Kitajska je takoj, ko se je leta 2001 pridružila Svetovni trgovinski organizaciji, postala eden najpomembnejših igralcev na svetovnem proizvodnem odru. V takratnem času je svetu predstavljala »poceni svetovno tovarno«, ki zaradi podcenjene delovne sile izdeluje vse izdelke po neverjetno konkurenčni ceni.

To so seveda izkoristila tuja podjetja in preselila svojo proizvodnjo na Kitajsko. Proizvodnje igrač, obutve, pohištva, oblačil so bile odskočna deska, ki je Kitajski po vzoru Južne Koreje in Hongkonga, omogočala ekonomski razvoj in prehod na naprednejšo proizvodnjo izdelkov, kot je tehnologija, elektronika ipd.

Z naraščajočim izobraževanjem kitajskega prebivalstva in plačami, ki zmanjšujejo svojo stroškovno prednost, se Kitajska zdaj želi osredotočiti na proizvodnjo višjega razreda, se nasloniti na domačo porabo, ki bo spodbudila njeno gospodarstvo. S tem pa proizvodnjo poceni in delovno intenzivnega blaga prepušča drugim.


 

Kdo bo vstopil na mesto Kitajske kot svetovne tovarne poceni izdelkov?

To je vprašanje, ki ga je Gordon Hanson, profesor ekonomije na šoli Harvard Kennedy, obravnaval v nedavnem delovnem dokumentu za Nacionalni urad za ekonomske raziskave. Trenutno ni jasnega odgovora. Po pregledu kandidatov, ki so v najboljšem položaju, da zasedejo mesto Kitajske, in preučitvi, ali bi lahko Kitajska vseeno sama ohranila to vlogo – čeprav z nekaterimi pomembnimi spremembami – ni jasnih odgovorov.



Gordon Hanson pri reševanju te »uganke« svojo analizo naslanja na deset izdelkov, vključno s tekstilom, oblačili, obutvijo, športno opremo, skuterji, igračami in opremo in opremo, ki se uporablja v sektorjih, kot so sanitarne storitve, ogrevanje in razsvetljava. Ugotavlja, da je kitajski delež svetovnega izvoza teh izdelkov leta 2013 dosegel najvišjo raven, in sicer 39,3 odstotka, do leta 2018 pa se je zmanjšal na 31,6 odstotka, glede na dejavnike, kot je upočasnitev rasti in naraščajoče stopnje visokošolskega izobraževanja.



Profesor s šole Harvard Kennedy vidi kot najočitnejše kandidate, ki bi lahko nasledile Kitajsko v Indiji, Bangladešu, Kambodži, Indoneziji, Mjanmaru, Pakistanu, Šrilanki in Vietnamu.

Konkretno: Bangladeš je denimo zaradi nizkih stroškov zrasel v drugega največjega svetovnega izvoznika oblačil, medtem ko je Vietnam postal priljubljena alternativa Kitajski za izdelavo športnih copat in tekstila. Težava je le v tem, da  vse naštete države niso dovolj velike, da bi v celoti prevzele proizvodnjo na način, kot jo je Kitajska iz vzhodne Azije v devetdesetih letih.

Enako velja za možne kandidate na evropski celini, Severni Afriki ali na Bližnjem vzhodu kot so Romunija, Poljska, Maroko, Tunizija in Turčija.
 

Foto: Reuters

Kitajska sama kot »naslednja Kitajska«

Najbolj možen scenarij je torej ta, da Kitajska ostane naslednja Kitajska v smislu, da bi delovno intenzivna proizvodnja lahko ostala na Kitajskem, vendar s spremenjenim delovnim procesom, ki bo osredotočen na avtomatizacijo in delo z roboti in s spremenjeno lokacijo obratovanja tovarn. A tu sta na vidiku že dva precej velika izziva, saj je uporaba robotov pri proizvodnji iz finih in mehkih materialov, izjemno zahtevna; poleg tega obstaja velik dvom, da se bodo kitajska podjetja tako kot se je to zgodilo po drugi svetovni vojni v ZDA , želela umakniti na obrobje stran do pristanišč, infrastrukture.
 

Torej, kaj se bo zgodilo s svetovno ekonomijo?

V kolikor se bodo stroški na Kitajskem še naprej povečevali in podjetja ne bodo preusmerila svoje proizvodnje na druge predele sveta, kjer nudijo nižje proizvodnje stroške, bodo potrošniki prav gotovo občutili v svojih denarnicah. Namreč, v tem primeru bo konec s hitro in cenovno dosegljivo modo kot smo je bili vajeni v zadnjih dvajsetih letih. Namreč prav ta fenomen, torbice po 19 evrov, hlače in majice po 7 evrov, je bil odraz delovanja »kitajske svetovne cenene tovarne«.

V tem hipu je vse nedorečeno. Vse smeri delovanja so odprte, a nakazuje se tudi že rešitev. Svetovna podjetja snujejo načrt eksperimentalne inovativne proizvodnje in v en glas pravijo, da »trenutno morda ni jasno, kdo ali kje je naslednja Kitajska, vendar to ne pomeni, da se odgovor ne bo pojavil nikoli.«