Kariera in nezadovoljstvo v službi: Poznati sebe – prvi korak do cilja

Upanje, da bo nesrečnih v prihodnje morda manj, nekateri polagajo v napovedi, da bomo tudi zaradi sprememb, ki jih v poklice prinašajo sodobni trendi, tako ali tako pogosto menjali zaposlitev in tudi kariero.

Za anketami so resnične zgodbe, tudi v Sloveniji. Mnogi se na spletnih forumih zanimajo za izkušnje drugih in tudi tako zbirajo moč za prvi korak. Objavljamo povzetke treh zapisov, iz katerih je razbrati pestrost razlogov za transformacijo kariere in ceno, ki so jo posamezniki pripravljeni plačati.

Stara sem 40 let in še nikoli v življenju nisem delala v poklicu, za katerega sem študirala. To si res želim. Pred leti sem dobila redno službo, ki pa je obupno dolgočasna. Sicer je varna, plača je redna, ampak umiram na obroke. Zaposlitev sem zelo težko dobila, tako da si potem nisem upala tvegati in iskati druge službe. Ampak zdaj imam poln kufer vsega in odločila sem se za spremembo. Odpovedala bom zaposlitev za nedoločen čas in grem na začetek.

Za spremembo kariere sem se prvič odločila pri 27 letih, ko sem delo, ki sem ga opravljala za preživetje, zamenjala za službo, ki me je veselila. Potem sem se iztrošila, tudi tako uspešna nisem bila, kot sem pričakovala, odnosi na delovnem mestu so bili slabi. Tako sem pri 42 zaplula v popolnoma druge vode. Veliko se je bilo treba naučiti in potrpeti, bila pa sem zadovoljna z opravljenim delom, čeprav plača ni bila nič posebnega.

Pri 41 letih sem dala odpoved v podjetju, kjer sem imela sanjsko ekipo, odlično plačo, a bilo je res stresno. Ko se je sodelavka zgrudila, sem se odločila, da grem. Niti ekipa niti plača ni primerljiva, a lahko se posvečam družini, imam spočito glavo. Neprecenljivo.
 

Določiti cilj in odpraviti ovire

O osebni transformaciji in o tem, kako jo uspešno izvesti, je na podlagi lastne izkušnje na slovenskem kadrovskem kongresu govoril John Amaechi. Najuspešnejši britanski igralec v košarkarski ligi NBA je zdaj organizacijski psiholog, ukvarja se s strateškim svetovanjem pri tranziciji podjetij.
»Kot otrok sem zaradi svoje postave pri ljudeh vzbujal tri vrste reakcij: nekateri so se me ustrašili, drugim sem se zdel čudaški, tretjim pa neumen. Potem pa se je nekega dne ob meni ustavil možak, ki mi ni rekel: O, ti si pa visok, kajne, ampak: Ti bi bil pa odličen pri igranju košarke. Odločilno je bilo, da me ni vprašal, ali bi igral košarko (raje sem bral, rad sem pojedel tudi kakšno pito), oziroma mi rekel, da bi jo moral igrati (ko nekdo reče to, pomeni, da sam določi tisto, v čemer naj bi bil ti dober). Sicer nisem natančno vedel, kaj košarka sploh je, ampak rekel sem si, če bi bil odličen v njej in bi to opazili tudi drugi, bom poskusil,« je John Amaechi povedal, kako je pri 17 letih prvič prišel v stik s to igro. Po prvem treningu se je odločil, da bo igral v NBA. In čez šest let je res igral.

»Ko sem mami povedal, kakšen cilj sem si zastavil – to je bilo še v času, ko sem najraje bral, jedel pite in bil alergičen na znoj –, mi je rekla, da je slišati kot velik izziv. Povedal sem ji, da bom dobil štipendijo in da bom izbran na draftu. Nato me je vprašala, ali bi prepoznal svojo dušo v temi.« Kot je pojasnil Amaechi, je s tem želela povedati, da če hočeš uresničiti svoje načrte, moraš vedeti, kdo si. To je meja med uspehom in porazom. Samo tako lahko ugotoviš, kaj je tisto, kar te ovira na poti do cilja, in to moraš spremeniti. Po njegovih izkušnjah imajo ljudje najpogosteje težave prav s tem, da se ne poznajo.



Potem se je treba odločiti, ali sem se pripravljen spremeniti oziroma odpovedati se določenim stvarem, da bi dosegel svoj cilj. Na primer oditi spat namesto na pijačo s prijatelji, da bom naslednji dan lahko dobro delal. Poleg tega se je nujno zavedati, da se bo na poti transformacije treba spoprijeti s celo vrsto nalog, ki bodo težke, naporne, dolgočasne, neprijetne, a bo nekako treba opraviti z njimi. »Padci bodo neizogibni. Ko se z nečim začnemo ukvarjati, smo slabši od drugih. A treba je vztrajati, se še bolj truditi, delati več kot drugi. In prišel bo dan, ko bo žoga prvič zletela skozi obroč, ko bo padla prva trojka …,« opogumlja Amaechi.
 

Možnost in verjetnost

Realnost pa je, da je za to treba plačati »davek«, vsak dan sprejemati številne odločitve. »Spremembi botrujejo vsakodnevne drobne odločitve, ki se tisti trenutek morda ne zdijo pomembne,« poudarja in hkrati opozarja, da okolica posameznika na poti sprememb morda ne bo podprla. »Ko vam govorijo, da nekaj ni mogoče, se vprašajte, ali res ni mogoče ali zgolj ni verjetno. Zame ni mogoče, da bi bil astronavt, saj sem previsok, bilo pa je verjetno, da zaigram v NBA. Čeprav mi je eden od učiteljev rekel, da je izračunal, da je večja verjetnost, da me zadane meteor. S tem me je hotel odvrniti od cilja, a mi je v resnici vlil upanje, da verjetnost, da ga dosežem, vendarle obstaja,« je povedal John Amaechi in dodal, da mora vsak zase ugotoviti, ali ima okolica prav.