Pakistan se s 620.000 vojaki ponaša s sedmo največjo vojsko na svetu, vendar so državni visoki častniki že zdavnaj ugotovili, kakšne ugodnosti lahko pridobijo s komercialnimi podvigi, piše Elliot Wilson za britanski The Spectator.

Od osamosvojitve leta 1947 se je vojska nenehno vpletala v pakistansko gospodarstvo: toliko, da je težko ugotoviti, kje so meje oziroma kje se začne kakršen koli videz kapitalizma prostega trga.
 
Pod pritiskom Londona in Washingtona, da bi ujeli razvpitega terorističnega voditelja Osamo bin Ladena, so islamabadske sile namesto v obrambo, svojo pozornost usmerile na veliko bolj donosno podjetje, ki je gradilo igrišča za golf.
 
Wilson piše, da je dr. Ayesha Siddiqa v svoji knjigi Military Inc: Inside Pakistan's Military Economy iz leta 2007 razkrila razmahnjeni komercializem, ki je zajemal vse vidike vojaških sil države, ki jo je vodil takratni predsednik Pervez Musharraf.
 
Dr. Siddiqa, nekdanja raziskovalka pomorskih sil države, v knjigi ocenjuje, da je neto vojaška vrednost več kot 10 milijard funtov (11,14 milijarde evrov), kar je približno štirikrat več kot celotne neposredne tuje naložbe Islamabada leta 2007. Poleg tega naj bi bilo 100 najpomembnejših vojaških uradnikov vredno najmanj 3,5 milijarde funtov (3,9 milijarde evrov). Koliko je vojska vredna danes, ni znano. 

Vojska v Pakistanu nadzoruje tudi številne največje korporacije, predvsem zaradi netransparentne mreže močnih »fundacij«, ki so bile prvotno ustanovljene za zagotavljanje pokojninskih potreb vojaškega osebja.

Največje tri - fundacije Fauji, Shaheen in Bahria, ki jih nadzorujejo vojska, letalske sile in mornarica, nadzorujejo skupaj več kot 100 ločenih gospodarskih subjektov, ki poslujejo z vsem, od cementa do proizvodnje žit.

Fundacija Fauji, največja fundacija po ocenah dr. Siddiqe, je vredna nekaj milijard funtov. Deluje z varnostnimi silami, ki ji omogočajo, da prosto posluje z maroško vlado.


Kruh v državi oskrbujejo vojaške pekarne, pred katerimi stojijo civilisti. Banke pod nadzorom vojske jemljejo depozite in izplačujejo posojila. Tretjina vse težke predelovalne dejavnosti in sedem odstotkov zasebnega premoženja naj bi bilo v rokah vojske.

Po drugi strani pa povprečno Pakistanci zaslužijo le 1500 funtov na leto (približno 1670 evrov na leto), zaradi česar se država uvršča na lestvico 50 najrevnejših držav. Večina nižjih častnikov in drugih vojaških častnikov živi v ubožnih šotorih ob glavnih cestah, celo v prestolnici - Islamabadu.

Tudi finančna avtonomija je vojski dala nevaren občutek upravičenosti. Ko kateri koli premier ali vodilni politik poskuša omejiti moč vojske ali jo celo odvzeti, dobi jasno klofuto.

Članek opisuje tudi vojsko, ki je začela delovati na način fevdnega veleposestnika. Ko so se kmetje brez zemlje v osrednjem Pendžabu leta 2001 pritožili, da je vojska spremenila status zemlje, od katere je odvisno njihovo preživetje, jih prisilila, da jo obdelujejo v celoti, namesto po delih, je vojska po njih udarila s silo in za seboj pustila osem mrtvih.

Če bi bila v Pakistanu dovoljena demokracija, bi to ogrožalo moč vojske, a ker politična moč posledično ustvarja večje gospodarske priložnosti, je v interesu vojaškega bratstva, da jo ohrani. Medtem ko imajo druge države vojske, ima pakistanska vojska državo.

Eden od dejavnikov, ki ga domačini ne morejo preboleti, je aroganten, zanemarljiv odnos vojske do lastnega ljudstva. Njeno očitno dobičkarstvo povzroča veliko zamero na podeželju in v manjših pokrajinah, kjer vojska vedno bolj velja za napadalno silo in ne za zaščito.