Ko te telo ustavi

Takrat sem ravno prispel na Kitajsko, kjer so v Nandžingu potekale mladinske olimpijske igre. Bil sem na podzemni železnici, ko me je nenadoma začelo dušiti, pripoveduje Uroš Hočevar, ki je bil na dogodku kot fotograf Evropske rokometne zveze. Takratne občutke primerja z občutkom nekakšne tesnobnosti, čeprav tovrstnih težav nikoli ni imel.
»Spil sem nekaj vode, se umiril in mislil, da je bolje,« pravi. Hitel je dalje s svojimi obveznostmi, ko ga je telo začelo znova opozarjati, da vse vendarle ni tako, kot bi moralo biti. Ob vrnitvi v hotel so zdravnike obvestili, da je z njegovim zdravjem nekaj narobe. Odpeljali so ga v bolnišnico, naredili analizo krvi in mu sporočili, da ima vnetje srčne mišice. Ko je prišel nov zdravnik, je razsodil, da ne gre za vnetje, da pa mora opraviti natančnejše preglede srca. »Znova me je začelo dušiti,« pripoveduje. A tudi takrat niso potrdili ničesar, kar bi pojasnilo njegove občutke.

Ko se je vrnil domov, je znova obiskal zdravnika. Naredili so teste, a niso pokazali ničesar. Ko je imel nekaj časa kasneje intervju z zdravnico z inštituta za klinično nevrofiziologijo v UKC Ljubljana, ki je govorila o težavah posameznikov, ki so pogosto na poti z vzhoda na zahod in obratno, se mu je utrnilo. »Na Kitajsko sem odšel že nekaj dni zatem, ko sem se vrnil iz Brazilije. Takrat hujših težav zaradi menjave časovnega pasu nisem imel. Ko sem bil doma, sem ves čas delal, nato sem odšel na Kitajsko. Povsem sem bil utrujen.« Menjavanje časovnih pasov in natrpan urnik so zahtevali svoje.
 

Poklicna bolezen kabinskega osebja

Dr. Metoda Dodič Fikfak s kliničnega inštituta za medicino dela pojasnjuje, da so tisti, ki pogosto potujejo, izpostavljeni enakim tveganjem, kot, denimo, letalsko kabinsko osebje. Med drugim našteva večjo izpostavljenost atmosferskemu radioaktivnemu sevanju. »Številni pogosti potniki prejmejo količine radioaktivnega sevanja, ki močno prekašajo letne dovoljene količine za splošno prebivalstvo,« pojasnjuje. Tako sevanje je še posebej problematično za nosečnice. Kot pravi, nekatere skandinavske države raka na dojki že priznavajo kot poklicno bolezen kabinskega osebja.

Med težavami, ki pretijo tistim, ki so pogostokrat na poti, je tudi večja možnost infekcijskih bolezni in stresa, pojavljajo se težave zaradi vzdrževanega nižjega zračnega tlaka v letalu, spreminjanja dnevno-nočnega ritma, slabše kakovosti zraka, vibracij in hrupa. Malo prostora med sedeži poveča tudi možnost pojava venske tromboze.

Na vprašanje, kdo bi se moral izogibati prepogostim službenim potem, odgovarja, da enoznačnega odgovora ni. K razmisleku poziva tiste z resnimi gastrointestinalnimi težavami, ki zahtevajo redno dietno prehrano in pogosto uporabo toalete, prav tako tudi bolnike, na katere vpliva dnevno-nočni ritem. Dolga potovanja niso primerna za tiste, ki imajo hujše težave s hrbtenico ali ožiljem. »Veliko bolezni, kot so bolezni ščitnice, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, lahko povzroča problem pri pogostem spreminjanju časovnih pasov. Posebej, če je prisoten tudi stres,« še dodaja.

Fotograf Uroš Hočevar si je kmalu zatem, ko se je njegovo telo uprlo naporom, vzel daljši odmor in se odpočil. Drastičnih sklepov po tej izkušnji ni sprejemal, si je pa prizadeval, da si je med potovanji vzel čas za počitek. Ko se je zgodba z rokometno zvezo končala, je bilo tudi potovanj manj. Danes pravi, da so službene poti zanimive, hkrati pa tudi naporne. Opaža, da ima veliko več težav, kadar potuje na vzhod, prav tako je z leti postalo vse bolj naporno tudi prebijanje časa na letalu. »Tistih 12 ur resnično ne veš, kaj bi še počel,« pravi, še vedno pa si med službenimi potovanji vzame tudi čas za počitek.