Uspeh v poslu je v veliki meri odvisen od sreče – najnovejša raziskava

Za doseganje izjemnih rezultatov ne obstaja nobeno pravilo, saj je običajno potrebno narediti nekaj drugačnega ali novega, za takšno inovacijo pa ne more obstajati noben recept.

Najnovejša raziskava z naslovom Luck (Key Ideas in Business and Management), ki jo je opravil izredni profesor za strategijo in vedenjske vede iz poslovne šole Warwick - Chengwei Liu - ponuja sistematične dokaze o tem, da sreča igra odločilno vlogo ne le v poslovni uspešnosti, ampak tudi v glasbi, filmih, znanosti in profesionalnem športu.

Ključna ugotovitev raziskave je, da lahko največ pridobimo s tem, če namenimo več pozornosti »drugemu najboljšemu«.

Kot primer profesor v raziskavi navaja glasbeno industrijo. Če se uspešnica nove glasbene skupine ali glasbenika zavihti v top 20, bi morala glasbena založba po logiki in uveljavljenih standardih takoj podpisati pogodbo z njimi.


Liujeva analiza 8297 glasbenikov in skupin v ameriški glasbeni lestvici Billboard 100 od leta 1980 do leta 2008 kaže, da temu ni tako. Namesto tega glasbene založbe največkrat sklepajo pogodbe s tistimi, ki dosegajo položaje med 22 in 30, »drugi najboljši« na lestvicah.

Skupna značilnost mnogih glasbenikov, ki so se uvrstili na najvišja mesta, je, da so dosegli »bliskovit uspeh«. Klasičen primer je Gangnam Style korejskega umetnika PSYa. Glasbeni video se je razširil po internetu bolj, kot bi si lahko kdo zamislil. Ker takšen izid vključuje neverjetno srečo, uspeh PSYa ne more trajati.

Pravzaprav Liu ugotavlja, da naslednji singel glasbenikov, ki se uvrstijo med najboljših 20, v povprečju pristane med 40. in 45. mestom. Tako pade za več mest, kot pri njihovih slabše uvrščenih kolegih. Tisti, ki se uvrstijo med 22. in 30. mesto, imajo večjo možnost, da se njihov naslednji singel uvrsti na višje mesto, ugotavlja Liu.

Dobri, a ne vrhunski rezultati glasbenikov kažejo, da so njihovi uspehi manj odvisni od sreče, zato so nastopi »drugouvrščenih« zanesljivejši napovedovalec njihove prave vrednosti in tudi prihodnjih nastopov. Tu šefi glasbenih založb iščejo skrite dragulje, še ugotavlja profesor.

Enako se dogaja v poslovnem svetu. Najhitreje rastoča podjetja, na primer tista na seznamu 100 najhitreje rastočih podjetij ameriške revije Fortune, ponavadi pritegnejo največ medijske pozornosti, naložb in posnemanja. Rezultati profesorja kažejo, da so stopnje rasti v zaporednih letih skoraj naključne, vendar pa lahko pride do sistematičnega »manj je več« učinka.

To pomeni, da imajo podjetja z najvišjo trenutno stopnjo rasti (več kot 34 odstotkov letno) naslednje leto bistveno nižjo pričakovano stopnjo rasti kot podjetja z visoko, vendar manj ekstremno trenutno stopnjo rasti (med 32 in 34 odstotki letno). Iz tega je mogoče sklepati, da vrhunski izvajalci postanejo predvidljivo slabši.


Vseeno pa prodaja problematične ideje o učenju od najboljših še naprej uspeva. Številne uspešnice o poslovanju, na primer »V iskanju odličnosti«, ki je bila najbolj razširjena knjiga v ZDA med letoma 1986 in 2006, ponujajo enako formulo.
Najprej izberite nekaj uspešnih podjetij, ki dosegajo nemogoče in odličnost. Nato analizirajte skupne prakse teh podjetij od trenutka, ko so prešla iz »dobrega v odlično«, in jih oblikujte kot načela za druge, ki si prizadevajo postati odlični.

Spregledano opozorilo je, da izjemni rezultati, predstavljeni v teh uspešnicah, običajno ne trajajo dolgo, v svoji raziskavi opozarja Liu.

Izpostavlja primer 50. podjetij, ki so predstavljena v treh najbolj priljubljenih poslovnih uspešnicah: V iskanju odličnosti (In Search of Excellence), Dobro do Odlično (Good to Great) in Narejeno, da traja (Built to Last).

Liujeve raziskave kažejo, da so pred objavo v knjigah, vsem pomembnim uspehom teh podjetij (od dobrih do odličnih) sledila sistematična razočaranja. 16 od 50 podjetij je v petih letih po izdaji knjig propadlo, 23 pa jih je postalo povprečnih, saj niso bila dovolj uspešna po indeksu S&P 500, ki meri povprečno pričakovano uspešnost 500 največjih javnih podjetij v ZDA.

Samo pet od preostalih enajst podjetij je ohranilo podobno raven odličnosti, kot je bilo objavljeno v knjigah. Kar se je zgodilo po tem, ko so postali odlični, očitno ni negovanje odličnosti, ampak močno nazadovanje v povprečje.

Kljub temu je taka zavajajoča »formula uspeha« še vedno zelo priljubljena v poslovnih medijih in izobraževanju. Pojavlja se čedalje večje število seznamov, na katerih so najbolj uspešna podjetja, direktorji in podjetniki. Eden od možnih razlogov za to se lahko skriva v temeljnem paradoksu človeškega vedenja: bolj ko je svet negotov, bolj ljudje iščejo in se zanašajo na navidez varne rešitve in močne voditelje.
 

Poslovanje s srečo

Raziskave in izobraževanja na področju poslovanja bi se morale osredotočiti na predpisane teorije, ki podjetnikom pomagajo preiti iz »nesposobnih v dobra«, in ne na tiste, ki govorijo o tem, kako preiti iz »dobrega v odlično«, je mnenja Liu. Toda trenutne teorije in številne uspešnice poslovnega vodenja se osredotočajo na slednje, čeprav je »biti odličen« v poslu pogosto odvisno od sreče.


Omenjanje sreče je pri raziskavah upravljanja redko. Pregled pogostosti uporabe »sreče« v vodilnih revijah o upravljanju kaže, da le 2 odstotka člankov omenja to besedo. Poslovni mediji in coachi nudijo mnoge stvari, ki poslovnežem pomagajo, kako narediti manj napak v poslu in vsakdanjem življenju, ne morejo pa jih veliko naučiti o tem, kako postati izjemno uspešen, pravi Liu.

Vprašanje, kako se spopasti z uspehom, predstavlja izziv za sodobne družbe. Narejeni smo tako, da nagradimo in posnemamo najuspešnejše. Toda če spregledamo takšna neskladja, bomo še naprej nagrajevali njihovo srečo in povečali neenakost tudi, ko najuspešnejši v sodobnih družbah niso več zanesljivo merilo.

Najem »zvezdnikov« ali kopiranje najuspešnejših praks ne povzroči samo predvidljivo razočaranje, ampak tudi spodbudi goljufanje, ker ni recepta, da bi se lahko poslužili njihove izjemne sreče. Poslovni svet mora uravnotežiti primere izjemnih rezultatov in precej bolj trezno upoštevati učinke sreče in prednosti drugega, ali celo tretjega ali četrtega najboljšega. Slepo nagrajevanje uspehov krepi mit o meritokratiji in vabi k goljufanju, v raziskavi zaključuje profesor Liu.