Pomembna je strast - denar je stranski produkt

Gaspari Nina Foto Osebni Arhiv

NINA GASPARI

Samostojna podjetnica, učiteljica joge in avtorica podjetniškega podkasta Lovim ravnotežje

»Joga je odlična pot samospoznavanja. Pri njej tekmuješ le sam s sabo. Zelo hitro me je naučila, da ni nikoli za nič prepozno, saj sem se z njo začela ukvarjati šele pri dopolnjenih 37 letih. Takrat sem ugotovila, česa vse je moje telo sposobno, in se naučila, kako povečati produktivnost ter umiriti svoje misli in čustva. Z njo sem premagala številne strahove, pri čemer so mi najbolj pomagale inverzne asane, kot je stoja na glavi, ki je ena naj­učinkovitejših asan za odpravljanje zaskrbljenosti, tesnobe in nezbranosti. Zaradi spoznanj, do katerih sem prišla na svoji jogijski poti, sem pred dobrima dvema letoma razvila svojo filozofijo lovljenja ravnotežja, ki mi omogoča, da se ne osredotočam le na cilj, temveč uživam že na poti do njega. S tem sem pritisk, ki sem si ga prej naložila na rame, postavila na stran in postala bolj osredotočena na majhne korake, ki jih delam tako v poslovnem kot zasebnem življenju.«

ANDREJA PODOBNIK

Menedžerka, podjetnica, Slovenka leta 2016 in zmagovalka ultramaratonske tekme The Everest Trail Race

»Tako v športu kot podjetništvu sem se v vseh svojih letih, ob vseh svojih napakah, padcih, neuspehih, veliko naučila; da ni vredno odnehati, se vdati, da je treba vedno znova poskusiti in vztrajati. Ob svojih uspehih in dosežkih pa, da nič ne pride čez noč, brez truda, volje, discipline in fokusa na zastavljeni cilj. Ko že pridem v stanje, ko ne morem več, ko sem brez volje, energije, idej, pozitive, se vedno spomnim svojih najtežjih preizkušenj v športu, ki me spodbudijo, da je smiselno nadaljevati, vztrajati, poskusiti, predvsem pa slediti svoji intuiciji in zastavljenim ciljem. Vedno obudim tiste najtežje trenutke, ko sem bila na tleh, pa občutek zmagoslavja, ko sem po vsem tem prišla na cilj – tudi na tekmi The Everest Trail Race, kjer sem kot ena redkih rekreativk premagala svetovno elito in zmagala na 160-kilometrski preizkušnji v Himalaji, ki je trajala šest dni. Tekla sem na nadmorskih višinah do 4500 metrov in premagala 30.000 višinskih metrov, spala na –15 stopinjah, v šotorih brez vode in elektrike, z minimalno hrane in enim samim tekaškim kompletom za vseh šest dni. Neponovljiva preizkušnja, ki ti da res veliko življenjskih lekcij, tudi brez zmage ali kakršnegakoli dosežka.«

DUŠAN OLAJ

Direktor in lastnik podjetja DUOL, d.o.o.

»Triatlon je postal nadomestek za maraton, potem ko sem tam dosegel svoje cilje. Začetki mojega triatlona segajo v leto 2011, ko sem bil izbran v televizijski resničnostni šov Triatlon Izziv. Z nič znanja plavanja in cestnega kolesarjenja sem se z ekipo trenerjev pripravil za svoj prvi veliki ironman Zurich. Teh 3,8 kilometra plavanja, 180 kilomet­rov kolesa in 42 kilometrov teka v 13 urah je bilo res izziv. Takrat sem 'padel noter'. Zdaj je triatlon način življenja in pomemben del mene. Pomeni mi odklop, pomeni mi beg vase, preizkušanje lastnih meja. Večni boj med fiziko in umom. Radira moj ego, tako da od njega ne ostane niti mali o, nauči pa te predvsem, da se nikoli ne smeš vdati. Ko je najtežje, si najbližje. Kar je pravzaprav paradoks. Moralo bi biti obratno. Predvsem pa me je triatlon naučil racionalnosti. Ne prehitro in ne prepočasi. Ravno prav in pravi trenutek. Z njim sem dobil tudi neprecenljive izkušnje, vredne več kot limiti na vseh kreditnih karticah skupaj. Dal mi je zaupanje vase, zaupanje v to, kar počnem, tudi v poslu. Pa neskončno potrpežljivost na poti do cilja. In seveda spoštovanje do vseh okoli sebe.« 

GREGOR KRUŠIČ

Direktor Teniške zveze Slovenije

»Tenis, podobno kot golf, med poslovnimi part­nerji zgradi precejšnje medsebojno zaupanje, s tem pa okrepi tako poslovne kot osebne vezi. Mene je že zgodaj v otroštvu naučil izjemnega pomena delovnih navad, sposobnosti hitrega iskanja učinkovitih rešitev, vodenja in stalnega premagovanja samega sebe. Med pomembnimi lekcijami, ki sem jih na teniškem igrišču usvojil, so tudi razumevanje in spoštovanje hierarhije, kar so mi vcepili trenerji, moč argumentov in ekipni duh. Za to, da v njem postaneš zares dober, moraš biti za uspeh trdno odločen in imeti dobre delovne navade. Nadarjenost je tudi pomembna, a ne bolj od slednjega.«

ANDREJ MIKLAVC

Nekdanji smučar, ekonomist in podjetniški svetovalec

»Športnik ima večino osebnih kvalitet, ki jih mora v uspešnem poslu imeti poslovnež, ni pa nujno, da jih bo uspešen športnik v poslu tudi znal uporabiti, saj je vajen svoj fokus usmerjati le v športno delovanje. Za doseganje uspehov, kolajn in prvih mest je po mojem mnenju ključen širok spekter lastnosti: disciplina, odnos, spoštovanje, pripravljenost na popravljanje napak, učenje, pobiranje po napakah in neuspehih, vztrajnost … Talent, kakršenkoli že, ne pomeni nič oziroma ne more priti do veljave, če omenjene lastnosti niso razvite in utrjene. Živimo v izjemno ciljno naravnani družbi, kjer se vse meri le z zmago ali porazom. Ne v športu ne v poslu in življenju ne moreš vedno samo zmagovati, ali drugače: več je napak in porazov. In če nisi pripravljen tega sprejeti in se kaj naučiti, ti je težko. Vodilo vrhunskega športnika (npr. košarkarja) ne more biti le zadeti koš. To je le posledica. Košarkar toliko trenira zato, da izpopolni svoj občutek, ki ga bo imel v telesu takrat, ko bo žoga zapuščala njegovo dlan. Takrat bo vedel, ali bo zadel ali ne. Torej je koš le posledica in ne vodilo. Prizadevam si, da bi to vsi razumeli in delovali v tem kontekstu. Potem bi lažje razumeli in rešili marsikatero težavo, ki nastane, ko nekdo ne dobi kolajne, ne doseže zmage ali pri svojem delu ne razume, kaj je največ, kar lahko da od sebe.«