Na mizi sta odpuščanje in pripravljenost na delo

Osnovno vprašanje v prvem primeru je bilo, ali se prenos poslov ob prenehanju borznoposredniške dejavnosti banke na drugo borzno hišo pravno lahko šteje kot prenos dela podjetja na drugo podjetje, kar bi pomenilo, da bi to podjetje moralo prevzeti tudi zaposlene.

Banka Koper je sprejela sklep o prenehanju opravljanja investicijskih storitev in storitev borznega posredništva. O tem je obvestila tudi stranke ter jim ponudila ugoden prenos na Alto Invest, s katero je podpisala pogodbo o prenosu premoženja strank in celotne dokumentacije, kot ji nalaga zakon o trgu finančnih instrumentov. Za to možnost se jih je odločilo 91 odstotkov. V banki so nato sprejeli nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim so ukinili službo investicijskih storitev in v njenem okviru tudi delovno mesto borznega posrednika. Zaposleni na teh mestih so dobili odpovedi pogodb iz poslovnega razloga, hkrati pa so dobili nove pogodbe za zaposlitev na drugih delovnih mestih. J. D. je to zavrnil, odpoved pogodbe je izpodbijal na sodiščih in zahteval vrnitev na delo k Banki Koper oziroma k družbi Alta Invest, ker je po njegovem mnenju posel dejansko pomenil prenos dela podjetja, kar pa pomeni, da mora prevzemna družba poskrbeti tudi za zaposlene.

Po neuspelih poskusih pred rednimi sodišči je J. D. vložil ustavno pritožbo, s katero je uspel, in na koncu je zadeva prišla pred SEU, na katerega se je v ponovljenem postopku obrnilo slovensko Vrhovno sodišče. To je odločalo, ali pogodba, ki jo je banka morala skleniti v skladu z nacionalno zakonodajo po prenehanju opravljanja dejavnosti, pomeni prenos dela podjetja, čeprav so stranke imele možnost prenosa vrednostnih papirjev h kateri koli borznoposredniški družbi in banka še naprej deluje kot odvisna borznoposredniška družba in v tej vlogi tudi sodeluje z drugim podjetjem. Kot je med drugim pojasnilo sodišče, možnost odločanja strank sama po sebi ni ovira, da ne bi mogli govoriti o prenosu dela podjetja, a tudi število strank, ki so se odločile za prenos na Alto, ni odločilno. Kot zaključuje SEU, so v tem primeru prav stranke ključni dejavnik, ki opredeljuje prenos dela podjetja. Zato je od presoje, ali je šlo za prenos strank, odvisno, ali je mogoče govoriti o prenosu dela podjetja.
 

Bitka za 54.000 evrov

Na obravnavo pri SEU še čaka primer D. J. proti RTV. Vrhovno sodišče sprašuje, ali se čas pripravljenosti na delo zaposlenega šteje v delovni čas in ali na to vpliva dejstvo, da biva v nastanitvenem objektu, kjer opravlja delo. Kaj, če so možnosti za aktivnosti v prostem času zaradi geografskih značilnosti okolja omejene?

D. J. je več kot šest let opravljal delo na oddajnih centrih (OC) RTV na Pohorju in na Krvavcu, kjer je imel urejeno tudi bivališče. Sočasno, v 12-urnih turnusih (od 6. do 18. ure in od 12. do 24. ure), sta delala dva delavca. To redno delo, za katero sta imela obračunano plačo, je zahtevalo prisotnost na delovnem mestu in je v povprečju pomenilo od dve do tri ure dela na dan, preostali čas pa sta zaposlena prebila pred ekranom in opazovala dogajanje ter čakala na morebitni alarm in posredovanje. Tudi gledanje televizije je omogočalo kontrolo signala, zato sta se med opravljanjem dela delavca lahko zadrževala tudi v dnevni sobi in gledala televizijo.



Do tod vse lepo in prav, spor med D. J. in RTV pa se nanaša na čas, ko je en delavec opravljal turnus, drugi pa je bil prost oziroma je bil v stalni pripravljenosti. V tem času je lahko počel, kar je želel, vendar je moral biti dosegljiv po telefonu, in se, če je bilo treba, vrniti na delo v eni uri. Za to pripravljenost je prejemal nadomestilo v višini 20 odstotkov od osnovne plače, če se je moral vrniti na delovno mesto, pa mu je delodajalec obračunal in plačal kot redno delo. D. J. vztraja, da je stalna pripravljenost v njegovem primeru v resnici dežurstvo (ki je del delovnega časa), ker je bival na lokaciji, kjer je opravljal delo, je bil v resnici ves dan prisoten na delovnem mestu.

Na območju OC ni bilo veliko možnosti za prostočasne aktivnosti, zato je bil večino časa »doma«, tako ali tako pa je moral biti ves čas dosegljiv in se ni smel preveč oddaljiti od delovnega mesta. V tožbi zahteva 54.000 evrov bruto za delo prek delovnega časa. Delodajalec pa trdi, da je dežurstvo čas, med katerim delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na razpolago na svojem delovnem mestu, ki ga določi vodja skupine, medtem ko za čas pripravljenosti to ne velja.

Sodišča so zahtevke delavca zavrnila z utemeljitvijo, da se pripravljenost in čakanje na morebitni klic ne štejeta za efektivno delo, prav tako pa mu delodajalec ni odredil dežurstva, od njega ni zahteval prisotnosti na delovnem mesu, ampak da se po potrebi v eni uri vrne. Nato je D. J. na Vrhovno sodišče vložil revizijo, v kateri navaja, da RTV ni jasno določila delovnega časa in trajanja izmen, zavrača definicijo efektivnega delovnega časa, kot jo razlagata sodišči nižjih stopenj, saj da efektivni delovni čas ni zgolj čas, ko delavec dejansko opravlja storitve, ampak je to tudi ves čas, ko je prisoten na lokaciji, ki jo odredi delodajalec. Delodajalec mu je po njegovem v resnici odredil večdnevne izmene, med katerimi ni mogel razpolagati s svojim časom, saj je bil ali na vrhu Pohorja ali na vrhu Krvavca, torej je v tem času delal.