Zdomski delavci precej hitreje na tabletah

Oditi v tujino v lovu za uspehom človeku razširi obzorja in ponudi nove izkušnje, ki jih doma ne more doživeti. A pogosto pride tudi do težav, pri nekaterih celo do velikega trpljenja.
Fotografija: Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Foto Shutterstock

Psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti Tjaša M. Kos, ki nudi psihološko pomoč zdomcem in je tudi sama izkusila inozemstvo, pravi, da bi si mnogi lahko prihranili marsikatero stisko, če bi le šli v tujino opremljeni vsaj z minimalnimi psihološkimi pripravami.
 

Imajo zdomci, ki se zatečejo po psihološko pomoč, kakšne skupne lastnosti? Kakšni ljudje so to?


Predvsem so to »običajni« ljudje v stiski, ki iščejo pomoč, ker sami ne zmorejo več. K meni večinoma pridejo tisti, ki so ambiciozni in si želijo uspeha. To so ljudje z visokimi potenciali, ki pridejo v tujino z zelo visokimi pričakovanji, nato pa se ob prihodu srečujejo z velikim pomanjkanjem virov in sredstev za spopadanje z izzivi, ki jih prinese življenje.

Včasih bi se dalo z malo truda veliko narediti, da bi bili na to bolje pripravljeni. Običajno se ljudje, ki odhajajo, pozanimajo o možnostih bivanja, zaposlitve, pravni ureditvi, tamkajšnji kulturi, poslovni etiki in podobno. Psihološka priprava pa ostane spregledana, čeprav bi jim močno olajšala prehod in prihranila včasih mesece ali leta trpljenja. Škoda je, da se ljudje, ki bi lahko zelo zadovoljujoče živeli in bi dosegli veliko zase in za družbo, po nepotrebnem znajdejo v takšnih stiskah.
 

Je običajno bolj stresno, če v tujino odide zgolj posameznik ali če gre z njim vsa družina?


Pri tem ni pravila. Najpogosteje se v praksi dogaja, da najprej v tujino odide posameznik, čez čas pa mu sledi še družina. A zgodbe različnih ljudi se tu med seboj zelo razlikujejo. Na kratko bi lahko rekli, da življenje v tujini prinese s seboj bistveno več izzivov ob bistveno manj sredstvih; oseba ob sebi nima družine, nima prijateljev, socialne mreže ... V novem kraju še nima utečenega življenja in vsaka stvar, ki se je loti, zahteva neprimerno večji napor kot doma – cel kup je že samo logistike in birokracije, šele potem pride vse ostalo, kar prinese življenje. V veliko pomoč je, če v novem okolju obstaja skupnost, ki posameznika lahko podpre in mu nudi tudi pomoč, kot je na primer varstvo otrok. V takem primeru je selitev s celotno družino manj stresna.

Dr. Tjaša M. Kos je v mladosti nenadoma izgubila vid. Danes pomaga mnogim spregledati in se izkopati iz težav. Foto Mavric Pivk
Dr. Tjaša M. Kos je v mladosti nenadoma izgubila vid. Danes pomaga mnogim spregledati in se izkopati iz težav. Foto Mavric Pivk


Če pa se gre v tujino na vrat na nos brez predhodnih priprav in skupnosti, s katero se je mogoče povezati, je skrb za družino lahko dodaten vir stresa. Že samo vprašanje, kam z otroci, medtem ko ste v službi, vam lahko povzroči stresa na pretek. Odgovor na vprašanje je torej odvisen od vrednot in virov, ki jih ima posameznik ali družina v novem okolju na voljo. Za nekoga, ki mu je bližina družine pomembna vrednota, je selitev z družino lahko dobrodošla opora. Nekdo, ki večji pomen pripisuje storilnosti, pa bo družinske obveznosti morda doživljal kot dodatno breme.


Je opaziti različne vzorce pri različnih narodih? Ali Slovenci drugače doživljamo delo v tujini kot drugi narodi?


Na to vprašanje lahko odgovorim zgolj na podlagi lastnih petnajstletnih izkušenj in res opažam nekatere posebnosti. Slovenci, ki odidejo v tujino, pogosto doživljajo občutke ogroženosti; to je še izraziteje pri starejši generaciji. Hitro se pojavijo občutki majhnosti in misli, kot so: mi nismo dovolj dobri, mi se moramo bolj potruditi kot drugi. Tujci, ki prihajajo na delo v Slovenijo z zahoda, pa imajo zelo drugačne občutke. Trpijo zaradi nekakšnega občutka omejenosti. Slovenija se jim zdi majhna, zdi se jim, da ponuja (pre)malo priložnosti, počutijo se zelo omejene ... Občutek imajo, da je tukaj zanje vsega premalo. Tisti, ki prihajajo k nam iz držav nekdanje Jugoslavije, imajo spet drugačen pristop. Zdi se jim, da se morajo tu bolj truditi.


Večina ljudi odide v tujino v lovu za uspehom. Kako se znajdejo tisti, ki jim ni uspelo?


Ja, to je lahko huda stiska. Posebno hudo je, če za neuspeh krivijo sebe. Izseljenci čutijo namreč, da morajo navzven v domačem okolju ohranjati podobo uspešnega, močnega, srečnega človeka, zato o svojih stiskah ne želijo tarnati nikomur. Doma so veljali za uspešne – zato so tudi odšli v tujino, na lov za še večjim uspehom. S takšnega stališča je težko priznati »neuspeh«. Prav tako pa menijo, da v tujini ne smejo biti videti slabiči. Skrbi jih, da bo sleherna šibkost razumljena kot nesposobnost in da jih bodo delodajalci, stanodajalci ipd. preprosto zavrgli. Zato tudi tam ne želijo nikomur razkriti svojih stisk in skrivajo svoje trpljenje.

Pojavijo se občutki lastne nesposobnosti, anksioznost ter druge težave, ki lahko prerastejo v izgorelost in depresijo. Smo zelo storilnostno naravnani, kar še zlasti velja za tiste, ki odidejo v tujino v lovu z uspehom, zato se pogosto zatečejo v še večjo delavnost. Še več delajo, še bolj se trudijo, še bolj se dokazujejo. Drugim in – sebi. Delodajalci so tega sicer veseli, za posameznika pa to ni dobra rešitev, ker vodi v izgorelost.


Se pojavijo drugačne težave pri tistih, ki odidejo v tujino in nato tam ostanejo na enem mestu, ter tistih, ki se s službo ves čas selijo po svetu?


To je odvisno tudi od tega, kakšne podpore so na konkretni lokaciji deležni, običajno pa se zgodi, da tisti, ki odidejo na eno mesto, tam skušajo stkati neke vezi, morda se vključijo v skupnost zdomcev, tisti, ki pa se ves čas poklicno selijo v različne dele sveta, na primer diplomati ali strokovnjaki v multinacionalkah, pa se manj povežejo z lokalno skupnostjo in bolj iščejo stike v okviru svojih skupin – torej diplomatov ali znotraj podjetja, težišče je tudi na pripadnosti družini – postane osnovna celica v svetu, ki se nenehno spreminja.


Kaj pa potem, ko se iz tujine vrnejo domov, s kakšnimi težavami se spopadajo takrat?


Pogosto se prave težave ob vrnitvi šele začnejo. Običajno se zgodi, da medtem ko so v tujini, idealizirajo podobo doma in vseh vezi, ki so jih stkali v domačem okolju. Pri tem so jim stvari ostale v spominu takšne, kot so bile v času njihovega odhoda. Ko pa se vrnejo, ugotovijo, da stanje ni tako, kot so pričakovali; odnosov ne morejo preprosto nadaljevati tam, kjer so jih pred leti prekinili, v tem času so se stvari spremenile, ljudje so si stkali nove socialne mreže. Neke vrzeli, kamor bi se po vrnitvi enostavno »vklopili«, preprosto ni. Če so v tujini idealizirali domače okolje, se po vrnitvi lahko zgodi ravno obratno.

airport
airport


Kmalu se – po načelu ‘sosedova trava je bolj zelena’ – zdi, da je doma vse narobe, vse slabo, vse neurejeno. Pogosto trdijo, da je bilo v tujini vse boljše, bolje urejeno, več je priložnosti ... skratka – boljše. To je preprost psihološki mehanizem, ki se pogosto pojavi. Za razliko od stisk, ki so jih doživljali ob odhodu, pa po vrnitvi pogosto krivce iščejo zunaj sebe – v sistemu, ureditvi, mentaliteti ...


So drugi tudi pogost vzrok, da se zdomci vrnejo domov? Na primer zaradi skrbi za ostarele starše ali zato, da bi otrok odraščal v domačem okolju?


Ja, res je. Tudi sama imam podobno izkušnjo. Ko sem živela in delala v tujini, sem se vrnila prav zato, ker sem menila, da je Slovenija primernejše okolje za moje odraščajoče otroke. Vendar povezanost z družino ni edini razlog za vrnitev. Pogosto ljudje že gredo z idejo, da je bivanje v tujini začasno in da se bodo nekoč vrnili. Morda čez nekaj let, morda ko bodo šli v pokoj ... Nekaj je na domovini, kar vleče nazaj. Ljudje pravijo, da se tukaj počutijo zares »doma«. Mlajša generacija, še posebno otroci staršev, ki so se veliko selili, tega ne kaže tako izrazito.

 


So sicer stiske otrok v takih primerih drugačne od tistih, ki jih doživljajo otroci, ki ostanejo v domačem okolju?


Načeloma je življenje v tujini za otroke običajno dolgoročno zelo pozitivna izkušnja, ki bogati. Pojavljajo pa se tudi stiske. Pri tem pomembno vlogo igra tudi kraj, kamor družina odide. Bolj ruralno okolje, ki je manj naklonjeno tujcem, lahko povzroči otrokom precej večje stiske kot pa bivanje v metropoli, kjer je tujcev precej več. Tako se lahko povežejo med seboj, predvsem pa je že lokalno okolje bolj multikulturno in vajeno različnosti, tako da jih lažje in bolj odprto sprejema. So pa pogosto prav stiske otrok tiste, ki ostanejo spregledane. Majhni otroci, še posebno tisti do 3 let, niti še ne znajo dobro izraziti, kaj točno se dogaja v njihovi notranjosti in kakšne stiske doživljajo. Zato ob vsem stresu selitve in organizacije v novem okolju hitro pozabimo na malega triletnika, ki tiho ždi v kotu in k sebi stiska svojega medvedka.
Sčasoma pa seveda lahko te težave dobijo tudi bolj vidno obliko, pojavi se vse, kar se tudi sicer pojavlja otrokom v stresu; od opozarjanja nase z agresivnim vedenjem do močenja postelje. Za otroka je selitev na začetku predvsem izguba. Za seboj je pustil svojo sobico, prijateljčke, stare starše ... Proces žalovanja je naraven in dobro je, če lahko damo otroku prostor tudi za ta čustva in ga v tem podpremo. Vzemimo si čas, poslušajmo njegove občutke in mu povejmo, da ga razumemo. Skupaj lahko odkrivamo novo okolje in sijajne možnosti, ki jih ponuja.

Pri najstnikih se stiske kažejo zelo drugače. Njim so pri selitvi v veliko oporo internet in družabna omrežja. Ta lahko zmanjšajo stisko in dajejo občutek povezanosti z vrstniško skupino. Pozornost velja zgolj pri tem, da virtualni svet ne nadomesti realnega.


Kakšni pa so koraki, ki jih tisti, ki odhaja, lahko naredi pred odhodom?


Prvi korak je že to, da ob vseh logističnih pripravah sploh pomisli na to, kako se bo tam spopadel s stresom. Da ne pogleda le, kje bo stanoval in po katerih poteh se bo vozil v službo, ampak že pred odhodom od doma poišče tudi kraje, kjer se bo lahko sprostil, pa naj bo to park, po katerem bo tekel, joga studio ali kaj drugega, kar mu bo pomagalo premagovati stres.

Drugi korak pa je normalizacija stisk in samorazumevanje. Zavedanje, da seveda stiske bodo, stres bo in pojavili se bodo razni negativni občutki. Že sprejetje tega je precejšnja priprava in zavedanje, da je to povsem normalen proces, s katerim se je mogoče učinkovito spoprijeti. Pomembno je spoznanje, da takšna občutja ne pomenijo, da je s posameznikom nekaj narobe. Gre za normalno reakcijo na »nenormalno« stresne okoliščine. To je nekaj, kar se dogaja tudi drugim in je sestavni del izseljeniške izkušnje. Z nekaterimi, ki so se k meni zatekli po pomoč, smo že v dveh ali treh srečanjih postavili dobre temelje, da so se znali spopasti s tovrstnimi izzivi na povsem drugačen, bolj konstruktiven način in so tako mnogo lažje premagali izzive.


Na svoji spletni strani omenjate, da je jezik, v katerem poteka svetovanje, izjemno pomemben. Ali torej zdomcem tuj jezik močno otežuje psihoterapijo oziroma svetovanja?


Da, vsekakor. Sama sem dvojezična in odlično govorim nemško, pa vendar čutim, da mi v trenutkih, ko sem pod pritiskom, pogovor v nemščini pomeni precej večji napor in me utruja. Pogovor v jeziku, ki ni tvoj materni in ti ni tako blizu, zelo otežuje dobro psihoterapijo, kar kažejo tudi številne raziskave.

O našem intimnem, čustvenem svetu mnogo lažje govorimo v maternem jeziku. Tudi če smo čustveno vznemirjeni, se neprimerno lažje izražamo v njem. Prav zaradi te jezikovne bariere se pri zdomcih pojavlja velik problem, ki gre precej neopaženo mimo. Ker je zdomcem težje nuditi primerno psihološko pomoč, hkrati pa so pogosteje pod pritiski, se dogaja, da jim zdravniki veliko hitreje kot drugim predpišejo farmakološke terapije. Statistični podatki kažejo, da prav zdomski delavci precej hitreje dobijo zdravila; zdravniki preprosto nimajo orodij in možnosti, da bi posameznika napotili na kakovostno psihoterapevtsko obravnavo v njegovem maternem jeziku. Zato jim predpišejo tablete in jim skušajo na ta način pomagati iz stiske.

Več iz rubrike