Kakšna naj bo strategija razvoja po oziroma ob covidu-19

Še pred prihodom virusa smo bili priča zatonu multilateralizma in vse večjemu razkazovanju mišic velikih sil, predvsem ZDA in Kitajske. Pandemija covid-19 je vse skupaj le poslabšala.
Fotografija: Covid-19 ne pomeni le nevarnosti okužbe, pomeni nevarnost lakote, poglabljanja revščine in globoko družbeno-ekonomsko krizo za revne države. FOTO: Kostiantyn Voitenko / Shutterstock
Odpri galerijo
Covid-19 ne pomeni le nevarnosti okužbe, pomeni nevarnost lakote, poglabljanja revščine in globoko družbeno-ekonomsko krizo za revne države. FOTO: Kostiantyn Voitenko / Shutterstock

Trgovinske vojne in grožnje s prekinitvijo odnosov so povzročale turbulenco v mednarodni trgovini, pa tudi v tokovih naložb, saj podjetja niso vedela, kako zanesljivo bo lahko njihovo poslovanje v tujini ob različnih grožnjah doma. S pandemijo pa so se trgovinske poti še dosti bolj grobo prekinile in močno ogrozile prav tiste države, ki so najbolj dosledno izvajale izvozno usmerjeno strategijo.

Zmanjšanje mednarodne trgovine v letošnjih prvih treh mesecih v primerjavi z zadnjim četrtletjem 2019 je po prvih podatkih Unctada doseglo okrog štiri odstotke, a se bistveno slabši podatki kažejo v drugem četrtletju, ko je ustavljanje gospodarske dejavnosti zaradi preprečevanja širjenja virusa zajelo večje število držav.

Zapiranje vase in vse pogosteje omenjana strategija samozadostnosti lahko pomenita prekinitev razvojnih strategij številnih držav, posledice pa so kritične za tiste, ki so močno odvisni od izvoza posameznih produktov, še posebno neprehranskih kmetijskih proizvodov. Kar nekaj držav se je odpovedalo lastni pridelavi hrane v korist izvozu bolj donosnih kmetijskih proizvodov, na primer nekaj afriških držav, ki so postale vodilne izvoznice cvetja na evropski trg. Izvozni dohodki so seveda omogočali uvoz živil, kot je riž, iz držav izvoz­nic hrane. A ko pade mednarodna trgovina, pade na eni strani možnost prodaje cvetja in na drugi možnost nakupa riža.



Covid-19 tako ne pomeni le nevarnosti okužbe, pomeni nevarnost lakote, poglabljanja revščine in globoko družbeno-ekonomsko krizo za revne države (kot smo poročali v prispevku Strah pred globalno revščino).

Preprost odgovor o spremembi smeri razvoja k večji samozadostnosti zveni cinično v razmerah, ko mednarodni tokovi kapitala niti približno ne zadoščajo za vse potrebne naložbe. Opažamo radikalno zmanjšanje tokov nakazil zdomcev: za številne najmanj razvite države je pritok nakazil pomenil pomemben devizni priliv: lani so nakazila dosegla kar 554 milijard dolarjev in tako presegla skupne prilive razvojne pomoči in tujih naložb.

Zapiranje gospodarske dejavnosti je med brezposelne najprej potisnilo številne migrante, ki ob izgubi zaslužka svojih prihrankov ne morejo več pošiljati domov: tako Svetovna banka napoveduje zmanjšanje nakazil za najmanj 110 milijard dolarjev. Številni migranti so opravljali delo brez rednih pogodb, brez kakršnekoli pravne zaščite in tako niso vključeni v programe, ki jih razvite države namenjajo svojim brezposelnim (Bisong et al. (2020) Impact of COVID-19 on remittances for development in Africa; Discussion Paper No. 269; www.ecdpm.org/dp269.)


Glede na politiko zapiranja, za katero so se odločile razvite države, pričakujemo nadaljnje zmanjševanje neposrednih tujih naložb. Če je Unctad še v začetku marca 2020 napovedoval od 5- do 15-odstotno krčenje naložb, je bila nova ocena v maju dosti bolj drastična: govori kar o 40-odstotnem padcu neposrednih tujih naložb v 2020 (Unctad, Global Investment Trends Monitor, maj 2020).

Ostane nam mednarodno razvojno sodelovanje, pri čemer nam nekaj optimizma vlivajo analize o gibanju uradne razvojne pomoči v času po finančno-gospodarski krizi 2008. Ta je nekatere države spodbudila k dodatnemu usmerjanju sredstev v razvojno sodelovanje in kljub bojaznim o zmanjšanju pomoči se v večini držav to ni zgodilo. A vendar, kriza 2008 je sicer vplivala na upad mednarodne trgovine, ni pa povzročila tako grobe prekinitve stikov.


Žalostno je predvsem dejstvo, da se človeštvo še vedno ne zaveda, kako resnično je opozorilo papeža, da smo vsi skupaj v istem čolnu. Z egoističnim zapiranjem v lastne meje se je na kratki rok morda mogoče obdržati nad vodo, dolgoročno pa je svet eden in edini. Brez skup­ne skrbi zanj njegova prihodnost prej straši, kot spodbuja.

Kakor opozarja EU, je pred nami zgodovinska kriza, ki zahteva hiter, obsežen in koordiniran globalni odgovor, da zaščitimo ljudi, rešimo življenja in preprečimo razpad gospodarstev. Čas je za mednarodno solidarnost in vodenje, ne pa izolacijo. A kaj, ko je te besede lažje zapisati v deklaracijo, kot jih spremeniti v dejanja.
 

Več iz rubrike