Predstavljajmo si, da na eno pusto območje z vsega sveta vozimo vsa živila, ki jih ljudje v enem letu niso pojedli ali predelali – ki so propadla, zgnila na polju, postala neuporabna v transportu ali zavržena iz skladišč, supermarketov in restavracij, ker niso bila prodana pravočasno. Strokovnjaki ocenjujejo, da verjetno celo tretjina globalne kmetijske proizvodnje propade, kar pomeni, da bi bili na tem, namišljenem svetovnem odpadu hrane, ogromni hribi, več milijonov ton neizkoriščenih izdelkov. To območje bi tudi močno obremenjevalo podnebje našega planeta. Če bi namišljen, globalni odpad hrane bil ločena država, bi bil tretji največji emitent toplogrednih plinov na svetu, takoj za ZDA in Kitajsko.
 
Kdor želi bolje razumeti »družbo smeti«, v kateri živimo, bo o njej imel jasnejšo predstavo po obisku posebne razstave Rok uporabe: ko živila postanejo smeti v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju (Naturhistorisches Museum Wien, do 5. septembra 2021). Kustos razstave nas spomni, da se je potrošniški »krasni novi svet« razviharil v 1960-ih. To je bil čas hitre širitve samopostrežnih trgovin, ameriškega izuma iz zgodnjih 1930-ih, ki jih danes običajno imenujemo supermarketi. Možnost izbire je v njih eksplozivno rasla.
 

V ozadju je biznis

 
Ko se je življenjski standard prebivalstva dvignil, lakota ni bila več glavna spodbuda za nakup hrane. Danes so živilski izdelki na policah supermarketov nosilci čustvenih sporočil. Trgovina nam ne ponuja izdelke, ki ustrezajo (samo) našim potrebam, temveč za vsako naše razpoloženje.
 
Medtem ko se globalno zavržejo ogromne količine živilskih izdelkov, in medtem ko se mi, v tem delu sveta, v supermarketih srečujemo z več kot 100 vrstami sladoleda, jogurta, sira ..., velik del svetovnega prebivalstva nima dovolj hrane za preživetje. Mnogo milijonov ljudi je podhranjenih. Hkrati je špekuliranje s kmetijskimi surovinami za mnoge donosna dejavnost.
 
Cenovni pritisk multinacionalk, tako proizvajalcev hrane kot verig supermarketov, je delno odgovoren za slabe delovne razmere in revščino v državah proizvajalkah, pa tudi za skokovito povpraševanje za kmetijskih zemljiščih v državah v razvoju.

Mednarodne ribiške flote lokalnim ribičem ropajo temelje eksistence. Industrijske države sveta izvažajo svoje kmetijske presežke, zanje kasirajo obilne subvencije in tako uničujejo lokalne proizvajalce v revnejših državah. Osiromašeno prebivalstvo migrira v mesta, kjer živi v slumih in hrepenijo za življenjem na bogatem severu – ali se pridružijo radikalnim političnim in verskim gibanjem. Špekulacije na svetovnih borzah dražijo hrano. Posledice so upori, državljanske vojne in begunski valovi.
 


Vse to prikazuje razstava Rok uporabe, katere del je namenjen zamrznjenim živilskim izdelkom. Na enem panoju piše: »Zamrznjena hrana je ubijalec podnebja, kadar se poceni živilski proizvodi uvažajo iz držav, ki nimajo strogih okoljskih standardov, in se predelajo in pakirajo v državah s poceni delovno silo. To ustvarja zelo dolge transportne poti z visokimi emisijami ogljikovega dioksida in ogromno porabo virov.« To še ni vse. Proizvajalci zamrznjene hrane morajo imeti velike kapacitete, poraba takih izdelkov pa sezonsko niha, odvisno od letnega časa, trendov in drugih dejavnikov. Proizvajalci pa morajo dosledno upoštevati rok trajanja zamrznjene hrane, zato pogosto polni tovornjaki take izdelke vozijo iz skladišč neposredno na smetišča.
 

Plastična embalaža – ubijalec podnebja

 
Vzporedno s širitvijo supermarketov in ponudbo v njih je rasla tudi proizvodnja embalaže, predvsem iz plastičnih materialov. Slednja se je v zadnjih 50 letih povečala za kar 20-krat. Ocenjuje se, da se bo do leta 2050 še potrojila. Če se bo to uresničilo, bo približno 20 odstotkov svetovne proizvodnje nafte potrebno le za proizvodnjo plastike.
 
V Avstriji denimo, na leto porabijo približno 100 kilogramov plastike na prebivalca, od tega tretjino za embalažo, večinoma za plastenke, do nedavnega tudi za vrečke za prenašanje kupljenega blaga. Na srečo je slednjih vedno manj v ponudbi, zaradi zakonskih omejitev.
 

Ocenjujejo, da se letno na svetu za embalažo živil in drugih potrošnih izdelkov porabi približno 100 milijonov ton plastike. Plastika ni le problematičen odpadek, material, ki razpade v naravi šele po več stoletij. Na svetu se reciklira le približno 28 odstotkov plastike, preostanek pa v veliki meri vrže v smeti. Nemalo je konča tudi v morju, kar vodi v globalni okoljski problem.
 
Tudi sama proizvodnja in odstranjevanje plastike sta ubijalca podnebja, ker s v teh procesih ustvarja toliko CO₂ kot v 190 povprečno velikih elektrarn na premog.
 
V Avstriji, kjer se reciklira približno 33 odstotkov plastike, javnomnenjske raziskave kažejo, da je 83 odstotkov prebivalstva naklonjeno uvedbi sistema kavcije za plastenke, 93 odstotkov pa meni, da bi proizvajalci plastične embalaže, pa tudi trgovci z tako embaliranim blagom, morali bolj sodelovati v procesu menedžmenta plastičnih odpadkov.