Na domačih tleh so se v času pandemije začeli umikati s trga delovne sile predvsem zaradi lastnih odločitev, tj. zaradi slabšega zdravja ali zaradi potreb za oskrbo družinskih članov. V Združenih državah Amerike pa so razlogi finančne narave. Starejši od 50 let so izrinjeni s trga delovne sile zaradi množičnih odpuščanj lastnikov podjetij, ki zasledujejo samo en cilj; tj. nižanje stroškov. 



Zdi se, da starejši v podjetjih niso več zaželeni, ker lastnikom podjetij predstavljajo (kljub daljši življenjski dobi) premalo agilno delovno silo in prevelik strošek. Samo na ameriških tleh se je v zadnjem letu pandemije število takšnih, ki so bili odpuščeni zaradi starosti, povečalo za dva milijona, kar v skupnem seštevku prinaša le v zadnjih nekaj mesecih več kot 20 milijonov brezposelnih Američanov. Gre za precej alarmanten podatek, sploh zato, ker je to bistveno večja izguba delavcev kot denimo v najhujšem času največje brezposelnosti sodobne zgodovine, tj. v finančni krizi leta 2008.

Še več: kot so zapisali v časniku Bloomberg, se številni starejši delavci, ki so med pandemijo izgubili službo, ne bodo vrnili na delovna mesta. Kar v časovni perspektivi pomeni razmah revščine ali pa velikanskih socialnih transferjev.
 

Statistična slika ni tako brutalna

Zakaj ne? Pandemija je »rodila« nove trende ali načine delovanja, ki lepo izkrivljajo resnično statistično sliko brezposelnosti.  Namreč, obstaja trend, ki se je začel pred covidom-19 in se je med pandemijo okrepil. Pojav je večplasten in zelo zapleten. Zaradi dejstva, da so starejši v podjetjih še vedno bolje plačani kot njihovi mlajši sodelavci, je zaradi učinkov pandemije in nujnega nižanja stroškov starejša populacija delavcev v podjetjih v očeh njihovih lastnikov postala manj zaželena (beri: starejši so postali previsok strošek za premajhen delovni izplen), sicer z manj izkušnjami, a tudi z manjšimi pričakovanji glede mesečnih plač. Torej, s to potezo so si lastniki zagotovili nemoteno delovanje podjetja z bistveno nižjimi stroški. In to še ni vse...
 

Kdo profitira in kdo izgublja ob »juniorizaciji«?
 

V času pandemije, ki traja že celo leto, so se razvili še nekateri drugi novi korporativni trendi, ki škodijo starejšim delavcem. To je model delovanja, v katerem se spremeni definicija delovnih mest, tudi na področju srednjega menedžmenta. To pomeni, da se lastniki podjetij odločijo za ukinitev delovnih mest, kar pomeni, da tam zaposleni ostanejo brez službe čez noč in to povsem brez moči za tožbo podjetja. Tak model je doživeli v zadnjem letu tudi veliko Slovencev, predvsem v velikih tujih in domačih korporacijah. Seveda so zaradi tega na slabšem le delavci, ki so praviloma starejši od 45 let, in ne podjetja. Slednja v istem hipu oblikujejo nova delovna mesta z drugačnimi opisi delovnih mest in drugačnimi pogoji ter kriteriji. Seveda so ti kriteriji napisani tako, da se lahko na ta delovna mesta kandidirajo le praviloma mlajša, manj izkušena, a veliko bolj poceni delovna sila.


Ta proces ali trend juniorizacije delovnih mest je iztisnil starejše ljudi v korist mladih in je precej opazen že na prvi pogled, saj oglasi v času pandemije v večini primerov privabljajo kandidate s samo približno tri do pet let izkušenj s poudarkom na tehnološkem znanju, programske opreme in sistemov, česar starejši ne obvladajo v tolikšni meri kot mlajši.


 

Delo na daljavo je postalo standard med pandemijo

Pandemija je rodila še en nov trend; tj. zaposlovanje ljudi od koder koli, saj je večina svetovne delovne sile osvojila »delo od doma« in video konference. To priložnost za izbor najboljših talentov od koder koli, že izkoriščata Twitter in Facebook, saj zaposlujta precej veliko število ljudi iz različnih koncev sveta - ki opravljajo delo od doma, živijo v okolju, kjer je življenje relativno poceni in ki so mlajši - z idejo, da jih za opravljeno delo plačajo čim manj.
 
Torej, kombinacija korporativnega zmanjševanja stroškov, selitve položajev, juniorskih vlog in slabšanja opisov delovnih mest, skupaj z neizrečenim ageizmom, ustvarja krizo za starejše delavce. In kdo so ti starejši? Na ameriških tleh so to »babyboomerji«, ki so gradili Ameriko po uničujoči vojni in ki so ustvarili pogoje, da so se ZDA pred celotnim svetom predstavile kot dežela ameriških sanj, ki jih je lahko tam lovil in ulovil vsakdo. Kaj pa pri nas?

Pri nas, kot kaže statistika brezposelnosti (vir), trend še ni tako opazen, a ker k nam z Amerike prihaja vse, tako dobro kot slabo, nemara ni odveč biti na ta pojav pripravljen in pozoren.