Ob 100-letnici mednarodne organizacije dela: dostojno delo je globalni cilj

Ni naključje, da je MOD nastala znotraj mirovne pogodbe, kajti vojne so se v preteklosti vedno začele na ekonomskem področju, tudi prva svetovna, pravi direktor Inštituta za delo pri pravni fakulteti dr. Mitja Novak. Po njegovih besedah so trenutno med najpomembnejšimi cilji MOD dostojno delo in dostojna delovna mesta, to pa je povezano tudi s pošteno ureditvijo prekarnega dela.

Kako je Inštitut za delo povezan s to mednarodno ustanovo?

Inštitut nastopa v njej kot strokovna inštitucija: večkrat nas zaprosijo za mnenje o tem, kako je neko delovno-pravno področje urejeno v Sloveniji. Delovanje MOD – njena glavna dejavnost je normativna – namreč ni enosmerno, ne gre le za to, da sprejema konvencije, deklaracije in priporočila, ampak tudi spremlja, kako jih članice izvajajo v praksi. Že več desetletij sodelujemo z MOD, od svojih začetkov. Slovenija je kot samostojna država članica od leta 1991.
 

Kaj se je v 100 letih, v obdobju velikih globalnih sprememb, dogajalo z MOD?

Od ustanovitve naprej je njen osnovni namen uveljavljanje socialne pravičnosti, mednarodno priznanih človekovih pravic in pravic iz dela. Začetek dvajsetega stoletja sovpada z najhujšim obdobjem izkoriščanja delovne sile v svetu. Organizacija se je v dolgem obdobju od ustanovitve zelo spremenila. Po drugi vojni, na primer, so nanjo pomembno vplivale nove politične okoliščine – ob kapitalističnih je nastala tudi skupina socialističnih držav.

Dokumenti iz tega obdobja kažejo, da so prav zato tudi kapitalistične države poskušale ratificirati več njenih konvencij in dati delavcem več pravic, ker jih je vendarle skrbelo, da bodo vzori iz socialističnih držav povzročili težave pri njih. V tej povezavi je bilo znotraj MOD med državami z različno ureditvijo laže doseči boljše ravnotežje v korist delavcev. V zadnjih desetletjih je na delo MOD posebej pomembno vplivala globalizacija. V teh pogojih sindikati težje dosežejo višje plače, ker delodajalci hitro napovejo, da bodo tovarno zaprli in proizvodnjo preselili na območja s cenejšo delovno silo. To se tudi dogaja.

V MOD je zdaj včlanjenih 187 držav – tako majhna Slovenija kot velika Kitajska. Ali je v tolikšni raznolikosti mogoče najti skupni imenovalec, ko v MOD nastajajo konvencije in drugi dokumenti, ki naj bi jih ratificiralo čim več članic?

Mednarodna organizacija sprejema svoje dokumente po dveh pristopih, ki sta njeni glavni vodili: s harmonizacijo in, kjer je mogoče, z unifikacijo norm delovnega prava in socialne varnosti v vseh članicah. Tako naj bi čim bolj zmanjšali možnost za meddržavno konkurenco, ki temelji na različni ravni zaščite zaposlenih. Primer unifikacije je konvencija o prepovedi dela otrok, njena vsebina je zavezujoča za vse podpisnice – in podpisala jo je večina držav. Na vseh drugih področjih velja načelo harmonizacije, torej postopno usklajevanje in približevanje stališč – na primer glede pravic delavcev, kot so dopusti, odmori med delom, odsotnost, porodniški dopust, plačilo …
Osnova za iskanje ravnotežja med državami v MOD je tripartitnost, ki je za MOD značilna od ustanovitve naprej: gre torej za usklajevanje med delojemalci, delodajalci in predstavniki vlade. To je njena posebnost, zato morajo vse države članice sestaviti štiričlanske delegacije, tako da sta v njej dva predstavnika vlade ter po eden od sindikatov in delodajalcev. Če ta pogoj ni izpolnjen, se mandat razveljavi, delegacija torej nima pravice ne delovati ne glasovati. Tudi Slovenija je že imela takšne težave, a nazadnje jih je vedno nekako uredila.

Katere pravice spadajo v osnovno zaščito delavca, ki je dogovorjena na ravni MOD, kaj je v »osnovnem paketu«?

MOD deluje prek konvencij, med njimi je osem temeljnih. To so konvencije o prisilnem ali obveznem delu, odpravi prisilnega dela, sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic ter uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. Poleg teh so med temeljnimi še konvencije o enakem plačilu delavcev in delavk za delo enake vrednosti, diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih, minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja ter prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo. Teh osem temeljnih konvencij je podpisalo veliko držav – tudi Slovenija –, ne pa vse. Amerika seveda ni ratificirala tistih, ki so pomembne za sindikate.
Ko sprejmejo neko konvencijo, lahko države neposredno uporabljajo določbe iz nje ali pa jo, potem ko jo ratificira tudi parlament, prenesejo v zakonodajo in tako ureditev nekega področja zvišajo na raven mednarodne konvencije – zakoni pa potem veljajo za vse državljane. Po opažanjih MOD se vse pogosteje dogaja, da želijo posamezne države neko konvencijo odpovedati, da bi zmanjšale zaščito delavcev.

Katera vprašanja o socialno-ekonomskem položaju delavstva so po ocenah MOD trenutno posebej problematična na ravni Evropske unije?

V zadnjem obdobju so posebej problematična in aktualna vprašanja socialne varnosti, in to velja tudi za Slovenijo: pokojninski sistemi in njihova vzdržnost ter zdravstveni sistemi in njihova dostopnost ter seveda problematika prekarnega dela.V Evropi so glede na druge dele sveta norme delavske zaščite relativno najugodnejše. Ta visoka zaščita zaposlenih pa je lahko problem pri konkurenčnosti evropskih izdelkov na svetovnem trgu. Slovenija je s svojimi povprečnimi prejemki delavcev nekako v zlati sredini evropskih držav.

Prekarno delo je že več let nekaj najslabšega, kar se dogaja na slovenskem trgu delovne sile, posebej za mlade po zaključku šolanja. Kako pomembno pa je vprašanje prekarnega dela za MOD?

Zelo, tako na sedežu organizacije kot na regionalnih konferencah se intenzivno ukvarjajo s tem vprašanjem. Ne morem pa reči, da bi MOD glede prekarnega dela že imela kakšne zavezujoče dokumente. Osebno menim, da ne bi bilo dobro, če bi prekarno delo nasploh prepovedali, ker ljudem v določenih okoliščinah ustreza, a treba je poskrbeti za temeljne pravice teh delavcev.

Ali imamo v Sloveniji to obliko dela slabše urejeno kot v državah, ki so nam vselej za vzor, recimo v Nemčiji, Avstriji, na območju Skandinavije?

Tudi na območjih, ki jih omenjate, imajo danes zelo veliko prekarnega dela – v Sloveniji je odstotek morda višji, a odstopanje vseeno ni izjemno, res pa je ponekod to področje bolje urejeno in je mogoče s prekarnim delom normalno živeti. Pri nas je ponavadi povezano z nizkim plačilom, poleg tega, da ti delavci nimajo ugodnosti, ki pripadajo redno zaposlenim. Za delodajalce je prekarno delo pač bistveno cenejše. Kadar podjetje rabi delavce, jih za določeno obdobje zaposli (in v urejenih državah tudi normalno plača), ko jih ne rabi, jih odslovi, in to lahko preprosto naredi, če so v prekarnem razmerju.

Med temami, ki so trenutno znotraj MOD posebej izpostavljene, je tudi vprašanje dostojnega dela in dostojnih delovnih mest za mlade. Zakaj se je organizacija osredotočila na ta problem?

Po izbruhu krize leta 2008 je problem zaposlovanja dobil velike razsežnosti, pri nas in po svetu. Največ so izgubile mlade generacije, ki so komaj zaključile šolanje, tako da je bilo treba ukrepati. Tako je prav doseganje dostojnega dela in dostojnih delovnih mest za mlade trenutno med najpomembnejšimi cilji MOD. V veliki meri so ta vprašanja spet povezana s prekarnimi oblikami dela, ki so posebej problematične, ko se človek ne uspe zaposliti v rednem delovnem razmerju, ampak je proti svoji volji primoran sprejeti prekarno delo. Generalni direktor MOD Guy Ryder v svojem poročilu poudarja, da je dostojno delo globalni cilj. Vsako delo, tako v delovnem razmerju kot prekarno, mora imeti določeno pravno zaščito.

Ali lahko MOD vpliva na države članice, recimo na območju EU, da bodo same ustvarile pogoje za dostojno delo?

Da, seveda, prav prek tripartitnega sodelovanja – v katerega so vključene vlade, delodajalci in sindikati, torej delojemalci – ima lahko MOD močan vpliv na pogoje za dostojno delo v svetu, tudi v Sloveniji. Seveda državi ne more predpisati, kako naj ukrepa, a tudi predstavniki Slovenije redno prihajajo na srečanja v Ženevo in upam, da širijo zamisli v svojem okolju.

Ali MOD vpliva na socialno- ekonomski položaj delavstva v Sloveniji, ali pa le spremlja njegov položaj?

Ne, nikakor ne moremo reči, da le opazuje, kaj se dogaja. Najbrž je res, da je vpogled naših državljanov v delovanje MOD premajhen. Prav zato je stoletnica te organizacije tudi priložnost za popularizacijo njenega dela, saj gre za praktično edino mednarodno specializirano agencijo OZN, ki se stalno bori za boljše delovne pogoje zaposlenih, torej za zaščito delavcev. Ker pa je to mednarodna organizacija, ki od ustanovitve leta 1919 temelji na tripartitnosti, v katero so vključeni izvršna veja oblasti, delodajalci in delojemalci, gre torej za posreden, a močan vpliv tudi na socialno-ekonomski položaj delavcev v Sloveniji. Ne gre torej le za spremljanje njihovega položaja. Vse države članice morajo poročati tudi o svoji zakonodaji in stanju v praksi. Poleg tega gre v veliki meri tudi za pozitiven vpliv pri oblikovanju nove zakonodaje in tudi na vsebino kolektivnih pogodb v Sloveniji.

Omenili ste, da želi vse več držav odpovedati določene konvencije, kako se izražajo te težnje?

Kot sem omenil, je za MOD značilna normativna dejavnost, tako je že sto let, a v današnjem času je na veliki preizkušnji. Vrsta posameznikov, pristašev neoliberalne politike, namreč zatrjuje, da je sprejemanje konvencij in priporočil na ravni MOD danes zastarelo. Navajajo, da je treba v neposrednem dialogu v vsaki državi med delavci, združenimi v sindikate, in delodajalci določiti konkretne varnostne norme za delavce.

Pogosto je tudi stališče, naj se take norme uredijo na panožni ali celo le na podjetniški ravni podpisnikov kolektivnih pogodb, češ da naj bi se v tem dialogu najbolj neposredno odražalo stanje v določeni panogi ali podjetju. Takšna stališča so za delavce lahko zelo nevarna, saj gre pogosto za neposredno zniževanje že doseženih norm za njihovo zaščito. V takih primerih bi v pogajanjih prišli v manj enakopraven položaj, kot ga imajo kot partner v pogajanjih na višji ravni.