dobile šele leta 1971, na deželni v celi državi pa šele leta 1990, ko so to pravico dobile v kantonu Appenzell-Interrhoden. Vzroki za tak (počasen) razvoj tega vprašanja so na eni strani zapletena politična struktura s 26 večinoma neodvisnimi kantoni, pa tudi dejstvo, da je bila v skladu s švicarsko ustavo iz leta 1848 volilna pravica povezana z obveznim služenjem vojaškega roka.

Zakaj je Švica bogata država?

 
Mnogi se sprašujejo - tudi avtor teh vrstic, ki je eno leto živel v Švici, - zakaj je Švica bogata država in je v konstantno odlični poslovni formi. V javnosti se pogosto sliši lakonski odgovor, da so se Švicarji modro izognili obema svetovnima vojnama, napolnili svoje banke in trezorje z denarjem in zlatom, ki ga kasneje niso vrnili Judom in drugim žrtvam vojne, ter da so se po drugi svetovni vojni pozicionirali kot bunker za denar diktatorjev in mednarodnih kriminalcev. Seveda to ni popolnoma izmišljena pravljica, ampak razlogi so veliko širši in globlji. Švica je sicer relativno izboljšala svoj gospodarski položaj po obeh svetovnih vojnah, a še pred tem, leta 1913, imela najvišji BDP na prebivalca v celinski Evropi in drugi največji v Evropi, po Združenem kraljestvu.
 
Na splošno Švicarji trdo delajo, malo porabijo in veliko prihranijo. Elita je večinoma liberalno-konzervativna. Tradicionalni švicarski konzervativizem je imel in ima tudi nekaj dobrih plati. Švica, tako kot številne druge evropske države, ni dovolila širitve državnega gospodarstva in kopičenja javnega dolga. Leta 2020 se je zaradi pandemije javni dolg sicer povečal za dobre tri odstotke, na skoraj 43 odstotkov BDP, ampak za primerjavo je hkrati v Sloveniji poskočil za dobrih 15 odstotkov in dosegel skoraj 81 odstotkov BDP. Tudi državna poraba za BDP v Švici je precej nižja kot v večini evropskih držav: leta 2019 je znašala 31,5 odstotka BDP, lani 36,3 odstotka; v Sloveniji je leta 2019 znašala 43,3 odstotka BDP, lani pa 52 odstotkov.
Švica je že stoletja privlačna za tujce. V 16. in 17. stoletju je prejela veliko število hugenotov, francoskih protestantov, ki so prinesli veliko znanja in prispevali k pospešenemu razvoju tekstilne proizvodnje, zlatarstva, urarstva ... Švica je bila potem ena prvih evropskih držav, ki se industrializirala. Prvi zagon industrializacije je bil med napoleonskimi vojnami, na začetku 19. stoletja. Od sredine 19. stoletja Švica hitro gradi železnice, razvija kemično in številne druge panoge. Med njimi je proizvodnja čokolade, tekstila, barvnih kovin in še marsikaj, kar ji je v vojnih letih prinašalo velik dohodek. Švica je bila tudi ena od začetnic evropskega turizma.
 
Zanimivo je, da je do leta 1917 v Švici vladala svoboda naselitve. Do takrat priseljenci niso potrebovali dovoljenja za prebivanje. Država je do danes konstantno privlačna za premožne in strokovnjake: zdravnike, inženirje itd. Švica ima tudi dober izobraževalni sistem. Ni bogata s surovinami, ampak švicarska podjetja znajo izdelovati izdelke na podlagi specifičnega znanja in patentov: stroje, zdravila, laboratorijsko opremo, ure, vojaške nože, itd. Švicarska ima številne ugledne blagovne znamke:: Rolex, Lindt, Victorinox, Nestlé itd.
 
Švicarsko bančništvo se je med svetovnima vojnama izredno hitro razvijalo. Takrat je imela Švica že relativno veliko število multinacionalk. V državi domuje tudi nekaj sto mednarodnih organizacij, večinoma v Ženevi, pa tudi v številnih drugih mestih: Svetovna poštna zveza je v Bernu, Mednarodni olimpijski komite v Lozani, Mednarodni odbor Rdečega križa v Ženevi, UEFA v Nyonu , FIFA v Zürichu itd. Samo v centru ZN v Ženevi je zaposlenih 8500 ljudi z vsega sveta.